Jedro

Tožnica je sodno varstvo zoper sklep komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Tožba je v celoti pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje v delu, v katerem tožnica zahteva razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti. Pri tem ni bistveno, da tožnica v laični tožbi in dopolnitvi tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, saj je zahtevala razveljavitev ocene za sporno leto in se pri tem sklicevala na sklep komisije za preizkus ocene.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev delovne ocene tožnice z dne 28. 2. 2011, za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010; da je tožena stranka dolžna tožnici izdati novo oceno za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010; da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožnici povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 417,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev sklepa št. ... z dne 20. 9. 2011. Zoper navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče štelo, da je bil zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa št. ... z dne 20. 9. 2011 postavljen prepozno, saj je bil izpodbijan sklep vročen 29. 9. 2011, zahtevek pa naj bi tožnica modificirala oziroma razširila tako, da je zahtevala njegovo razveljavitev šele na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 7. 2014. Takšno argumentacijo je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in svojo odločitev utemeljuje, da ne zadošča, da javni uslužbenec pravočasno vloži tožbo glede na prejem dokončnega sklepa komisije za preizkus ocene, če v tožbi ne izpodbija tega dokončnega sklepa, temveč postavi tožbeni zahtevek za preizkus ocene v ocenjevalnem listu. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje je napačno. Vsaka tožba, ki napada vsebino izpodbijanega sklepa, predstavlja zahtevo za sodno varstvo in če je bila takšna tožba vložena pred iztekom 30-dnevnega roka od vročitve sklepa komisije za preizkus ocene, jo je potrebno šteti za pravočasno. Laična tožba, ki jo je tožnica vložila dne 27. 10. 2011, je pravočasna, saj je bila vložena znotraj 30-dnevnega roka od vročitve sklepa komisije tožnici, izpodbija pa oceno, ki je ugotovljena s strani komisije in ki je tudi vsebina izpodbijanega sklepa. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica uveljavlja zahtevo za razveljavitev sklepa št. ... šele na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnica je namreč že v dopolnitvi tožbe z dne 25. 11. 2011 tožbeni zahtevek popravila tako, da jasno zahteva razveljavitev ocene za leto 2010, kar pomeni, da je znotraj postavljenega roka za popravo tožbe zahtevala tudi razveljavitev sklepa z dne 20. 9. 2011. Zaradi navedene zmote v uporabi materialnega prava je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj tožbenih navedb tožnice glede nepravilnosti v dobljeni oceni sploh ni vsebinsko pretehtalo, glede na predložene dokaze. Tožnica je vseskozi uveljavljala (eno samo) sodno varstvo, za katerega velja en sam zakonsko predpisan rok. V kolikor je sodišče mnenja, da je bilo takšno sodno varstvo uveljavljeno prepozno, bi moralo zavreči celotno tožbo in ne samo njen del. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako ne kršitev, na katere opozarja pritožba, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti javne uslužbenke v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 št. ... z dne 20. 9. 2011, ob sklicevanju na določbo 274. člena ZPP. Ta določa, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, kadar ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Tak poseben predpis je tudi določba drugega odstavka 25. člena ZJU. V skladu s to določbo javni uslužbenec lahko zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da je tožba v delu, v katerem tožnica izpodbija sklep komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti z dne 20. 9. 2011, vložena prepozno, ker je tožnica šele na prvem naroku za glavno obravnavo tožbeni zahtevek modificirala tako, da je izrecno zahtevala razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene z dne 20. 9. 2011. Za oceno, ali je tožba v delu, v katerem zahteva razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene z dne 20. 9. 2011 pravočasna, so odločilna naslednja dejstva, ki jih sodišče prve stopnje po večini tudi pravilno ugotavlja: - da iz ocenjevalnega lista z dne 28. 2. 2011 in sklepa komisije za preizkus ocene z dne 20. 9. 2011 (s katerim je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper oceno v ocenjevalnem listu) razvidno, da je bila tožnica za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 ocenjena z oceno prav dobro; - da je tožnica dne 29. 9. 2011 prejela sklep komisije za preizkus ocene z dne 20. 9. 2011 in pravočasno uveljavljala sodno varstvo s tožbo vloženo dne 27. 10. 2011; - da je bila tožba s sklepom sodišča z dne 8. 11. 2011 vrnjena tožnici v popravo in da je v pravočasno popravljeni tožbi z dne 25. 11. 2011 tožnica tožbeni zahtevek postavila tako, da je z njim zahtevala razveljavitev ocene za leto 2010, ugotovitev, da ocena prav dobro v navedenem obdobju ni utemeljena, da bi si zaslužila oceno odlično ter da se toženi stranki naloži, da jo ponovno oceni; - da je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo tožbeni zahtevek modificirala tako, da je zahtevala še razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene z dne 20. 9. 2011 za ocenjevalno obdobje od 1.1. 2010 do 31. 12. 2010. Iz zgoraj navedenih dejstev izhaja, da je tožnica sodno varstvo zoper sklep komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti z dne 20. 9. 2011, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, uveljavljala v roku iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Tožba je v celoti pravočasna, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za njeno zavrženje v delu, v katerem tožnica zahteva razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti z dne 20. 9. 2011. Pri tem ni bistveno, da tožnica v laični tožbi in dopolnitvi tožbenega zahtevka ni oblikovala tako, da bi izrecno zahtevala razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za preizkus ocene, saj je zahtevala razveljavitev ocene za leto 2010 in se pri tem sklicevala na sklep komisije za preizkus ocene z dne 20. 9. 2011. V konkretnem primeru je tožnica s pravočasno tožbo zahtevala razveljavitev delovne ocene za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 in ocenjevalnega lista z dne 28. 2. 2011. Iz navedb v tožbi je razvidno, da se tožba vsebinsko nanaša na izpodbijanje sklepa komisije za preizkus delovne uspešnosti, s katerim je bila zavrnjena tožničina zahteva za preizkus ocene, prav tako pa je bil tožbi priložen sklep št. ... z dne 20. 9. 2011, pritožba na oceno delovne uspešnosti in ocenjevalni list z dne 28. 2. 2011. Glede tega vprašanja tožena stranka ob prejemu tožbe ni bila v nikakršnem dvomu, kar je razvidno tudi iz tega, da je na tožbo odgovorila po vsebini in sploh ni uveljavljala, da je tožbo potrebno zavreči. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožbo potrebno zavreči, ker tožnica že v tožbi ni zahtevala razveljavitve sklepa komisije za oceno delovne uspešnosti z dne 20. 9. 2011 oziroma že vložene tožbe ni dopolnila v roku 30 dni tako, da bi izrecno izpodbijala tudi ta sklep. Tožnica je sklep komisije za preizkus delovne ocene delovne uspešnosti z dne 20. 9. 2011, ki je zavrnil njeno zahtevo, izpodbijala s tem, da je v zakonskem roku vložila tožbo (in tudi dopolnitev tožbe) in se izrecno sklicevala na ta sklep, kakor to zahteva 42. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ta določa, da mora tožba obsegati tudi navedbo odločbe, zoper katero je vložena, če je tožba vložena zoper odločbo delodajalca, s katero je odločil o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja ter da je tožbi tudi potrebno priložiti odločbo v izvirniku ali overjenem predpisu. Tožnica je storila oboje. V tožbi je navedla opr. št. in datum sklepa tožene stranke, kakor tudi vsebino odločitve, sklep pa tožbi tudi priložila. Glede na navedeno je posledično tudi nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je sklep komisije za preizkus ocene z dne 20. 9. 2011 postal dokončen in pravnomočen in je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev delovne ocene za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo. V novem postopku bo sodišče prve stopnje tožbo moralo obravnavati po vsebini, izvesti predlagane dokaze in nato odločiti o zakonitosti in utemeljenosti ocene delovne uspešnosti za leto 2010. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.