Jedro

Sodišče prve stopnje je pravnemu standardu „otrokove koristi“ dalo pravo vsebino z upoštevanjem vseh okoliščin konkretnega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletna otroka pravdnih strank A. A. in B. B. zaupata v varstvo in vzgojo materi, to je tožnici; toženec je dolžan plačevati za preživljanje mladoletnega sina preživnino v znesku 96,17 EUR in za mladoletno hčerko v znesku 45,39 EUR, vse na račun matere od 8.5.2009 dalje; preživninske obveznosti po tej sodbi je toženec dolžan izpolniti do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec in to v zneskih, kot sta določena s to sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade RS in obvestilu Centra za socialno delo, vse pod izvršbo; v primeru zamude je dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega preživninskega obroka dalje do plačila; stiki med mladoletnima otrokoma ter tožencem se bodo odvijali hkrati z obema otrokoma po predhodnem dogovoru s staršema.

Iz vsebinskih razlogov pritožbe izhaja, da se toženec pritožuje zoper odločitev v prvi točki izreka sodbe, da se oba mladoletna otroka zaupata v varstvo in vzgojo tožnici. Navaja, da mu sodnica ni dala možnosti, da bi povedal razloge, zaradi katerih naj bi bila mladoletna otroka zaupana njemu v varstvo in vzgojo s tem, ko je čas za njegovo zaslišanje namenila izjavam tožnice in izjavo, da zunaj čakajo na naslednjo obravnavo, da je dovoljevala tožnici, da ga je prekinjala, da je tožnica v svojih izjavah navedla kopico neresnic, da so nekatere izjave v zapisniku formulirane drugače, kot so bile dejansko podane, in da mu mnenje centra za socialno delo ni bilo predstavljeno. Tožnica je v tožbi navedla, da je življenje s tožencem nevzdržno, kar vpliva na otroke. Dejansko je postalo nevzdržno življenje toženca iz naslednjih razlogov: tožnica je kmalu po začetku skupnega bivanja pričela uveljavljati svoje interese v stilu: „Jaz hočem, jaz bom imela, jaz bom kupila“. Enako je bilo z otroki: „Jaz bom imela otroke zdaj, če ne s tabo, s kom drugim“. Na silo je pričela spreminjati stvari v stanovanju, pri čemer ji je uspešno pomagala njena mama, ki je do nedavnega živela nadstropje nižje. Pričela si je lastiti stvari, ki so bile že prej v stanovanju, postopoma so začele izginjati iz stanovanja, nazadnje je prišel na vrsto očitno še on. Ko se ni strinjal s spremembami so sledile grožnje z uničevanjem obstoječega inventarja (razrezan jedilni kot, knjige vržene v smetnjak). Sčasoma je postala vedno bolj agresivna in neupoštevajoč prisotnost otrok ga je kritizirala in omalovaževala, na koncu ga je začela metati iz stanovanja. Njeni izbruhi agresivnosti so postajali vedno bolj pogosti, tako da je moral paziti, kaj reče ob njenih verbalnih napadih, da ni doživel še fizičnega. Psihično najbolj ubijajoče za vse tri pa je bilo dnevno „toriranje“ z abnormalnim čistunstvom in redom. Ko je A. ob neki priliki porisal vrata in podboje s flomastrom, je praktično doživela živčni zlom. Iz jadikovanja v kričanje in nazaj do končnega izbruha, ko je A. dobil par divjih krošejev po glavi preden ga je uspel zaščititi. Tožnica se ne zna prilagajati otrokoma in se z njima ne ukvarja. Vse aktivnosti zunaj in v stanovanju počneta otroka praktično le z njim. B. skoraj do tretjega leta starosti ni odhajala normalno v posteljo, ampak je zaspala na T. Normalnega odhoda k počitku (skupaj z A.) se je navadila ob obisku T. strica, ko so zvečer deset dni pohajali naokoli. Da praktično ne kuha je dejstvo. Otroka vzgaja po svoji podobi: „Hočem to, to je moje“. O navezanosti pa naslednje. On je tisti, ki otrokoma postavlja meje, toženka pa jih uspešno ruši. S toženko se normalno pogovarja samo takrat, kadar je po njeni volji, v nasprotnem primeru sledijo grožnje. Tudi s smrtjo mu je že grozila. V enem od njenih napadov je moral fizično preprečiti, da ni pograbila kuhinjskega noža. Njegovemu sinu iz prejšnjega zakona je pri petih letih zagrozila, da pozna fante, ki ga bodo pretepli. Zasliševala je bivšo partnerko o njuni zvezi. Med napadi je razbila kar nekaj kozarcev ... Zaradi bolestne ljubosumnosti je pred svojo mamo razbila daljinski upravljalec. Uničila je igračo A., ker je ni pospravil in še kup drugih stvari. Dvakrat mu je napisala sporočilo: „Jebem ti mater“. Materinemu partnerju je poslala sporočilo, da mu bo odrezala jajca. Bratranca je polila z vrelo juho, nato pa hotela, da gre z njim obračunat. Kmalu po rojstvu A. je pričela govoriti, da A. sploh ni njegov, da ga je prevarala itd. Zaklepala se je v sobo pred B. za tudi več kot uro dolge pogovore. Enkrat je vrgla pripravljeno kosilo z mize v koš. Pred dvema letoma je v hišo pripeljala psa, za katerega ne poskrbi niti za osnovne potrebe. Otrokom se ne zna prilagajati. S kričanjem, da samo razmetavata, se ne bosta navadila pospravljati. Ugotovil je iz telefonskih sporočil, da se toženka že nedoločen čas dnevno sestaja z drugim moškim. Vse bi šlo, če v iskanju osebne sreče, ne bi pozabila na otroke. Zato naproša sodišče, da razmisli, komu zaupa v vzgojo in varstvo otroka.

Na pritožbo je tožnica odgovorila in navedla, da so pritožbeni razlogi zgolj posledica toženčeve prizadetosti in nesprejemanja nastale situacije. Predlagala je, da se pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na v pritožbi smiselno uveljavljan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ta ni utemeljen. Tako ne drži očitek, da sodnica tožencu ni dala možnosti, da bi pojasnil razloge, ki po njegovem mnenju narekujejo, da bi bila oba otroka zaupana njemu v varstvo in vzgojo, saj, da je tožencu bila dana beseda izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju (list. 25 spisa). Tudi, da bi ga tožnica pri tem prekinjala, iz zapisnika ne izhaja, nasprotno, ko je toženec končal svojo izpoved, je bila dana beseda tožnici. Katere so tiste izjave, ki so v zapisniku napačno zapisane, pritožba ne konkretizira, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z vpogledom in prebranjem mnenja centra za socialno delo (CSD), pa tudi potrjuje zapisnik o glavni obravnavi z dne 23.10.2009, ne pa tudi, da je imel toženec na to oziroma na zapisnik kakšne pripombe.

Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Vse dejanske ugotovitve imajo podlago v podatkih spisa. Glavno in obenem edino vodilo, komu naj se ob razpadu zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti partnerjev zaupajo v varstvo in vzgojo mladoletni otroci, je njihova korist. Jasno je, da je v največjem interesu otrok, če zanje skrbita oba starša v okviru enotne družine. Nadalje tudi, da sta lahko oba starša primerna za varstvo in vzgojo otrok, vendar je ob razpadu družinske skupnosti potrebno odločiti o varstvu in vzgoji otrok (78. čl. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR), kar pomeni, da enemu izmed staršev, kljub temu, da je za varstvo in vzgojo primeren, otroci ne bodo dodeljeni. Razumljivo je, da takšna odločitev pri njem povzroči občutek čustvene prikrajšanosti in celo prizadetosti. A ostaja dejstvo, da je o varstvu in vzgoji skupnih mladoletnih otrok treba odločiti in pri tem zasledovati zgolj koristi otrok. Iz teh razlogov so vse pritožbene navedbe o tem, kako je prišlo do razpada izvenzakonske skupnosti in očitki tožnici v zvezi s tem, za odločitev o varstvu in vzgoji otrok, irelevantni. V nasprotnem primeru bi bila pravda o varstvu in vzgoji otrok borba med starši, kjer bi bili interesi otrok porinjeni v ozadje, v ospredje pa bi prišlo tehtanje zaslug enega oziroma drugega od staršev, iskanje krivde ipd., kar pa je vse nepomembno ob odločanju o varstvu in vzgoji otrok. V taki luči se pokažejo v konkretnem primeru uvodoma povzete pritožbene navedbe o za toženca podani nevzdržnosti življenjske skupnosti s tožnico in s katerimi skuša toženec prikazati tožnico kot slabo mater in jo v tem oziru povsem izničiti, čeprav take trditve nimajo podlage niti v njegovi lastni izpovedi, podani na glavni obravnavi (ko je toženec npr. povedal, da tožnica običajno spravi otroke k spanju v primernem času, da za higieno otrok načeloma skrbi..., da sta otroka bolj navezana nanjo), niti v pridobljenem mnenju CSD. Gre za strokovno mnenje, ki ga je zato sodišče prve stopnje pri odločanju povsem pravilno uporabilo in to v sodbi tudi pojasnilo. Ob mnenju CSD o stanovanjskih in drugih razmerah pravdnih strank in o primernosti za varstvo in vzgojo otrok (pri čemer ni sporno, da sta sicer oba starša primerna za varstvo in vzgojo otrok), in v katerem je CSD zavzel stališče o koristi otrok v perspektivi njunega bodočega razvoja (za zdrav, skladen in čustven razvoj), in ob izpovedbah pravdnih strank v tem postopku, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izpodbijana odločitev, da se otroka zaupata v varstvo in vzgojo materi (pri čemer odločitev o stikih z očetom zagotavlja ustrezno možnost očeta pri sodelovanju in vzgoji in je v skladu s koristmi otrok in očetovo pravico do stikov) pravilna in pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, s katerim je tako odločitev utemeljilo. Gre nedvomno za odločitev, ki odraža koristi otrok, da bo mati zadovoljevala ne le materialne, ampak tudi čustvene potrebe otrok z ravnanjem, ki kaže na njeno skrb do otrok ob upoštevanju njunih osebnosti in želja (v smislu drugega odstavka 5.a čl. ZZZDR). Ne gre namreč prezreti, da sta otroka čustveno bolj navezana na mater, kar je v svoji izpovedi potrdil tudi sam toženec in izhaja tudi iz mnenja CSD, kar zato ob stiski, ki je že prisotna pri mladoletnem A. vsled prepirov med staršema zaradi njunih nerazrešenih partnerskih odnosov, nedvomno utemeljuje sprejeto odločitev in je le-ta materialnopravno pravilna. Toženčevo vztrajanje, da se otroka zaupata njemu v varstvo in vzgojo, ob vsem povedanem, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravnemu standardu „otrokove koristi“ dalo pravo vsebino z upoštevanjem vseh okoliščin konkretnega primera. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).