Jedro

Kot uživalka starostne pokojnine je tožnica s prevzemom vodenja gospodarske družbe, katere družbenica je bila, sama povzročila, da je ex lege nastalo zavarovalno razmerje in da je bila posledično pravnomočno ugotovljena lastnost zavarovanke. Slednje izključuje sočasno uživanje pokojninske dajatve. Eventualno krajše zavarovanje od 40. ur tedensko bi lahko uveljavljala le v sodno socialnem sporu o lastnosti zavarovanke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 15. 3. 2021 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 10. 2020 in da samo odloči o zadevi, oziroma da podredno odločbi odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje (I. tč. izreka). Sklenilo je, da krije tožnica sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka). Presodilo je, da sta izpodbijani odločbi o vračilu neupravičeno prejete starostne pokojnine v višini 1.963,85 EUR pravilni in zakoniti.

2. Pritožuje se tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Zavarovanje je obvezno za tiste, ki trajno opravljajo delo, aktivnost ali dejavnost, ki narekuje obvezno zavarovanje, ne pa pri drugih oblikah, ko niso podani elementi delovnega razmerja ali gre za opravljanje dela, ki ni sestavni del poslovanja in se ne opravljajo stalno ali nepretrgano. Sama ni opravljala nobenega stalnega in nepretrganega dela. Družba ni poslovala, kar izkazujejo bilance stanja in izkaz poslovnega izida. Družba je sprejela sklep o prenehanju in niso obstajale nobene nujne naloge zaradi katerih bi morala imeti poslovodjo. Poslovodji funkcija ne preneha le z odpoklicem, temveč tudi z odstopom, do česar je prišlo s sprejetjem sklepa o prenehanju in dogovorom med družbeniki. ZPIZ je po vpisu poslovodje v register odločal na podlagi ustavno spornega 22. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2). Sklicuje se na sodne odločbe III Cp 634/2017 in Cpg 421/2014, po katerih je vpis v register deklerativne in ne konstitutivne narave. Tudi iz sklepa Cpg 323/2014 izhaja, da za prenehanje funkcije poslovodje zadošča izraz volje. Odločitev o prenehanju prejemanja pokojnine, čeprav uživalec iz poslovodstva nima prihodkov za preživetje, je prekomerni poseg v pravico do pokojnine.

Slednje velja tudi za napačno vključitev v zavarovanje 40 ur tedensko. Krajši zavarovalni čas je zakonsko dovoljen. Ne drži, da na obvestilo zavoda ni reagirala. Ker je toženec vedel, da ne more izbirati, je izjavo tolmačil v nasprotju z logično razlago. Sodba nasprotuje 3. odst. 116. člena ZPIZ-2, saj je izpovedala, da je število opravljenih ur nula. V zavarovanje bi jo lahko vključil kvečjemu za 10 ur tedensko in ustrezno izračunal preplačilo. Nasprotno postopanje posega v pravico iz 50. člena Ustave RS2 (Ustava). Za poslovodno funkcijo ni prejemala dohodkov. Ker ni delala je napačno vključena v zavarovanje za 40 ur tedensko.

Ne strinja se, da sklicevanje na sodbo št. VIII Ips 202/2017 z dne 6. 3. 2018 ni utemeljeno. Toženec bi moral ugotavljati obseg dela. Ni ustavno, da starostnik izgubi pravico do starostne pokojnine in nima sredstev za preživetje. Izpodbijana odločitev toženca in sodba sta arbitrarni in prekomerno posegata v pravico do pokojnine. Pokojnina je premoženjska pravica, varovana s 1. čl. Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin3 (EKČP). Čeprav pravica po višini ni zagotovljena in država lahko poseže vanjo, tega ne sme storiti arbitrarno in v nasprotju s 14. čl. EKČP. Prvi člen Protokola zahteva, da je poseg sorazmeren z zasledovanim ciljem. Pravično ravnotežje ni doseženo, ko posameznik nosi pretirano breme. Upravni odločbi in sodba sta usmerjeni v varstvo javnih financ. Ne vzpostavljata ravnotežja med nasprotujočimi si interesi, zato nista legitimni. Med zasledovanim ciljem, izpodbijano odločbo in sodbo ni razumnega razloga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

Pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, navedbe o kršitvi 1. člena Protokola k EKČP pa niso utemeljene. Po pravnomočno ugotovljeni lastnosti zavarovanke od 20. 12. 2019 do 12. 3. 2020 za 40 ur tedensko je pravilno zaključeno, da sta izpodbijani odločbi o preplačilu pokojnine in odrejenem vračilu pravilni in zakoniti. V postopku ni bil kršen 14. člena EKČP o prepovedi diskriminacije, niti ne gre za arbitrarno sojenje.

**Dejanske okoliščine predsodnega in sodnega postopka**

5. Gre za izpodbojno tožbo zoper odločbo z dne 15. 3. 2021 o zavrnjeni pritožbi zoper odločbo z dne 22. 10. 2020. S slednjo je med drugim izrečeno, da je tožnica od 20. 12. 2019 do 12. 3. 2020 zaradi vključitve v obvezno zavarovanje neupravičeno prejela preveč izplačane starostne pokojnine ter letni dodatek v višini 1.963,85 EUR in da je znesek dolžna vrniti obročno v 12-ih mesecih od dneva prejema odločbe.

6. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnica uživalka starostne pokojnine od 4. 10. 2010 dalje, in da je toženec po uradni dolžnosti z odločbo z dne 5. 6. 2020, potrjeno z odločbo z dne 21. 8. 2020 ugotovil, da ima lastnost zavarovanke obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe A. d. o. o. - s.r.l. za poln zavarovalni čas 40 ur tedensko od 20. 12. 2019 do 12. 3. 2020 na podlagi 16. člena ZPIZ-2. Navedeni odločbi sta potrjeni s sodbama opr. št. II Ps 791/2020 in Psp 244/2021 z dne 22. 12. 2021, saj je bil tožbeni zahtevek na njuno odpravo zavrnjen. Sta torej _pravnomočni_. Prav slednje dejstvo pa je bistveno za pritožbeno rešitev obravnavane zadeve.

7. Pravo irelevantni so pritožbeni očitki o nepravilni vključitvi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za 40 ur tedensko, saj je o tem že pravnomočno razsojeno. Posledično ni prišlo niti ni moglo priti do kršitve 1. čl. Protokola h EKČP o pravici do lastnine. Kot uživalka starostne pokojnine je tožnica s prevzemom vodenja gospodarske družbe, katere družbenica je bila, sama povzročila, da je ex lege nastalo zavarovalno razmerje in da je bila posledično pravnomočno ugotovljena lastnost zavarovanke. Slednje izključuje sočasno uživanje pokojninske dajatve. Eventualno krajše zavarovanje od 40. ur tedensko bi lahko uveljavljala le v sodno socialnem sporu II Ps 791/2020 o lastnosti zavarovanke.5 Čeprav zastopana po kvalificiranem pooblaščencu, zoper zavrnilno sodbo o lastnosti zavarovanke ni vložila izrednega pravnega sredstva, kaj šele da bi domnevno protiustavno vključitev v zavarovanje poizkusila izpodbiti v ustavno sodni presoji z vložitvijo ustavne pritožbe.

**Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve**

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev predmetne zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, je tako podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika6 (OZ). Po 194. členu ZPIZ-2 je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z zakonom, ki ureja obligacijska razmerja (1. odst.). Zavod je zavezan k izdaji odločbe o ugotovitvi preplačila, določitvi zneska preplačila z upoštevanjem 3-letnega zastaralnega roka in načina vračila (3. odst.) z možnostjo obročnega odplačila največ v roku enega leta (5. odst.). Po 3. odst. 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstoja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja oz. na pravnem temelju, ki je naknadno _odpadel_, kot v predmeti zadevi _zaradi pravnomočno ugotovljene lastnosti zavarovanke od 20. 12. 2019 do 12. 3. 2020._

9. Četudi poseg v pridobljene pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja praviloma ni dopusten, v okoliščinah obravnavanega primera pravnomočno ugotovljena lastnost zavarovanke veže nosilca zavarovanja in sodišče. Pravnomočnost je ustavna kategorija in preprečuje ponovno razpravljanje o obsegu ponovne vključenosti v zavarovanje. Glede na 158. člen Ustave je pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti in spremeniti le v primerih in pod pogoji, določenimi z zakonom.

To velja tudi za pravnomočno ugotovljeno lastnosti zavarovanke od 20. 12. 2019 do 12. 3. 2020 po 16. členu ZPIZ-2 na temelju družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe A. d. o. o. Pri tem ni bistveno, ali in v kakšnem obsegu je gospodarska družba poslovala in ali ter v kakšnem obsegu je tožnica pridobivala dohodek do izbrisa iz poslovnega registra z 12. 3. 2020. Po 2. odst. 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Torej ex lege po samem zakonu z vzpostavitvijo pravnega razmerja. Po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja7 (ZMEPIZ-1) je bil zavod o lastnosti zavarovanke v primeru kot je obravnavani, dolžan odločati po uradni dolžnosti.

10. Po ponovnem vstopu v zavarovanje se pokojnina ne izplačuje. ZPIZ-2 v 116. členu povsem jasno in eksplicitno določa, da uživalec starostne, predčasne, vdovske ali družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oz. opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. Pokojnina _se preneha izplačevati z dnem ponovne pridobitve lastnosti zavarovanca!_ **Odločitev pritožbenega sodišča**

11. V obravnavani zadevi je zagotovo podan dejanski stan iz 194. člena ZPIZ-2 ki narekuje vračilo preplačanih zneskov starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb vključno s podrednim zahtevkom (čeprav gre le za navidezno kumulacijo) na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih8 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo.

12. Ostala pritožbena izvajanja, od sklicevanja na judikate iz gospodarskih sporov, očitkov da sta upravni odločbi in sodba usmerjeni v varstvo javnih financ, da ne vzpostavljata pravičnega ravnotežja in zato naj ne bi bili legitimni, ter druga, niso utemeljena ali za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantna. Pritožbeno sodišče se zato v skladu s 360. členom ZPP do njih posebej ne opredeljuje, saj ne pogojujejo drugačne sodbe od izpodbijane. Na podlagi 353. člena ZPP je lahko pritožbo kot neutemeljeno le zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ob takšnem pritožbenem izidu je na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno izreči, da krije tožnica sama svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 3 Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/94). 4 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 5 Vendar iz zapisnika z glavne obravnave z dne 25. 3. 2022 (list. št. 23) izhaja, da je tožnica zaslišana kot stranka izpovedala, da na dopis toženega zavoda z dne 15. 1. 2020 (B/1- v katerem je bila izrecno opozorjena, da se v zavarovanje lahko vključi za manj kot poln zavarovalni čas), ni nič odreagirala, ker se ji je zdelo bedasto. 6 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 7 Ur. I. RS, št. 111/2013 s spremembami. 8 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.