Jedro

Zoper akt, s katerim je bilo na podlagi pravnih sredstev poseženo v pravno veljavnost upravnega akta in ne pomeni zaključka odločanja o zadevi in tudi ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici ali obveznosti posameznika, upravni spor ni dovoljen. Predmet presoje v upravnem sporu tudi ni sklep o prekinitvi postopka, saj ne gre za sklep, s katerim je bil postopek obnovljen, ustavljen ali končan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo tožbo tožnikov zoper odločbo (pravilno odločbo in sklep) tožene stranke z dne 25. 7. 2008 (1. točka izreka), in zavrnilo zahtevo tožnikov za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z navedeno odločbo in sklepom je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 29. 5. 2008, s katero je bila zavrnjena zahteva investitorjev za legalizacijo opornega zidu na tam navedenih zemljiščih (1. točka izreka); sklenila, da se postopek izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo opornega zidu prekine do pravnomočne odločitve pristojnega organa o poteku parcelne meje (2. točka izreka), in odločila, da stroškov postopka ni.

2. V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe prvega in drugega odstavka 2. člena, drugi odstavek 5. člena in 36. člen ZUS-1 in navaja, da upravni akt, ki ga tožnika izpodbijata, ni upravni akt, ki je lahko predmet upravnega spora. V obrazložitvi k 2. točki izreka izpodbijanega sklepa pa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo tretjega odstavka 168. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in določbe prvega in tretjega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) in navaja, da tožnika predlogu za oprostitev plačila sodnih taks nista predložila potrebnih dokazov, zato sodišče ni moglo ugotoviti, ali bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnika oziroma njuni družinski člani preživljajo. Sodišče je zato predlog zavrnilo.

3. Tožnika v pritožbi navajata, da se sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb niti do dokazov, priloženih tožbi. V nadaljevanju opisujeta potek dogodkov v zvezi z gradnjo spornega opornega zidu, ki je delno zgrajen na njunem zemljišču in je bila zato investitorjema izdana inšpekcijska odločba. Ker investitorja nikoli nista trdila, da sta oporni zid v celoti zgradila na svojem zemljišču, bi morali pristojni organi upoštevati 51. člen ZUN. Glede na pravni pouk v izpodbijani odločbi tožene stranke, se ne strinjata s presojo sodišča, da odločbe tožene stranke ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sklicujeta se na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 530/2004 z dne 11. 10. 2006, ki jo prilagata, in navajata, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, zato ponovna tožba v isti zadevi ni možna. Predlagata, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje, ki naj ponovno odloči na podlagi glavne obravnave. Ponovno prosita za oprostitev plačila vseh stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi je poseženo v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek), upravni akt pa je akt, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek). Upravni akt je, glede na citirani določbi ZUS-1, le tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta. Med upravne akte tako ni mogoče šteti akte, izdane na podlagi pravnih sredstev, ki samo posegajo v pravno veljavnost upravnega akta in ne pomenijo zaključka odločanja o zadevi in tudi ne vsebujejo vsebinske odločitve o pravici ali obveznosti posameznika (prvi odstavek 5. člena ZUS-1). Med upravne akte tudi ni mogoče šteti akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev in z njimi postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

6. V obravnavanem primeru sta tožnika vložila tožbo zoper odločbo in sklep, s katero je tožena stranka ob reševanju pritožbe investitorju odpravila odločbo prvostopenjskega upravnega organa in postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekinila. Z izpodbijano odločbo in sklepom tako ni bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti. Z izpodbijano odločbo je bila namreč upravna odločba odpravljena in zadeva vrnjena v fazo pred njeno izdajo. Z izpodbijanim sklepom pa je bil postopek le prekinjen do pravnomočne rešitve mejnega vprašanja. Prekinitev postopka pa ne pomeni odločanja o pravici ali pravni koristi stranke, prav tako ne pomeni ustavitve ali konca postopka, temveč le začasno prekinitev, saj se prekinjen postopek nadaljuje, ko preneha razlog, zaradi katerega je bil postopek prekinjen.

7. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo, saj odločba in sklep tožene stranke nista upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Na drugačno odločitev pritožbene navedbe ne morejo vplivati. S pravnim poukom namreč stranka ne more pridobiti več pravic, kot jih določa zakon. Ker upravni spor ni dopusten, sodišče prve stopnje tudi ni smelo vsebinsko presojati tožbenih navedb in dokazov. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnikov na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 530/2004 z dne 11. 10. 2006 in v zvezi s tem uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker naj bi bilo o tej zadevi že pravnomočno odločeno. Z navedeno sodbo namreč ni bilo odločeno o zakonitosti gradbenega dovoljenja za legalizacijo opornega zidu, temveč o zakonitosti odločbe Urbanistične inšpektorice Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, s katero je bila investitorjema naloženo, da sporni oporni zid odstranita.

8. Ker pritožba ne vsebuje pritožbenih razlogov glede zavrnitve predloga za oprostitev plačila sodnih taks, je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep v tem delu preizkusilo le v obsegu uradne presoje (366. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri tem je ugotovilo, da je izpodbijani sklep zakonit in v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča (sklep I Up 595/2007 z dne 10. 10. 2007, sklep X Ips 18272008 z dne 2. 4. 2008, sklep I Up 220/2008 z dne 23. 10. 2008).

9. O novem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, Vrhovno sodišče ne more odločati na prvi stopnji, saj spada ta odločitev v pristojnost sodišča prve stopnje.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.