Jedro

Sodišče je dovolilo stransko intervencijo (družbenikov izbrisane družbe T. d.o.o.) na pasivni strani, ker je ugotovilo, da pravdni stranki v postopku na prvi stopnji nista nasprotovali tej intervenciji. Vendar pa lahko sodišče brez izjave strank (po uradni dolžnosti) zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes za intervenienta (prvi odstavek 200. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V predmetni zadevi stranska intervenienta takšnega pravnega interesa nista izkazala, saj nista izkazala, da se bo njun pravni položaj kakorkoli izboljšal, če bo v konkretni pravdi tožeča stranka izgubila.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje, kolikor je bila dovoljena stranska intervencija in pritožbi zoper odločitev o pravdnih stroških glede stranskih intervenientov se ugodi in se izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da se intervencija zavrne, izpodbijani sklep o pravdnih stroških pa se spremeni tako, da se stroškovna zahteva stranskih intervenientov zavrne.

III. Stranska intervenienta sta dolžna solidarno v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka glede pritožbe zoper sklep o stroških v višini 73,20 EUR.

IV. Stranska intervenienta nosita sama svoje stroške za odgovor na pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožbeni zahtevki zoper tožence zavrnejo.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 3.027,50 EUR stroškov postopka in stranskima intervenientoma 3.292,74 EUR stroškov postopka, vse v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje postopala nezakonito, ko je stranskima intervenientoma omogočilo udeležbo v postopku. Stranska intervenienta sta namreč družbenika izbrisane družbe T., d.o.o.. V tej zvezi pa nista univerzalna naslednika te pravne osebe, kar pomeni, da terjatev, ki je predmet tega postopka, ni prešla nanju. Toženci so tudi v odgovoru na tožbo navedli, da so bili o odstopu terjatve obveščeni in da cesiji ne nasprotujejo, vendar ne vedo, komu lahko izpolnijo terjatev, ki jo sicer priznavajo v višini 107.914,88 EUR. Zato ugotovitve sodišča prve stopnje o pomanjkanju jasne in nedvoumne pripoznave dolga ne vzdržijo. Direktor tožene stranke E.G. je v postopku na prvi stopnji izpovedal v skladu s svojimi interesi. Svojo izpoved je prikrojil svojim kasnejšim pravdnim interesom. Njegova izpoved je tudi nelogična. Izpiski, ki so bili predloženi v okviru rednega vodenja poslov, kažejo na to, da je tožena stranka iztoževano terjatev pripoznala. Direktor tudi ni računovodja. IOP obrazec, ki ga podpiše direktor kot oseba pooblaščena za zastopanje družbe, predstavlja pravno veljavno priznanje dolga oz. terjatve. V prid pripoznavi govori tudi dejstvo revidirane bilance, ki ga je sodišče popolnoma zanemarilo. Toženci so izdali IOP obrazec in ga podpisali. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi uporabilo dvojna merila, kar ni zakonito.

4. Zoper sklep sodišča prve stopnje o pravdnih stroških se je prav tako iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu, in sicer je sklep napadala v delu, kolikor so bili stranskima intervenientoma priznani stroški v višini 3.292,74 EUR. V tej zvezi pritožba opozarja, da stranska intervenienta nista upravičena do pravdnih stroškov, ker jima sodišče ne bi smelo priznati statusa stranskega intervenienta. Sodišče intervenientoma ne bi smelo omogočiti udeležbo v postopku, saj zato ni bilo pravne podlage. Intervenienta sta namreč družbenika izbrisane družbe T. d.o.o., pri čemer pa ne drži, da sta pravna naslednika te družbe, zlasti kar zadeva pravnega nasledstva v povezavi z iztoževano denarno terjatvijo. Pritožba na tem mestu opozarja na obširno pravno prakso in zakonodajno ureditev, iz katere izhaja, da družbenika izbrisane družbe po uveljavitvi ZFPPIPP nista več njena univerzalna pravna naslednika.

5. Stranska intervenienta sta po svoji pooblaščenki podala odgovor na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo in na pritožbo tožeče stranke zoper sklep o stroških, pri čemer sta predlagala, da sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrne.

6. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep o stroških glede stranskih intervenientov (v povezavi s pritožbo zoper odločitev o dopustnosti intervencije) pa je utemeljena.

K pritožbi zoper sodbo:

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V konkretni pravdi glede odločitve o glavni stvari ni pravno pomembno vprašanje, ali sta družbenika (ki sta v konkretni pravdi priglasila stransko intervencijo) družbe T. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra v postopku izbrisa brez likvidacije, njena univerzalna pravna naslednika ali ne, zato je pritožbeno sodišče pritožbene navedbe tožeče stranke v tem delu štelo kot pravno neupoštevne in se do njih zato sploh ni opredeljevalo.

8. Pripoznava dolga, ki pretrga zastaranje (364. člen Obligacijskega zakonika - OZ), mora biti jasna, nepogojna in določna, saj je njen smoter v tem, da upnik zaradi pripoznave šteje, da kljub dolžnikovi neizpolnitvi obveznosti sodno varstvo ali drugi ukrepi za uveljavitev terjatve niso potrebni, ker dolžnik s svojim postopanjem jasno kaže, da je pripravljen (prostovoljno) izpolniti obveznost. Na podlagi izpiskov odprtih postavk na dan 10.4.2009 (priloga B6) pa takšen zaključek ni mogoč, kot je to pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ti izpiski predstavljajo kvečjemu posneto stanje iz poslovnih knjig tožencev, v katerih je bila na dan 10.4.2009 zapisana obveznost tožencev do izbrisane družbe T. d.o.o. V tej zvezi je zlasti pomembna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je pritožbena izvajanja ne uspejo ovreči, da omenjeni izpiski (za razliko od izpiskov na dan 23.2.2007 - priloga A3 do A6), ki so bili podpisani zgolj s strani tožencev, niso bili namenjeni za tožečo stranko oz. tožeči stranki sploh niso bili posredovani, pri čemer tožeča stranka niti ni trdila, da je od tožencev te izpiske sploh prejela (v sodni spis je te izpiske kot dokaz predložila tožena stranka). Tudi glede na vsebino teh izpiskov je več kot očitno, da ne gre za situacijo v smeri pripoznave dolga, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. To je razvidno tudi iz izpovedbe direktorja tožene stranke E.G., pa tudi iz izpovedbe direktorice tožeče stranke K.Š.F.. Ker tožnik s temi izpiski (v smeri pripoznave dolga) sploh ni bil seznanjen (v času trajanja zastaralnega roka), tudi ni mogoče šteti, da zaradi dolžnikove pripoznave dolga sodno varstvo za uveljavitev sporne terjatve ni bilo potrebno.

9. V obravnavani zadevi tudi ni podana pravna podlaga za odpoved zastaranja po prvem odstavku 341. člena OZ. Toženci, ki glede iztoževane terjatve v skupni višini 121.595,47 EUR s pp, niso solidarni dolžniki, so v odgovoru na tožbo po skupnem pooblaščencu le navedli, da sicer pripoznavajo terjatev v višini 107.914,88 EUR, pri čemer pa v tej zvezi niso opredelili točno določenega upnika, kateremu so pripravljeni izpolniti omenjeno obveznost. Pisna pripoznava pa mora biti nepogojna, jasna in nedvoumna; ti pogoji pa v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni.

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper odločitev o intervenciji in sklep o pravdnih stroških:

11. Sodišče prve stopnje je dovolilo stransko intervencijo (družbenikov izbrisane družbe T. d.o.o.) na pasivni strani, ker je ugotovilo, da pravdni stranki v postopku na prvi stopnji nista nasprotovali tej intervenciji. Vendar pa lahko sodišče brez izjave strank (po uradni dolžnosti) zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes za intervenienta (prvi odstavek 200. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da stranska intervenienta takšnega pravnega interesa nista izkazala. Nista namreč izkazala, da se bo njun pravni položaj kakorkoli izboljšal, če bo v konkretni pravdi tožeča stranka izgubila. Četudi bi bil v konkretni pravi tožbeni zahtevek zavrnjen, to sploh ne pomeni, da bi se lahko intervenienta v drugi pravdi (v kateri kot tožnika od tožencev iztožujeta isto terjatev) nadejala kakršnegakoli uspela, pri čemer vprašanje, ali sta intervenienta kot družbenika izbrisane družbe T. d.o.o. pravna naslednika iztoževane terjatve, v konkretni pravdi sploh ni pravno pomembno vprašanje. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede intervencije tako, da jo je zavrnilo. Posledično je pritožbeno sodišče ugodilo tudi pritožbi tožeče stranke zoper sklep o pravdnih stroških, pri čemer je ta sklep spremenilo tako, da je stroškovno zahtevo stranskih intervenientov zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

12. Ker je tožeča stranka s pritožbo zoper sklep o stroških uspela, ji morata stranka intervenienta povrniti solidarno njene pravdne stroške v višini 73,20 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni številki 3320 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 50,00 EUR, 10,00 EUR po tarifni številki 6002 ZOdvT in 22% DDV).

13. Stranska intervenienta nosita sama svoje stroške za odgovor na pritožbo zoper sodbo.