Jedro

Za izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije so merodajne tiste določbe ZP-1, ki so veljale v času storitve prekrška, s katerim je storilec dosegel predpisano število kazenskih točk.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Storilec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu R. V. izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje na dan 24. 3. 2011, za dobo enega leta in mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožujejo storilčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1 in v pritožbi navajajo, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo osmega odstavka 22. člena ZP-1 kot je veljala pred uveljavitvijo novele ZP-1G, saj po omenjeni noveli dalje sodišče trajanja ukrepa ne more več časovno prilagajati okoliščinam vsakega konkretnega primera, ker je trajanje ukrepa fiksno določeno neposredno na podlagi ZP-1. Trije prekrški od štirih, za katere je bila storilcu izrečena sankcija kazenskih točk in v posledici tudi ukrep prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja so bili storjeni v času pred uveljavitvijo ZP-1G in bi bilo nujno uporabiti določbe ZP-1, ki so veljale v času storitve prekrškov in ne kasneje spremenjenih določb, ki so za storilca manj ugodne. Do takšnega zaključka je mogoče priti tudi ob uporabi 2. člena ZP-1, ki poudarja prepoved retroaktivnosti na področju določanja sankcij za prekrške, kamor nedvoumno sodi tudi ukrep prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1 pri svoji odločitvi upoštevati ZP-1 v obliki, ki je veljala pred uveljavitvijo novele ZP-1G in bi zato moralo odločati tudi o dolžini trajanja ukrepa, iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je naslovno sodišče uporabilo določbe ZP-1, ki so že upoštevale novelo ZP-1G in gre za zmotno uporabo materialnega prava. Ne glede na to, da so bili pogoji za izrek omenjenega ukrepa izpolnjeni šele po uveljavitvi novele ZP-1G izrečeni ukrep predstavlja sankcijo, ki je sledila prekrškom, storjenim v času pred uveljavitvijo ZP-1G. Čeprav tak ukrep na prvi pogled temelji na drugi sankciji, ki je storilcu že pravnomočno izrečena in gre v postopkovnem smislu za nov postopek, izrečeni ukrep kljub temu predstavlja sankcijo prav za prej storjene prekršek in skupaj s kazenskimi točkami v cestnem prometu predstavlja zgolj eno, kompleksno kazensko sankcijo, ki je kljub delitvi na formalno ločene postopke ni mogoče obravnavati ločeno, saj to izhaja že iz imena te sankcije “kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo uporabe vozniškega dovoljenja”. Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu bi moralo naslovno sodišče izvajati dokaze in podati obrazložitev tudi glede odločitve v zvezi s trajanjem izrečenega ukrepa, ki pa jih izpodbijani sklep ne vsebuje in je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo storilcu s sodbo o prekršku Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 30. 1. 2009, ki je postala pravnomočna 24. 3. 2009, izrečenih 9 kazenskih točk za prekršek storjen 6. 12. 2008 z motornim vozilom B kategorije, s plačilnim nalogom Policijske postaje K. z dne 7. 3. 2010, ki je postal pravnomočen 16. 3. 2010, izrečene 3 kazenske točke za prekršek storjen 7. 3. 2010, s plačilnim nalogom Policijske postaje K. z dne 2. 6. 2010, ki je postal pravnomočen 11. 6. 2010, izrečene 3 kazenske točke za prekršek storjen 2. 6. 2010 in s plačilnim nalogom Policijske postaje Ljubljana – Šiška z dne 24. 3. 2011, ki je postal pravnomočen 2. 4. 2011, izrečene 3 kazenske točke za prekršek storjen dne 24. 3. 2011. Ob takšnih ugotovitvah je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je storilcu kot imetniku tujega vozniškega dovoljenja izreklo prepoved uporaba tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta, saj takšno posledico predpisuje tretji odstavek v zvezi z osmim odstavkom 22. člena Zakona o prekrških (ZP-1).

Kot je razvidno iz zgoraj povzetih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je storilec tri od štirih prekrškov, s katerimi je skupno dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, storil pred 13. 3. 2011, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (ZP-1G), s katerim je bila spremenjena določba osmega odstavka 22. člena ZP-1 tako, kot navajajo zagovorniki v pritožbi. Vendar pri tem ni mogoče spregledati dejstva, da je storilec zadnji prekršek, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, storil 24. 3. 2011, torej po uveljavitvi novele ZP-1G in ker je šele s tem prekrškom dosegel 18 kazenskih točk in s tem izpolnil pogoje za izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S., je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo osmega odstavka 22. člena ZP-1, ki je veljala v času storitve zadnjega prekrška. Skladno z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave Republike Slovenije), ki je določeno tudi v prvem odstavku 2. člena ZP-1, je potrebno uporabiti tiste materialnopravne določbe predpisa, ki so veljale v času storitve prekrška. Ker je storilec pogoje za izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja izpolnil v času, ko je že stopila v veljavo novela ZP-1G, so pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljeni. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč v večih odločbah zavzelo stališče, da je za presojo statusa voznika in za ugotovitev ali je storilec dosegel predpisano število kazenskih točk v obdobju treh let, odločilen čas storitve prekrška (glej odločbe IV Ips 21/2007 z dne 20.12. 2007 ter IV Ips 36/2011 z dne 17. 5. 2011). Da je pri izrekanju prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi doseženega števila kazenskih točk oziroma tudi smiselno prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije uporabiti tisti predpis, ki je veljal v času storitve prekrškov, s katerim je storilec dosegel predpisano število kazenskih točk, izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 2/2012 z dne 17. 1. 2012, IV Ips 52/2012 z dne 19. 7. 2012 in IV Ips 104/21011 z dne 17. 1. 2012. Upoštevajoč pojasnjeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi bilo zaradi tega, ker izrečeni ukrep predstavlja sankcijo, ki je sledila prekrškom storjenim v času pred uveljavitvijo novele ZP-1G, potrebno uporabiti predpis, ki je veljal v času storitve prvih treh prekrškov. Ker je glede na pojasnjeno sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve glede določitve trajanja izrečenega ukrepa, saj glede na veljavno besedilo osmega odstavka 22. člena ZP-1 trajanje tega ukrepa določa zakon in ga sodišče prve stopnje ne določa, zaradi česar tudi ni potrebna posebna obrazložitev trajanja izrečenega ukrepa.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.