Jedro

V izreku odločbe z dne 17. 1. 2001 je odločeno, da se prvostopna odločba v celoti odpravi, z izpodbijanim sklepom pa je tožena stranka izrek odločbe popravila tako, da se prvostopna odločba odpravi le delno. To ni poprava pomote v odločbi, ki bi jo bilo mogoče sanirati z uporabo določbe 219. člena ZUP/86. S takšno popravo je tožena stranka posegla v pravni položaj, ki ga je ustvarila odločba, saj je odločbo spremenila. Sprememba izdane (vročene) odločbe pa je dovoljena le na podlagi rednega oziroma izrednega pravnega sredstva. Izrek izpodbijane odločbe, s katerim je tožena stranka odločila, da se pritožbi ugodi tako, da se prvostopna odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek in odločanje (prvi odstavek izreka izpodbijane odločbe), v preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila (drugi odstavek izreka), je v nasprotju sam s sabo oziroma ni določen in razumljiv.

Izrek

1. Postopka pod opr. št. U 425/2001 in U 855/2003 se združita v skupno obravnavo in odločanje tako, da se zadeva vodi pod opr. št. U 425/2001. 2. Tožbama se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 17. 1. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Sklep Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 17. 1. 2001 se odpravi.

3.Zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožeče stranke ugodila tako, da je odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A. z dne 8. 3. 1999 odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek in odločanje, v preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je pritožba delno utemeljena. Citira 11. člen Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95 in 34/96) in pravi, da je iz predložene dokumentacije razvidno, da je tožeča stranka od NK P prejela dva računa za 170 vstopnic v skupnem znesku 170.000 SIT ter da je imela s tem klubom sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju, v kateri je bilo dogovorjeno, da bo nogometnemu klubu plačala 170.000 SIT na račun reklamiranja, ta pa bo na tekmovanjih v okviru NZS omogočil postavitev reklamnega panoja tožeče stranke in ji pred začetkom vsake polsezone dostavil 10 vstopnic za posamezno tekmo državnega prvenstva. Pri tem pa ugotavlja, da je prvostopni organ spregledal načelo računovodskih standardov, in sicer upoštevanje vsebine pred obliko. Pri presojanju verodostojnosti knjigovodske listine bi po mnenju tožene stranke moral upoštevati vse listine, ki se nanašajo na določen poslovni dogodek in pri tem ugotoviti, kakšna je dejanska podlaga zanj. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ugotavlja, da je tožeča stranka poravnala svoje obveznosti iz pogodbe, sklenjene z namenom reklamiranja. Prav tako meni, da je pritožba utemeljena v zvezi z investicijami oziroma zapiranjem dolgoročnih rezervacij, in sicer v delu, ki se nanaša na račun, prejet s strani A. A.. d.o.o. v višini 1.286.522 SIT in na račun, prejet od B. d.o.o. v višini 103.092,70 SIT. Meni namreč, da v teh primerih ne gre za stroške, ki bi povečevali nabavno vrednost osnovnega sredstva oziroma povečevali njegove bodoče koristi.

V zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi glede prometnega davka pa tožena stranka meni, da je pritožba neutemeljena. Citira 4., 6., 7. in 10. člen Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, 71/93, 16/96, 57/97, 3/98 in 35/98) in navaja, da se prometni davek ne plačuje le v primeru, če so izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji. V primeru, ki je predmet pritožbe, je na naročilnici z izjavo navedeno samo "blago v vrednosti 6.000.000 SIT" in ni specificirano po vrstah in količinah proizvodov, kot narekujejo zakonska določila. Na računih pa, kot priznava tožeča stranka sama, ni navedena številka izjave. Tako niso izpolnjeni kumulativno določeni zakonski pogoji.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper to odločbo zaradi bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Navaja, da izrek odločbe ni razumljiv in je sam s sabo v nasprotju. Saj če se odločbo odpravi in zadeva vrne v nov postopek in odločanje, je nelogično, da se v preostalem pritožba zavrne. Meni, da takšne odločbe ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev odločbe mora namreč utemeljevati njen izrek, česar pa tožena stranka ni storila. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter da odloči, da se tožeči stranki povrnejo stroški zastopanja v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Z izpodbijanim sklepom pa je tožena stranka svojo odločbo z dne 17. 1. 2001 (izpodbijana odločba) v izreku popravila tako, da se besedilo "Pritožbi se ugodi tako, da se odločba Davčne uprave RS, Davčni urad A. z dne 8. 3. 1999 odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek in odločanje" nadomesti z besedilom "Pritožbi se ugodi tako, da se odločba Davčne uprave RS, Davčni urad A. z dne 8. 3. 1999 odpravi v točki I/1 in I/2 in zadeva vrne v ponoven postopek in odločanje". V obrazložitvi citira 223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) in navaja, da je v odločbi z dne 17. 1. 2001 prišlo do očitne pisne pomote, saj je v izreku pomotoma izpustila točke, v katerih se pritožbi ugodi, kar pa je razvidno iz obrazložitve odločbe. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve pravil upravnega postopka. V tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom nadomestila del izreka odločbe z dne 17. 1. 2001 z novim besedilom. Kar pa po njenem mnenju ni popravek očitne pomote, pač pa sprememba izreka odločbe. To pa z institutom poprave pomot v odločbi ni dopustno. Tožena stranka bi morala, ker gre za upravno zadevo iz leta 1999, glede na določbo 324. člena ZUP kvečjemu uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86). Poleg tega ima izpodbijani sklep isti datum kot odločba, katere izrek naj se popravi, kar je samo po sebi nelogično. Meni, da je izpodbijani sklep antidatiran, kar kažeta tudi datuma vročitve teh aktov tožeči stranki. Ta okoliščina pa kaže na splošno neverodostojnost izpodbijanega sklepa. Opozarja pa tudi na podpis osebe, ki je podpisala izpodbijani sklep "za" uradno osebo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter da odloči, da se tožeči stranki povrnejo stroški zastopanja v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti in zakonitosti svoje odločitve. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) lahko sodišče s sklepom več pri njemu odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje. V skladu s tem določilom je sodišče združilo postopek pod opr. št. U 425/2001, v katerem tožeča stranka izpodbija drugostopno odločbo z dne 17. 1. 2001 zaradi davka od dobička pravnih oseb za leto 1997 in prometnega davka - torej postopek o glavni stvari, s postopkom pod opr. št. U 855/2003, v katerem tožeča stranka izpodbija sklep z dne 17. 1. 2001 o popravi pomote v tej odločbi. Gre torej za postopka o istem predmetu.

Tožbi sta utemeljeni.

V tej zadevi je, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka v tožbi, glede na določbo 324. člena ZUP treba uporabiti določbe ZUP/86, saj je bil postopek ob uveljavitvi ZUP (2. 4. 2000) že v teku. Po določbi prvega odstavka 219. člena ZUP/86 sme organ, ki je izdal odločbo, oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih. Po tej določbi je torej mogoče popravljati zgolj pomote tehničnega značaja. Pri tehnični pomoti gre za pomotni zapis stvarno izjavljene volje organa, poleg tega mora biti očitno, da gre za takšen pomotni zapis. S popravo takšne pomote se ne ustvarja ničesar novega in tudi ne dopolnjuje odločba. Ni pa na podlagi te zakonske določbe mogoče popraviti zmote v izjavi volje, do katere je prišlo pri izdaji odločbe (več o tem glej: dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, str. 197 - 198, Uradni list SRS, Ljubljana 1985). V izreku odločbe z dne 17. 1. 2001 je odločeno, da se prvostopna odločba v celoti odpravi, z izpodbijanim sklepom pa je tožena stranka izrek odločbe popravila tako, da se prvostopna odločba odpravi le delno. Tako je z izpodbijanim sklepom spremenila svojo odločitev v zadevi, izraženo v izreku odločbe. Le izrek pa je tisti sestavni del odločbe, ki postane dokončen in izvršljiv. To po presoji sodišča ni poprava pomote v odločbi, ki bi jo bilo mogoče sanirati z uporabo določbe 219. člena ZUP/86. S takšno popravo je tožena stranka posegla v pravni položaj, ki ga je ustvarila odločba, saj je odločbo spremenila. Sprememba izdane (vročene) odločbe pa je dovoljena le na podlagi rednega oziroma izrednega pravnega sredstva. Zaradi navedenega je bilo treba tožbi zoper izpodbijani sklep ugoditi in le-tega odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS. Z izrekom izpodbijane odločbe je tožena stranka odločila, da se pritožbi ugodi tako, da se prvostopna odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek in odločanje (prvi odstavek izreka izpodbijane odločbe), v preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila (drugi odstavek izreka). Po določbi prvega odstavka 208. člena ZUP/86 se z izrekom odloči o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank, o katerih ni bilo posebej odločeno med postopkom. Izrek mora biti kratek in določen (drugi odstavek 208. člena ZUP/86). Navedeni izrek izpodbijane odločbe pa je po presoji sodišča v nasprotju sam s sabo oziroma ni določen in razumljiv, saj v prvem odstavku določa, da se pritožbi ugodi in prvostopna odločba odpravi, z drugim odstavkom pa pritožbo v preostalem delu zavrača, čeprav je tožeča stranka s pritožbo izpodbijala le prvostopno odločbo. To pa pomeni, da je izpodbijana odločba formalnopravno bistveno pomanjkljiva. Poleg tega sta izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe v neskladju. Iz izreka namreč, kot povedano, izhaja, da se prvostopna odločba v celoti odpravi, v obrazložitvi pa tožena stranka navaja razloge za (samo) delno odpravo prvostopne odločbe in s tem za delno ugoditev pritožbi tožeče stranke. Po določbi drugega odstavka 209. člena ZUP/86 pa mora obrazložitev med drugim obsegati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v izreku. Tako je tožena stranka kršila določbe ZUP/86, ki se nanašajo na odločbo, ki bi jih v skladu z določbo prvega odstavka 245. člena tega zakona morala upoštevati.

Po povedanem je sodišče ugodilo tudi tožbi zoper izpodbijano odločbo, le-to odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena ZUS in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti in o zadevi ponovno odločiti v roku, določenem v tretjem odstavku 60. člena ZUS.

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, v skladu z določbo tretjega odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tako je bilo treba zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrniti.