Jedro

Ni kršitev, če se sodišče strinja s predlogom državne tožilke glede višine kazni.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obs. J.Š. za krivega kaznivih dejanj posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ, spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena KZ v nadaljevanju in dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem in drugem odstavku 201. člena KZ in mu izreklo enotno kazen sedmih let zapora. V plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka, od tega 150.000,00 SIT povprečnine, plačljive v šestih obrokih. Mladoletna oškodovanka je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo zagovornikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa odmerilo povprečnino v višini 100.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 12.2.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje "iz vseh razlogov oz. primerov", naštetih v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče takoj odredi odložitev izvršitve pravnomočne sodbe, obe sodbi pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena, zato naj se zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po zagovornikovem mnenju je bil kršen kazenski zakon, ker obsojencu očitano kaznivo dejanje posilstva ne more biti kaznivo dejanje, saj gre za izmišljen dogodek. Pri tem navaja okoliščine, ki naj bi kazale na to. Nadalje očita sodišču, da ni pravilno ugotovilo kraja dejanja, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Enako velja glede obsojenčevega osebnega avtomobila, ki ga takšnega, kot ga opisuje oškodovanka, nikoli ni imel. Vrhovno sodišče ugotavlja, da omenjene trditve ne pomenijo drugega kot nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v izpodbijanih sodbah. To pa ni razlog, zaradi katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik med ostalimi kršitvami postopka konkretno navaja le, da je senat sodišča prve stopnje sprejel sodbo brez posvetovanja, saj je sprejel vse trditve tožilstva. To navedbo je treba zavrniti, pri čemer drži mnenje vrhovne državne tožilke, da ni kršitev, če se je sodišče skoraj v celoti strinjalo s predlogom državne tožilke glede višine kazni. Državni tožilec namreč lahko v skladu s 347. členom ZKP poda predlog o vrsti in višini kazni, stvar sodniške odločitve pa je, ali in v kolikšni meri bo tak predlog upoštevan. Ostale kršitve niso konkretizirane, zato jih ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP). Zaradi navedenega in obsojenčeve smrti dne 14.3.2002 (izpisek iz matične knjige umrlih z dne 29.3.2002) tudi ni podlage za odločanje o odložitvi izvršitve kazni.

Odločitev o oprostitvi plačila povprečnine (98.a člen ZKP) je bila sprejeta na podlagi dejstva, da je obsojenec umrl.