Jedro

Priposestvovanje je v skladu z Občim državljanskim zakonikom (ODZ) teklo od sklenitve kupoprodajne pogodbe v letu 1954 do leta 1974.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da sta lastnika nepremičnine parc. št. 555/301, k.o ... prva in druga tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica in tožnik oziroma tožnika) vsaka do 1/2 (ene polovice) celote (točka I izreka). Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožnikoma nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 1.101,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse na fiduciarni račun pooblaščenke tožnikov (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navajalo zgolj dokaze, ki podpirajo sprejeto odločitev, ni pa posvetilo nobene pozornosti nasprotnim dokazov in navedbam toženca, saj je le – te negiralo zgolj v posameznih stavkih, zaradi česar sodba ni v zadostni meri obrazložena, sodišče prve stopnje pa posledično tudi ni celostno obravnavalo dejanskega stanu obravnavane zadeve. V nadaljevanju pritožba kot bistveno izpostavlja, da je med nepremičninama parc. št. 555/309 in parc. št. 555/27, obe k.o. ..., ki sta v solasti tožnikov, še nepremičnina parc. št. 830/7, k.o. ..., ki je javno dobro, zato nepremičnini katerih solastnika sta tožnika niti ne mejita na sporno nepremičnino parc. št. 555/301, k.o ... Tožnika tako poleg sporne nepremičnine okupirata tudi nepremičnino, ki predstavlja javno dobro, do česar pa se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo, temveč je zmotno zaključilo zgolj, da to za odločitev v zadevi ni pomembno. K temu pritožba dodaja še, da ne tožnika, ne njuna pravna prednika niso bili nikoli v dobri veri, da je sporna nepremičnina njihova last, saj že v kupoprodajni pogodbi iz leta 1954 panonska hiša, ki bi naj stala na sporni nepremičnini, ni omenjena. Dalje pritožba navaja, da tudi iz gradbenega dovoljenja, št. X z dne 10. 2. 1967, izhaja, da je bila določitev mikrolokacije za nadomestno gradnjo opravljena dne 9. 2. 1967, pri čemer na zapisnik o mikrolokaciji z dne 9. 2. 1967 ni bilo pripomb, kar pomeni, da sta bila pravna prednika tožnikov A. A. in B. B. nedvomno seznanjena s parcelnimi mejami in sta novo hišo na parc. št. 555/23, k.o. ... postavila izven sporne parcele in javnega dobra. Do teh listin, ki sta po naravi jasni listini in kot takšni potrjujeta resničnost tistega kar navajata, se sodišče prve stopnje ponovno ni opredelilo, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (absolutna bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V tej zvezi pritožba še dodaja, da je povsem nemogoče, da uradni organi in Projektni biro Ptuj, ki je za tožnika izdelal načrt zazidalne situacije ne bi vedeli kje dejansko potekajo parcelne meje in kje je javno dobro. To tega dokaza se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo. Nazadnje pritožba navaja še, da sta tožnika najkasneje v letu 1998, ko je Občina Ptuj zaradi širitve ceste izvajala parcelacijo, ki je zajemala tudi nepremičnini parc. št. 555/301 in parc. št. 830/7, obe k.o. ..., izvedela, da nista lastnika sporne nepremičnine, saj sta sodelovala v postopku geodetske odmere in sta brez pripomb podpisala elaborat zemljiškoknjižne meritve z dne 2. 11. 1998, katerega del je tudi skica z navedbami lastnikov parcel. Nenazadnje je tudi tožnik zaslišan kot stranka sam izpovedal, da je k njemu v času meritev pristopil toženec in mu povedal, da je on lastnik sporne nepremičnine, do česar pa se sodišče prve stopnje ponovno ni opredelilo.

3. Tožnika se v odgovoru na pritožbo zavzemata za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, pri tem pa ponavljata svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pritožba uvodoma neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe upoštevalo zgolj dokaze, ki podpirajo sprejeto odločitev, ne pa tudi dokazov, ki jih je predlagal toženec. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP odločilo po svojem prepričanju na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pri tem pa je enakovredno upoštevalo tudi dokaze toženca, kot to izhaja iz dokaznega sklepa v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tako izčrpno obrazložilo in pri tem dokazno ocenilo dokaze obeh pravdnih strank, zato so vse pavšalne1 pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

7. V nadaljevanju pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri sprejemu izpodbijane odločitve ni upoštevalo dejstva, da med nepremičninama parc. št. 555/309 in parc. št. 555/27, obe k.o. ..., ki sta v solasti tožnikov in nepremičnino parc. št. 555/301, k.o. ..., ki je v lasti toženca leži še nepremičnina parc. št. 830/7, k.o. ..., ki je javno dobro in na kateri priposestvovanje ni mogoče. Navedena nepremičnina, ki predstavlja javno dobro namreč ni predmet tožbenega zahtevka, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dejstvo, da si tožnika lastita tudi to nepremičnino ni pravno relevantno za odločitev v zadevi, saj v ničemer ne vpliva na priposestvovanje sporne nepremičnine parc. št. 555/301, k.o. ...

8. Prav tako je neutemeljena nadaljnja pritožbena graja v smeri, da ne tožnika, ne njuna pravna prednika B. B. in A. A. tekom trajanja priposestvovalne dobe niso bili dobroverni, saj v kupoprodajni pogodbi iz leta 1954 (priloga spisa A8) stara Panonska hiša ni navedena kot predmet prodaje, prav tako pa ni navedeno, na kateri parceli naj bi navedena hiša stala. Predmet kupoprodajne pogodbe so bile namreč nepremičnine s tedanjimi parc. št. 553/24, parc. št. 555/25, parc. št. 555/26, parc. št. 555/23 in parc. št. 555/27, vse k.o. ..., in sicer "z istimi mejami in cestami, kakor so do sedaj nesporno bile in kakor jih je prodajalka sama uživala brez odgovornosti" (1. člen kupoprodajne pogodbe). Res je, da Panonska hiša ni izrecno navedena kot predmet prodaje, vendar pritožba ob tem spregleda, da si je prodajalka C. C. v 2. členu kupoprodajne pogodbe pridržala pravico do preužitka, in sicer med drugim tudi do dosmrtnega stanovanja v hiši, do proste poti okoli hiše ter do polovice vrta ob hiši, kar nedvomno pomeni, da je bila predmet prodaje tudi tedanja Panonska hiša. Slednje sta namreč skladno potrdili tudi priči A. A. in Č. Č., ki sta izpovedali, da sta pravna prednika tožnikov v Panonski hiši, vse do izgradnje nove hiše, tudi živela.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da je nekdanja Panonska hiša stala na spori nepremičnini parc. št. 555/301, k.o. ..., saj slednje izhaja tako iz letalskih posnetkov iz let 1954, 1959 in 1968 (priloge spisa A16 – A18), kakor tudi iz skladne izpovedbe tožnikov in prič A. A. ter Č. Č.. Sprejeta stališča ne more spremeniti niti toženčevo sklicevanje na situacijo parc. št. 68/4, k.o. ... iz meseca decembra 1964, saj je bila navedena nepremičnina leta 1995 združena z nepremičnino parc. št. 555/23, k.o. ...2, ki je bila predmet kupoprodajne pogodbe z leta 1954, iz slednje pa je nato nastala parc. št. 555/309, k.o. ...3, katere zemljiškoknjižna solastnika sta prav tako tožnika. Toženec tako ni dokazal, da sta tožnika oziroma njuna pravna prednika vedela, da Panonska hiša leži na nepremičnini, ki ni predmet kupoprodajne pogodbe z leta 1954. A. in B. B. sta namreč vse nepremičnine kupila in prevzela z istimi mejami in cestami, kot so bile tedaj nesporne in jih je uživala tudi prodajalka sama. Slednja je namreč kupcema ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe tudi pokazala meje kupljenih nepremičnin tako, da le – te zajemajo vse nepremičnine znotraj ograjenega zemljišča, ki predstavlja zaokroženo celoto. Zemljišča so na enak način ograjena še danes, in sicer tako, da je ograja postavljena tik ob javni cesti, ki poteka po nepremičnini parc. št. 555/225, k.o. ... ter tako ograjuje tudi sporno nepremičnino. Tožnika in njuna pravna prednika so tako vse od sklenitve kupoprodajne pogodbe vse nepremičnine znotraj ograjenega zemljišča uporabljali v prepričanju, da gre za njihovo last, kar je potrdila tudi priča Č. Č. Tožnika sta tako šele leta 1998, ob priliki meritve in širitve javne ceste, izvedela, da sporna nepremičnina ni njuna, pa čeprav po njej poteka dovoz do stanovanjske hiše tožnikov.

10. K temu sodišče druge stopnje še dodaja, da sta pravna prednika tožnikov leta 1954 kupila skupno kar 5.516,00 m² zemljišč, zato je povsem verjetno, da so pogodbene stranke navkljub navedbam površin posameznih zemljišč v kupoprodajni pogodbi "spregledale" dodatnih 264,00 m² zemljišča, kolikor meri sporna nepremičnina, kot je to sicer pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kot že rečeno, sta namreč A. A. in B. B. nepremičnine kupila in prevzela z istimi mejami in cestami, kot so bile tedaj nesporne, prodajalka pa je kupcema ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe tudi pokazala meje kupljenih nepremičnin tako, da le – te zajemajo vse nepremičnine znotraj ograjenega zemljišča, ki predstavlja zaokroženo celoto, zato sta bila kupca glede na stanje v naravi utemeljeno prepričana, da sta postala lastnika tudi sporne nepremičnine.

11. Nadalje toženec ni dokazal, da sta pravna prednika tožnikov dobro vero izgubila v postopku nadomestne gradnje leta 1967. Iz gradbenega dovoljenja št. X z dne 10. 2. 1967 (priloga spisa B12) namreč izhaja zgolj, da se investitorju B. B. dovoli graditev nove stanovanjske hiše na parc. št. 555/23 in parc. št. 68/4, oboje k.o. ..., pri čemer sta bili obe navedeni nepremičnini nesporno v lasti investitorja, ki je moral k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja (priloga spisa B11) priložiti tudi dokaz o lastništvu zemljišč (zemljiškoknjižna izpiska). Priloga navedenega gradbenega dovoljenja je tudi zapisnik o določitvi mikrolokacije št. 351-369/66-2 z dne 9. 2. 1967 (priloga spisa B21), iz katerega izhaja, da so se v postopku določitve mikrolokacije ugotavljali zgolj odmiki bodoče nove zgradbe od sosednjih parcel, komunikacij, zemljišč in objektov, vse v skladu z načrtom za gradnjo, ki ga je meseca decembra 1966 izdelal Projektivni biro Ptuj, pri čemer je upravni organ določil, da mora nova stanovanjska hiša stati 9 m od zahodne parcelne meje in 10 m od vaške ceste in je hkrati opravil zakoličenje v teh odmikih. Vodja ogleda je tudi izrecno zapisal, da s predvideno gradnjo niso prizadeti drugi javni interesi, zato so vse pritožbene navedbe v smeri, da so se v tem postopku ugotavljale tudi parcelne meje in lastništvo sosednjih nepremičnin, neutemeljene, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

12. V tej zvezi sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje sicer res zmotno zapisalo, da je bila investitorju nadomestna gradnja na nepremičnini parc. št. 555/23, k.o. ... dovoljena zato, ker nepremičnina parc. št. 68/4, k.o. ... leži v poplavnem območju, saj iz zapisnika o določitvi mikrolokacije z dne 9. 2. 1967 izhaja, da je želel investitor novo stanovanjsko hišo zgraditi na nepremičnini parc. št. 555/23, k.o. ... zato, ker na nepremičnini parc. št. 68/4, k.o. ... stoji gospodarsko poslopje, ki ga še potrebuje in ga zato ne želi porušiti, kar pa za odločitev v zadevi ni bistveno.

13. Sodišče druge stopnje sicer potrjuje pritožbene navedbe v smeri, da sta se tožnika ob priliki širitve javne ceste v letu 1998 nedvomno seznanila s tem, da nepremičnina parc. št. 555/301, k.o. ... ni njuna last, vendar ob tem dodaja, da je priposestvovalna doba tedaj že potekla. Kot je namreč to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje je priposestvovanje v skladu z Občim državljanskim zakonikom (v nadaljevanju: ODZ) teklo od sklenitve kupoprodajne pogodbe v letu 1954 do leta 1974 (glej 15. točko obrazložitve sodbe), saj je bila posest pravdnih prednikov tožnikov ves ta čas pristna, pravična in poštena ter je trajala ves po zakonu določen čas (paragrafi 1460 do 1465 in 1477 ODZ4).

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

16. Toženec je dolžan tožnikoma povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer: nagrado za odgovor na pritožbo v višini 250 točk (tar. št. 22/1 v zvezi s tar. št. 19 Odvetniške tarife, v nadaljevanju: OT), materialne stroške v pavšalni višini 2% oziroma 5 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in 22% DDV v znesku 33,66 EUR (drugi odstavek 12. člena OT), kar skupaj znaša 186,66 EUR. Zakonskih zamudnih obresti od pritožbenih stroškov tožnika ne zahtevata.

1 Pritožba namreč ne pojasni, katerih dokazov toženca naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo oziroma dokazno ocenilo ter do katerih navedb toženca se v obrazložitvi izpodbijane sodbe naj ne bi opredelilo. 2 In sicer na podlagi Odločbe območne geodetske uprave Ptuj št. 1a-340/93-ŠF z dne 7. 3. 1995 (priloga spisa A23). 3 In sicer na podlagi obvestila Območne geodetske uprave Ptuj št. 02112-934/2009-15 z dne 16. 12. 2009, kot to izhaja iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige za vl. št. 144, k.o. ... (priloga spisa A7). 4 V zvezi z načelnim pravnim mnenjem razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 85/2020 z dne 19. 5. 2021.