Jedro

Ker sodišče v kazenskem postopku ob ugotavljanju dejstev upošteva načelo proste presoje dokazov, to pomeni, da ob presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno (1. odstavek 18. člena ZKP). Sodišče lahko zato za ugotovitev dejstva, ki je obtožencu v škodo, upošteva tudi njegov zagovor in zagovor soobtoženca.

Izpodbijanje ugotovitve, da je obsojenec ravnal z naklepom, v obravnavanem primeru predstavlja izpodbijanje ugotovljenih dejstev, na podlagi katerih je sodišče napravilo takšen sklep. To pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Podana je relativna kršitev določb kazenskega postopka (73. člena ZKP), ker v času, ko je bil obsojenec zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, v spisu ni bilo izjave soosumljenca.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni je dolžan plačati stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 22.6.2000 obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Izreklo mu je kazen dve leti zapora. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 17.10.2000 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagala, da Vrhovno sodišče izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v sojenje drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili 4. in 15. člen KZ, saj obsojenec ni vedel, da nekaj prenaša v avtomobilu in mu zato ni mogoče očitati naklepa. Sodišče je dolžno med postopkom ugotavljati storilčevo krivdo, ker obsojeni dejanja ni priznal, pa njegovega zagovora ni mogoče interpretirati kot priznanja krivde. V sodbi ni omembe, po katerem predpisu naj bi bila neka snov, katere identifikacijo je opravila le policija, mamilo, s čimer naj bi bila kršena določba 196. člena KZ. Nadalje obsojenčeva zagovornica sodišču prve stopnje očita kršitve določb 355. in 7. odstavka 346. člena ZKP, ki naj bi jih storilo s tem, ko naj bi z lastnim mnenjem nadomestilo manjkajoče dokaze. Meni, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, kršitev ZKP pa je tudi sklicevanje sodišča druge stopnje na potrdilo obdolženca, da si lahko v primeru odprave pripora obeta redno zaposlitev. Iz navedb sodišča druge stopnje sklepa, da jo je sodišče označilo za nestrokovno, zaradi česar bi moralo ugotoviti, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe. Vztraja pri mnenju, da spis, ki je bil obsojencu in njegovi zagovornici dan na vpogled pred zaslišanjem obsojenca, ni vseboval zapisnika o zaslišanju soobsojenca, s čimer so bile kršene obdolženčeve pravice, ki jih ima ob privedbi.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da v zahtevi navedene kršitve niso podane, moč pa je tudi reči, da z navajanjem kršitev kazenskega zakona zagovornica pravzaprav uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Obe sodišči sta ob presojanju dokazov in razsojanju upoštevali določila ZKP, zato tudi procesne kršitve, ki jih navaja zagovornica, niso podane, poleg tega pa zagovornica ne navaja, kako naj bi kršitvi 355. in 7. točke 364. člena ZKP vplivali na zakonitost sodbe. Zatrjevana kršitev 4. točke 377. člena ZKP ni z ničemer obrazložena, poleg tega pa je odločitev o pridobitvi poročila o kršitvah določb postopka na strani sodnika poročevalca. Obsojenec ni bil prikrajšan za pravice glede predočenja zagovora drugega obdolženca, saj mu je bil ta predočen ob njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. V sodbi sodišča druge stopnje so razlogi o vseh odločilnih dejstvih, zato kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je mogoče razbrati, da vlagateljica meni, da sodišče ni imelo zadostnih dokazov, da bi obsojenca spoznalo za krivega. Iz navedb v zahtevi izhaja tudi vlagateljičino mnenje, da obtoženčevega zagovora ni mogoče uporabiti kot dokaz za njegovo krivdo.

Takšno stališče nima opore v veljavni kazensko procesni zakonodaji, saj v kazenskem postopku ob ugotavljanju dejstev sodišče upošteva načelo proste presoje dokazov. Skladno s tem načelom sodišče ob presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno (1. odstavek 18. člena ZKP). Sodišče zato za ugotovitev dejstva, ki je obtožencu v škodo, lahko upošteva tudi njegov zagovor ter zagovor njegovega soobtoženca. Na podlagi dejstev, ki jih ugotovi, napravi sodišče najprej sklep, ali je določeno ravnanje zavestno in voljno (hoteno), nato pa pravni sklep, ali je obtoženčeva krivda podana ali ne.

Izpodbijanje ugotovitve sodišča, da je obsojenec ravnal z naklepom, v obravnavanem primeru predstavlja izpodbijanje ugotovljenih dejstev, na podlagi katerih je sodišče takšen sklep napravilo in tako pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v kazenskem postopku. Skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Da je heroin mamilo, je sodišče prve stopnje izrecno zapisalo na 5. strani sodbe, in sicer, da je heroin v Odločbi o seznamu mamil razglašen za mamilo. Očitek vlagateljice zahteve, da naj bi v sodbi ne bilo omenjeno, po katerem predpisu je snov, ki je bila zasežena obsojencu, mamilo, zato ni utemeljen.

Vlagateljica navaja, da naj bi sodišče druge stopnje kršilo določilo 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer ne navaja, o katerih odločilnih dejstvih naj sodba ne bi imela razlogov in zakaj naj bi takšne razloge sploh imela. Sodba sodišča druge stopnje mora namreč vsebovati vse razloge glede presoje pritožbenih navedb, razloge o odločilnih dejstvih pa mora vsebovati sodba sodišča prve stopnje. Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče zato te pritožbene navedbe ni podrobneje obravnavalo.

Iz poročila preiskovalnega sodnika je moč sklepati, da ima vlagateljica prav glede vprašanja, ali je bila v času, ko je bil obsojenec zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, izjava njegovega soosumljenca v spisu. Ob takšni ugotovitvi je potrebno zaključiti, da je bila relativna kršitev določb kazenskega postopka, ki jo navaja vlagateljica zahteve, podana (člen 73 ZKP). Iz nadaljnjih podatkov spisa pa je razvidno, da se je imel obsojenec tudi z zaslišanjem soosumljenca možnost seznaniti kasneje, predvsem pa ni razvidno, niti tega ne zatrdi vlagateljica, v čem naj bi opisana kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Ker kršitve iz 1. odstavka 420. člena ZKP, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala obsojenčeva zagovornica, niso podane, zahteva pa deloma tudi izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan plačati stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila določena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.