Jedro

Tožnik je tožbo vložil dne 21. 2. 2007, ko je bil tožbeni zahtevek za vrnitev k toženi stranki upravičen, vendar je podlaga za ugoditev temu zahtevku v času zamudne sodbe sodišča prve stopnje (10. 7. 2007) že prenehala. Tožnik s toženo stranko namreč ni sklenil delovnega razmerja za nedoločen čas, temveč za določen čas, do 8. 4. 2007.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 22. 1. 2007, zaradi česar delovno razmerje med strankama dne 20. 1. 2007 ni prenehalo in traja do 8. 4. 2007, naložilo toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo, mu čas od 21. 1. do 8. 4. 2007 vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico, ga za to obdobje prijavi v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu obračuna bruto plačo, kot bi jo prejel, če bi delal, z davki in prispevki, ter zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrne stroške postopka. Presodilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, temveč mu je izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, kar je v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Tudi sicer ta zakon v 83. členu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zahteva predhodno pisno opozorilo oziroma v primeru redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi to, da delodajalec delavcu omogoči zagovor. Ta tožniku ni bil omogočen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da sodišče prve stopnje pri izdaji zamudne sodbe ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 7., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožba s pozivom na odgovor je bila toženi stranki pravilno vročena po določbi 141. člena ZPP, to pa izhaja tudi iz dopisa Pošte Slovenija z dne 30. 7. 2007. Obrazložilo je tudi, da tožnikov izostanek z dela ni bil neupravičen. To izhaja iz predloženega potrdila o bolniškem staležu od 22. 1. do 31. 1. 2007. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da nikoli ni prejela obvestila o poskusu vročitve tožbe, zaradi česar se je po prejemu zamudne sodbe za natančnejše pojasnilo o načinu vročanja obrnila na Pošto Slovenija. Iz pojasnila pošte izhaja, da vročanje ni bilo opravljeno v skladu s pravili ZPP. Ker poštar ob prihodu na naslov, na katerem ima tožena stranka sedež, ni našel oseb, ki so pooblaščene za sprejem, bi moral postopati po tretjem odstavku 142. člena ZPP in s tem v zvezi opraviti poizvedbe, kdaj in na katerem mestu bi lahko našel tistega, ki mu mora pisanje osebno vročiti. V zvezi s hišnim predalčnikom, v katerem naj bi toženi stranki poštar pustil sporočilo o prispeli pošiljki, opozarja na določbo drugega odstavka 35. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), po kateri mora biti hišni predalčnik označen s številko stanovanja ali poslovnega prostora. Iz pojasnila pošte je razvidno, da naj bi bilo sporočilo o prispeli pošiljki toženi stranki puščeno v neoznačenem hišnem predalčniku, kar ni pravilno oziroma bi moral v takšnem primeru poštar sporočilo pustiti na vratih poslovnih prostorov. Vročanje je bilo torej nepravilno in fikcija vročitve ni mogla nastopiti. V zvezi s tem uveljavlja že v pritožbi navedene bistvene kršitve določb postopka, posebej pa tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sta sodišči v celoti ugodili tožbenemu zahtevku, pri tem pa spregledali, da reintegracija tožnika ni bila možna, saj je bil pri toženi stranki zaposlen le za določen čas do 8. 4. 2007. V delu, kjer se toženi stranki nalaga, da tožnika pozove nazaj na delo, zamudne sodbe ni mogoče preizkusiti in izvršiti, saj nima razlogov oziroma je takšna odločitev tudi v nasprotju z listinami v spisu. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb tožene stranke glede iste očitane kršitve ni opredelilo.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožbeno sodišče se je izrecno opredelilo do pritožbenih očitkov tožene stranke o bistvenih kršitvah določb postopka iz 7., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z zadnjo očitano kršitvijo je pojasnilo, da ni podana in da je zamudno sodbo mogoče preizkusiti.

7. Kot izhaja iz petega odstavka 324. člena ZPP se v obrazložitvi zamudne sodbe navedejo samo razlogi, ki opravičujejo takšno sodbo. Sodišče prve stopnje je te razloge navedlo in tudi v zvezi z reintegracijskim zahtevkom tožnika, ki mu je ugodilo (tako kot drugim zahtevkom), pojasnilo, da je to posledica ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno odločitev je mogoče preizkusiti, kot pravilno obrazloži že sodišče druge stopnje, sicer pa je reintegracija delavca tudi običajna posledica ugotovitve nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja delovnega razmerja delavcu. Ali je takšna odločitev pravilna tudi v tem primeru, ni več vprašanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč pravilne uporabe materialnega prava.

8. Tožena stranka v reviziji več ali manj ponavlja tudi svoje pritožbene navedbe o nepravilni vročitvi tožbe v odgovor. Pravilna vročitev tožbe je namreč osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

9. Vročanje tožbe, za katero ZPP predvideva osebno vročitev stranki (prvi odstavek 142. člena ZPP), se državnim organom in pravnim osebam (toženi stranki) opravi po določbi 133. člena ZPP (šesti odstavek 142. člena ZPP). To pomeni, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma poslovnem prostoru ali na sedežu (prvi odstavek 133. člena ZPP), oziroma če vročitev po tej določbi ni mogoča, ker na naslovu ni nikogar, ki bi pisanje lahko sprejel, na način določen v prvem, drugem in tretjem odstavku 141. člena ZPP, s tem, da se obvestilo pusti na njegovem naslovu (četrti odstavek 141. člena ZPP). Pri tem iz prvega odstavka 141. člena ZPP izhaja, da se v primeru, če vročitev po 140. členu ni možna („če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti, če se tudi ti ne najdejo v stanovanju, pa se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privoli“) vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti pa pošti njegovega bivališča, na vratih oziroma v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu prebivališča pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma hišnem ali izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Ureditev je torej do subjektov vpisa v sodni ali drug register stroga – če na naslovu, navedenem v registru, ni mogoče opraviti vročitve, se vročitev opravi po opisanih pravilih o fikciji vročitve.

10. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da iz pojasnila o načinu vročanja Pošte Slovenije in obvestil o vročanju v sodnem spisu ne izhaja napačno vročanje. Iz pojasnila je razvidno, da se na istem naslovu nahajata dva ločena objekta, in sicer stanovanjska hiša in objekt – garaža, nad katero se nahaja poslovni prostor tožene stranke, da je na tem objektu nameščen hišni predalčnik, ki ni označen, in da se pošiljke za toženo stranko vlagajo v ta hišni predalčnik. Pismonoša je toženi stranki dne 9. 3. 2007 v tem predalčniku pustil obvestilo o prispeli pošiljki, ki jo tožena stranka lahko dvigne naslednji dan, in naslednjega dne, ker vročitev še vedno ni bila možna, toženi stranki v tem predalčniku pustil obvestilo, da lahko pošiljko prevzame na pošti v 15 dneh. Poštar je tudi pojasnil, da so bila vhodna vrata v objekt zaklenjena, hišnega zvonca pa ni bilo. Glede na navedene podatke in opisan postopek vročanja, se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbo tretjega odstavka 142. člena ZPP. Neutemeljeno očita tudi napačno vročanje v zvezi s tem, ker naj bi šlo za neoznačen poštni predalčnik, saj je na objektu, kjer so poslovni prostori tožene stranke, nameščen en hišni predalčnik in se pošta za toženo stranko vlaga prav v ta predalčnik, gre pa le za poslovni objekt tožene stranke. ZPP ne zahteva, da bi se v takšnem primeru morala pošiljka oziroma obvestilo o pošiljki pustiti le na vratih in ne v predalčniku (141. člen). Sodišči druge in prve stopnje sta torej določbe o vročanju uporabili pravilno. Zato so v zvezi s tem neutemeljeni tudi revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb postopka po 7. in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

11. Materialno pravilna je tudi odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje o ugotovitvi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 20. 1. 2007 do 8. 4. 2007, ter o tem, da mora tožena stranka tožniku za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijavi v zavarovanje ter obračunati in izplačati nadomestilo plače. Po uveljavljenem sistemu afirmativne litiskontestacije se pasivnost tožene stranke, ki na tožbo ni odgovorila, ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb, iz katerih med drugim izhaja, da je od tožene stranke prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka, pri čemer do takšnega izostanka sploh ni prišlo, to pa tudi ni v nasprotju s priloženim potrdilom o upravičeni zadržanosti z dela. Tožena stranka tožniku pred sklepom o prenehanju tudi ni omogočila zagovora. Navedena dejanska podlaga tožbe utemeljuje materialnopravne zaključke o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja prvenstveno že iz razloga, ker takšnega načina prenehanja ZDR ne pozna, sicer pa tudi zato, ker razlog za prenehanje ni obstajal. Tudi v primeru, če bi sklep šteli za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi bil nezakonit, saj tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, kar je njena obveznost po 83. členu ZDR, v povezavi s 177. členom ZDR.

12. Pač pa revizijsko sodišče ugotavlja utemeljenost revizije v zvezi z napačnim materialnopravnim zaključkom glede odločitve, da mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo. Tožnik je tožbo vložil dne 21. 2. 2007, ko je bil tožbeni zahtevek za vrnitev k toženi stranki upravičen, vendar je podlaga za ugoditev temu zahtevku v času zamudne sodbe sodišča prve stopnje (10. 7. 2007) že prenehala. Tožnik s toženo stranko namreč ni sklenil delovnega razmerja za nedoločen čas, temveč za določen čas, do 8. 4. 2007. Po tem datumu ni bilo več podlage za to, da bi ga tožena stranka pozivala na delo. Revizijsko sodišče je zato v skladu z določbo 380. člena ZPP v tem delu spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in tožbeni zahtevek za vrnitev tožnika na delo k toženi stranki zavrnilo.

13. Tožena stranka je z revizijo uspela le v neznatnem delu. Tudi upoštevajoč ta uspeh ne bi bila upravičena do povračila revizijskih stroškov, prvenstveno pa do stroškov ni upravičena že zato, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. V takšnem sporu delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem postopka zlorabljal procesne pravice (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).