Jedro

Če se pripor odredi po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, se sodišče lahko v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o preiskavi, če se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom Kpr 32/2010 z dne 14.3.2010, zoper obdolženega P.P. odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki teče od dne 13.3.2010 od 12.45 ure dalje, ki ga je potrdil zunajobravnavni senat istega sodišča. Pravnomočni sklep o odreditvi pripora je bil dne 7.4.2010 razveljavljen na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 25/2010, zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema sodbe. Preiskovalni sodnik je dne 7.4.2010 o zadevi ponovno odločal in s sklepom odredil pripor zoper obdolženega iz razloga ponovitvene nevarnosti. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom Ks 188/2010 z dne 12.4.2010 zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika, vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, kot neutemeljeno.

2. Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega P.P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu odpravi pripor oziroma mu določi ukrep prepovedi približevanja M.M. oziroma zoper njega odredi hišni pripor, ki se bo izvajal na naslovu S. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da ni utemeljena. Navaja, da dejstvo, da je zoper obdolženca s pravnomočnim sklepom sodišča uvedena preiskava, povsem zadošča za ugotovitev utemeljenosti suma, da je obdolženec storilec očitanih kaznivih dejanj. Glede obstoja ponovitvene nevarnosti pa vsebuje tehtne, prepričljive in zadostne razloge. Upoštevaje v sklepu ugotovljene okoliščine je tudi ugotovitev sodišča, da bi bili ob obdolženčevi izpustitvi iz pripora ogrožena oškodovanec in njegova številčna družina, pravilna.

4. Obdolženčev zagovornik v izjavi, podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca, vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti ter ponovno opozarja na kršitev drugega odstavka 202. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešil preiskovalni sodnik ob izdaji sklepa o odreditvi pripora.

B.

5. Bistveni očitek obdolženčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora ni utemeljil obstoja utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja, je utemeljeno zavrnil že zunajobravnavni senat, ki je zavzel stališče, da zadostuje sklicevanje na pravnomočni sklep z dne 14.3.2010, s katerim je bila pod točko I. uvedena preiskava. S tem se zagovornik ne strinja, saj meni, da bi moral preiskovalni sodnik obstoj utemeljenega suma vseeno preizkusiti in ga ustrezno utemeljiti, ker se je dejansko stanje od dneva izdaje sklepa o uvedbi preiskave z zaslišanjem številnih prič in oškodovanca spremenilo.

6. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na občni seji z dne 16.6.1999 sprejelo načelno pravno mnenje, da mora obrazložitev sklepa o odreditvi pripora, če je bil izdan pred izdajo sklepa o preiskavi, vsebovati razloge o odločilnih dejstvih, ki so narekovala odreditev pripora, opis kaznivega dejanja in njegovo zakonsko označbo, razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, in razloge o tem, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek kazenskega postopka (smiselno enako tudi v sodbi I Ips 55/99 z dne 8.3.1999). To pomeni, da če se pripor odredi po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, se sodišče lahko v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o preiskavi, če se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo.

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je bila s sklepom Kpr 32/2010 z dne 14.3.2010 pod točko I. uvedena preiskava, pod točko II. pa odrejen pripor. S sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 25/2010 z dne 7.4.2010 je bil razveljavljen le sklep o odreditvi pripora in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločitev, ne pa tudi pravnomočen sklep o uvedbi preiskave. Kot je ugotovil že zunajobravnavni senat je v času prvega odločanja o odreditvi pripora z dne 14.3.2010 izdan sklep Kpr 32/2010 predstavljal celoto, saj je sklep o odreditvi pripora vezal na pravnomočen del sklepa, kjer je obrazložen obstoj utemeljenega suma. Enako je storil preiskovalni sodnik s tem, ko je v novem sklepu o odreditvi pripora navedel, da iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave izhaja utemeljen sum, da naj bi obdolženi storil očitani mu kaznivi dejanji. S tem je tudi v fazi ponovnega odločanja o odreditvi pripora obstoj utemeljenega suma oprl na tiste okoliščine, ki so obstajale tako v času izdaje sklepa o uvedbi preiskave kot tudi v času izdaje razveljavljenega sklepa o odreditvi pripora, in tako očitno zavzel stališče, da se okoliščine od časa izdaje pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in tudi od prve odreditve pripora do navedene faze niso v ničemer spremenile. Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi I Ips 396/2007 z dne 25.10.2007, ko je presodilo, da takrat, kadar je utemeljen sum že ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, sodišče obstoj utemeljenega suma le preizkuša, kar pomeni, da presodi, ali se je stopnja ugotovljenega suma od pravnomočne ugotovitve spremenila. Presoja verodostojnosti dokazov oziroma njihovo medsebojno ocenjevanje je pridržano razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi (člen 355 ZKP). Navedbe zagovornika, da so bile od dneva izdaje sklepa o uvedbi preiskave zaslišane številne priče in oškodovanec, zaradi česar se je dejansko stanje spremenilo, pa niso z ničemer konkretizirane in pomenijo le njegovo presojo zbranega dokaznega gradiva, oziroma izpodbijanje sklepa o odreditvi pripora iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

8. Obdolženčev zagovornik ponovno zatrjuje, da je bila s pomanjkljivo utemeljitvijo pripornih razlogov obdolžencu kršena pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, saj sklep o odreditvi pripora ne vsebuje tistih sestavin, ki bi jih skladno z drugega odstavka 202. člena ZKP moral. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je enake pritožbene očitke utemeljeno zavrnil že zunajobravnavni senat. 9. Trditve, da preiskovalni sodnik ni v zadostni meri konkretiziral okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da bi obdolženec na prostosti očitana mu kazniva dejanja ponovil, je potrebno zavrniti, saj je zaključek o podanosti ponovitvene nevarnosti utemeljen s konkretnimi okoliščinami v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, predvsem z načinom izvršitve, ter tudi s subjektivnimi okoliščinami. Preiskovalni sodnik je tako v sklepu poudaril intenziteto zapisanih in ustno izrečenih groženj zoper oškodovanca in tudi zoper njegovo številčno družino (te so konkretizirane v sklepu zunajobravnavnega senata z opisom dogodkom z dne 7.10.2008 in 26.11.2009, ko naj bi se obdolženec nasilno znesel nad oškodovancem oziroma mu grozil). Šlo za namreč za dolgo časovno obdobje, kot izhaja iz izjav prič in prijave oškodovanca, listin o nakazilih oziroma predaji denarja obdolžencu ter iz velikega število sms sporočil z grozilno vsebino in navajanjem sovraštva. Pri tem je poudaril, da so bile grožnje podkrepljene z orožjem, ki je bilo zaseženo tudi pri hišni preiskavi, zato očitki zahteve, da z nobenimi konkretnimi okoliščinami ni utemeljil groženj, ne držijo. Na podlagi vsebine groženj je preiskovalni sodnik ocenil, da gre za trdovratnega, zahtevnega in vztrajnega obdolženca pri izvrševanju kaznivega dejanja.

10. Preiskovalni sodnik je glede na navedene okoliščine zaključil, da gre za neposredno ogroženost tako oškodovanca kot njegove številčne družine, ki je glede na zaradi predmetnega kazenskega postopka potencirano sovraštvo še toliko večja. Ker so se grožnje in izsiljevanje velikih zneskov nanašale tako na telesno integriteto kot tudi na premoženje oškodovanca in njegove številčne družine (oškodovanec preživlja sedem otrok), je torej odreditev pripora neobhodno potreben ukrep za varnost ljudi in sorazmeren glede na težo očitanih kaznivih dejanj ter posledic, ki so jih in bi jih lahko utrpeli oškodovanec in njegova družina. Glede na razloge izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne gre slediti navedbam zahteve, da v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora preiskovalni sodnik ni navedel tistih okoliščin, ki bi utemeljevale, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost oškodovanca in njegovih družinskih članov.

11. Glede očitka, da sklep ne vsebuje ocene o tem, ali bi bila za dosego istega namena zadostna odreditev milejšega ukrepa (odreditev prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi ali hišni pripor) in da je v tem kontekstu pomanjkljiva tudi utemeljitev obstoja sorazmernosti, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da zgoraj navedena utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 41/1999 z dne 18.2.1999).

C.

12. Ker ima pravnomočni sklep vse v procesnem zakonu predpisane sestavine, vsebuje pa tudi razumno presojo danosti utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter njegove neogibnosti za varnost ljudi in sorazmernosti, sklepu ni mogoče očitati nezakonitosti. V takem položaju je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obdolženega P.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).