Jedro

Rok po šestem odstavku 18. člena ZUOPPKP je materialni prekluzivni rok, katerega podaljševanje ni dovoljeno. V tem roku morajo stranke uveljavljati svojo materialno pravico do dodelitve pomoči za odpravo posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu v letu 2017. Ker se je ta rok iztekel 6. 3. 2018, bi morala tožnica do takrat vložiti predmetni zahtevek, česar ni storila in je zahtevek na prvostopenjski upravni organ vložila 9. 3. 2018, zato ga je prvostopenjski upravni organ kot prepoznega zavrgel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijanim sklepom, št. 33006-1835/2018/2 z dne 19. 3. 2018, zavrgla zahtevek za dodelitev pomoči za odpravo posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu v letu 2017, ki ga je vložila A.A., v tem upravnem sporu tožnica (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski upravni organ navedel, da je tožnica vložila zahtevek za dodelitev pomoči za odpravo posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu v letu 2017. Skladno s šestim odstavkom 18. člena Zakona o ukrepih za odpravo posledic pozebe v kmetijski proizvodnji med 21. in 22. aprilom 2017 (v nadaljevanju ZUOPPKP) je minister, pristojen za kmetijstvo, objavil Obvestilo o datumu začetka vlaganja zahtevkov, v katerem je bilo določeno, da se vlaganje zahtevkov začne 5. februarja 2018. Ker je rok za vlaganje zahtevkov skladno s šestim odstavkom 18. člena ZUOPPKP 30 dni od datuma začetka vlaganja zahtevkov, je bil rok za vložitev zahtevkov do vključno 6. 3. 2018. Tožnica je zahtevek vložila 9. 3. 2018, torej po preteku roka za vlaganje zahtevkov, zato je prvostopenjski upravni organ zahtevek tožnice na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel kot prepozen.

2. Tožnica je zoper navedeni sklep prvostopenjskega upravnega organa vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni (točka 2 izreka). Pri tem v obrazložitvi potrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega upravnega organa in ponovno navaja razloge iz izpodbijanega sklepa. Opredeljuje se še do pritožbenih navedb tožnice, ki jih obrazloženo zavrača kot neutemeljene.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

4. Tožnica v tožbi navaja, da je prijavila škodo na njenem kmetijskem gospodarstvu, kot posledico močne pozebe v aprilu 2017, na Občino Zreče 22. 8. 2017. Občinska komisija za ocenjevanje škode je škodo na tožničinih poškodovanih zemljiščih ocenila 7. 5. 2017 in določila odstotek poškodovanosti za posamezno kulturo. Tožnica je na tej vlogi navedla, da se ta ocena škode šteje kot vloga za izplačilo sredstev za odpravo posledic naravne nesreče, če bo Vlada Republike Slovenije za naravno nesrečo, v kateri je bila ta ocena škode narejena, odločila, da se uporabijo sredstva za odpravo posledic škode na stvareh in sprejela predpisan program odprave posledic škode. Ne glede na to je prvostopenjski upravni organ tožničino vlogo zavrgel kot prepozno. Na vladi je bil sprejet Program odprave posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu v letu 2017 z dne 2. 2. 2018, s čimer je bil izpolnjen pogoj, ki je bil zapisan na tožničini vlogi. Tožnica še dodaja, da ni prejela poštne pošiljke z vlogo, s katero bi na prvostopenjski upravni organ sporočila iste podatke, ki jih je 22. 8. 2017 že poslala na Občino Zreče. Takoj, ko je tožnica dne 9. 3. 2018 v poštnem nabiralniku našla zahtevek, pa je slednjega podpisala in ga posredovala na naslov prvostopenjskega upravnega organa. Iz navedenih razlogov tožnica ugotavlja, da dejansko stanje poškodovanosti na njenih kmetijskih zemljiščih ni bilo pravilno ugotovljeno in ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnica zahteva, da se vsebina, kot je navedena v vlogi, posredovani na Občino Zreče, ustrezno vsebinsko upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do sredstev za odpravo posledic naravne nesreče. 5. Tožnica sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov (branjem listin in zaslišanjem tožnice) izpodbijani sklep odpravi in odloči, da je tožnica upravičena do povrnitve navedene škode, podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje ter odloči o povrnitvi vseh stroškov postopka, vključno s sodno takso.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi obeh upravnih odločb. Tožena stranka ponovno poudarja, da bi morala tožnica zahtevek v skladu z 18. členom ZUOPPKP posredovati v roku od 5. 2. 2018 do 6. 3. 2018 na prvostopenjski upravni organ (to je navedeno Agencijo).

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je izpodbijani sklep, s katerim je prvostopenjski upravni organ kot prepozen zavrgel tožničin zahtevek za dodelitev pomoči za odpravo posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu v letu 2017. 10. V obravnavani zadevi tožnica, glede na zakonsko ureditev in ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi, tudi po presoji sodišča svoj zahtevek (za dodelitev pomoči za odpravo posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu v letu 2017) ni vložila pravočasno, ampak prepozno, izven roka, določenega s šestim odstavkom 18. člena ZUOPPKP, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka.

11. V šestem odstavku 18. člena ZUOPPKP je določeno, da minister, pristojen za kmetijstvo, v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona objavi v Uradnem listu Republike Slovenije obvestilo o datumu začetka vlaganja zahtevkov. Rok za vlaganje zahtevkov je 30 dni od datuma začetka vlaganja zahtevkov. Obvestilo o datumu začetka vlaganja zahtevkov se objavi tudi na spletnih straneh ministrstva, pristojnega za kmetijstvo, in Agencije. Na tej podlagi je minister za kmetijstvo v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 3/2018 z dne 12. 1. 2018, objavil Obvestilo o datumu začetka vlaganja zahtevkov, v skladu s katerim se vlaganje zahtevkov začne 5. februarja 2018. Po določbah prvega in drugega odstavka 68. člena ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme pred iztekom roka. Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

12. V obravnavanem primeru glede dejanskega stanja ni sporno, da se je rok po šestem odstavku 18. člena ZUOPPKP iztekel v torek, 6. 3. 2018. Prav tako ni sporno, da je tožnica sporno vlogo s priporočeno pošiljko vložila oziroma poslala po pošti v ponedeljek 9. 3. 2018. Sporno pa je vprašanje, ali je tožnica predmetni zahtevek vložila pravočasno, upoštevajoč tožbeno zatrjevano dejstvo, da je tovrstni zahtevek že v letu 2017 vložila na Občino Zreče, obrazca s strani prvostopenjskega upravnega organa pa po tožničinem zatrjevanju v roku, predpisanem za vložitev zahtevkov, ni prejela.

13. Sodišče ugotavlja, da gre pri predmetnem roku iz ZUOPPKP za materialni prekluzivni rok, katerega podaljševanje ni dovoljeno. Gre namreč za rok, ki ga predpisuje materialni zakon (18. člen ZUOPPKP) v zvezi z navedenim obvestilom pristojnega ministra o začetku teka tega roka, to pa je rok, v katerem morajo stranke (oziroma v obravnavanem primeru tožnica) uveljavljati svojo materialno pravico do dodelitve pomoči za odpravo posledic pozebe v sadjarstvu in vinogradništvu v letu 2017. Ker se je ta rok iztekel 6. 3. 2018, bi morala tožnica do takrat vložiti predmetni zahtevek, česar ni storila in je zahtevek na prvostopenjski upravni organ vložila 9. 3. 2018. Glede na navedeno sodišče kot neupošteven zavrača tožbeni ugovor, da je tožnica obrazec oziroma zahtevek prejela v svojem poštnem nabiralniku šele 9. 3. 2018, kar je bil razlog za zamudo pri oddaji spornega zahtevka, ker ta okoliščina ne vpliva na objektivno in nesporno dejstvo, da je bil predmetni zahtevek vložen po izteku navedenega roka.

14. Sodišče pa kot neutemeljene zavrača tudi tožbene očitke, da bi moral prvostopenjski upravni organ upoštevati vlogo z zgoraj navedeno vsebino, ki jo je tožnica vložila 22. 8. 2017 na Občino Zreče. V skladu s sedmim odstavkom 18. člena ZUOPPKP vloži kmetijsko gospodarstvo zahtevek na naslov: Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, Dunajska 160, 1000 Ljubljana, ali odda osebno v sprejemni pisarni Agencije. To je tudi pristojen upravni organ za odločanje o tovrstnih zahtevkih, ki morajo biti podani, kot je obrazloženo zgoraj, v roku med 5. 2. 2018 in 6. 3. 2018. Tožnica je sporen zahtevek podala na organ, ki ni pristojen za odločanje o teh zahtevkih, vložen pa ni bil v predpisanem roku, zato ga prvostopenjski upravni organ pravilno ni štel kot relevanten zahtevek, o katerem bi moral odločati. Končno je tožnica kasneje ustrezni zahtevek podala na pristojen upravni organ, vendar po izteku predpisanega roka.

15. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Tožnica v tožbi sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa med drugim predlagala, da jo sodišče zasliši, zato je sodišče štelo, da je tožnica smiselno predlagala opravo glavne obravnave. Sodišče ugotavlja, da izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, ker ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta (vlaganje spornih vlog, vključno s časovno opredelitvijo vložitev), ampak je sporna le pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica je sodišču predlagala zgolj izvedbo dokaza z branjem listin in lastno zaslišanje, pri čemer se je sodišče z vsebino listin seznanilo na seji, predlog tožnice za lastno zaslišanje pa sploh ni substanciran, v vsakem primeru pa tožnica s svojimi navedbami ni izkazala, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.