Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da bi bil toženec imel korist od uporabe stvari, ki jih je pustil na gradbišču, niti ni dokazal, da bi mu bil toženec preprečil, da bi ob primernem času stvari odpeljal, je odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka za plačilo uporabnine pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.935.697 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in (delno) ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi glede plačila 366.990,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 1998. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo ter razveljavilo odločitev o zahtevku po tožbi in odločitev o ugoditvi delu zahtevka po nasprotni tožbi in zadevo vrnilo v novo sojenje. Toženkino pritožbo je zavrnilo in potrdilo zavrnilni del glede nasprotne tožbe. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo. Ker tožnik toženkine opreme in orodja po 30. 11. 1997, ko so bila zaključena dela do faze, ki je bila dogovorjena s toženko, ni uporabljal, toženka ni upravičena do uporabnine. Po prenehanju poslovnega sodelovanja bi morala toženka sama poskrbeti za odvoz svoje opreme in materiala z gradbišča. Glede pritožbenih navedb, da je tožnik ali novi izvajalec opremo odtujil z gradbišča in da se je pojavljala na drugih gradbiščih, je sodišče navedlo, da nimajo podlage v dokaznem postopku in jih zato ni mogoče upoštevati.

3. Toženka v reviziji izpodbija odločitev o zavrnitvi dela zahtevka po nasprotni tožbi in uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Stališče sodišča druge stopnje je napačno. Dolžnost plačila uporabnine po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ni vezana na uporabo toženkine stvari s strani tožnika, marveč na njegovo možnost uporabe in preprečitev uporabe toženki kot njeni lastnici. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 289/2004. Ker je tožnik toženki preprečil, da bi odpeljala svojo opremo, kar je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, je dolžan plačati uporabnino, četudi opreme ne bi uporabljal in četudi od nje ne bi imel koristi. Toženka predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zahtevku po nasprotni tožbi v celoti ugodi in tožniku naloži plačilo stroškov, nastalih v zvezi z odločanjem o nasprotni tožbi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženka je v nasprotni tožbi zatrjevala, da je sporno opremo skušala odpeljati, vendar ji tožnik tega ni dovolil, ker da jo potrebuje za novega izvajalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi toženka mogla opremo prevzeti takoj po razvezi pogodbe 2. 11. 1997, opaže in podpornike pa po 30. 11. 1997 ob ustrezni najavi oziroma na podlagi dogovora s tožnikom. Zgolj zaradi tega, ker ji tožnik ni dovolil odpeljati opreme brez poprejšnje najave in dogovora ter nalaganja materiala v njegovi odsotnosti, ni mogoče šteti, da je bilo toženki onemogočeno razpolaganje z njenimi stvarmi. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz enakih dejanskih ugotovitev. Revizijsko stališče, da je tožnik toženki preprečil, da bi odpeljala svojo opremo, povzema torej le del relevantnih dejanskih ugotovitev, na katerih sta sodišči temeljili svojo odločitev. Ker je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred nižjimi sodišči (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), teh navedb ni moglo upoštevati.

7. Stališče sodišč je materialnopravno pravilno. Po 219. členu ZOR lahko tisti, čigar stvar je bila uporabljena v tujo korist, zahteva, naj mu okoriščeni nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Toženka ni dokazala, da bi tožnik (v obdobju in v obsegu, ki je predmet izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje) imel korist od uporabe stvari, ki jih je toženka pustila na gradbišču, niti ni dokazala, da bi ji bil tožnik preprečil, da bi ob primernem času stvari odpeljala. Sporno stališče tako tudi ni v nasprotju s stališčem, zavzetim v sodbi II Ips 289/2004 z dne 14. 7. 2004, po katerem dolžnost plačila uporabnine ni vezana na uporabo stvari s strani toženca, marveč zadostuje možnost uporabe in preprečitev uporabe lastniku, da bi uporabljal stvari.

8. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja toženka, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).