25. 5. 2006

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 25. maja 2006

odločilo:

1.Odločba Višjega sodišča v Ljubljani št. PRps 6717/2004 z dne 24. 2. 2005 in odločba Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-17016/03 z dne 8. 7. 2004 se razveljavita.

2.Postopek o prekršku v zadevi št. PRs-17016/2003 Okrajnega sodišča v Ljubljani zoper obdolženega A. A. se ustavi.

3.Stroški postopka v zadevi iz prejšnje točke bremenijo proračun.

4.Upravna enota Ljubljana vpiše najkasneje v 3 dneh po vročitvi te odločbe veljavnost vozniškega dovoljenja A. A. št. 176253, izdanega dne 19. 11. 1997 pri Upravni enoti Ljubljana, v evidenco vozniških dovoljenj.

Obrazložitev

A.

1.S prvostopenjsko odločbo Sodnika za prekrške Ljubljana je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve več cestnoprometnih prekrškov po Zakonu o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečena mu je bila enotna kazen, tj. denarna kazen v znesku 150.000 SIT, dve kazenski točki in sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Višje sodišče v Ljubljani je prvostopenjsko odločbo o prekršku po uradni dolžnosti razveljavilo glede prekrška po 6. točki tretjega odstavka 122. člena ZVCP, sicer pa pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano prvostopenjsko odločbo v nespremenjenih delih potrdilo. V izreku o enotni kazni pa je izpodbijano odločbo spremenilo ter pritožniku izreklo novo enotno denarno kazen v znesku 120.000 SIT in stransko kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve 22., 27. in 28. člena Ustave. Med drugim navaja, da naj bi bila odločba Višjega sodišča odpravljena že po poteku absolutnega zastaralnega roka, kar naj bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-762/03. Pritožnik meni, da bi moralo Ustavno sodišče samo odločiti o njegovi pravici, saj postopek o prekršku zaradi absolutnega zastaranja ni več mogoč in glede na ugotovljeno postopek ustaviti in odločiti o vrnitvi že plačane denarne kazni.

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-516/05 z dne 30. 3. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) jo je poslalo v odgovor Višjemu sodišču v Ljubljani ter Okrajnemu sodišču v Ljubljani, ki nanjo nista odgovorili.

B.

4.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani št. PRs-17016/03. Iz spisa je razvidno, da je pritožnik storil prekrške dne 3. 4. 2003. Prvostopenjska odločba je bila izdana dne 8. 7. 2004. O pritožbi je Višje sodišče odločilo na seji dne 24. 2. 2005 in prvostopenjsko odločbo deloma razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo v novo odločanje, sicer pa pritožbo zavrnilo in izreklo novo enotno denarno kazen ter stransko sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Absolutno zastaranje postopka o prekršku zoper pritožnika je nastopilo 3. 4. 2005. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila drugostopenjska odločba, ki jo je Okrajno sodišče prejelo dne 23. 3. 2005, odpravljena na pritožnikov naslov šele dne 5. 4. 2005, kar pomeni 2 dni po dnevu, ko je nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku.

5.Gre za primer, o kakršnem je Ustavno sodišče že odločilo z odločbo št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39). V njej je med drugim navedlo, da morajo državni organi znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končali. Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom tega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. Nasprotno stališče pomeni, da nastopijo učinki odločbe za posameznika, še preden se je imel možnost seznaniti z njeno vsebino, hkrati pa ima za posledico, da "visi" nad posameznikom grožnja s sankcijo še neomejeno dolgo po absolutnem zastaranju oziroma vse do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. To pa je v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov, in zato v neskladju s pravico do poštenega sojenja kot enim od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6.Glede na navedeno je bila pritožniku z izpodbijanima odločbama kršena pravica iz 22. člena Ustave, zato je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

7.Glede na naravo ugotovljene kršitve človekove pravice in glede na to, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 60. člena ZUstS, je Ustavno sodišče z uporabo določbe 4. točke prvega odstavka 167. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. – v nadaljevanju ZP) odločilo, da se postopek o prekršku zoper pritožnika ustavi (2. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče samo odločilo o pritožnikovi pravici, je v skladu z določbo četrtega odstavka 176. člena ZP odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun (3. točka izreka).

8.Ker je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo in samo odločilo o pritožnikovi pravici, je v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave odločilo tudi o odpravi posledic, ki so pritožniku nastale na podlagi izpodbijanih[1] odločb, tako da je določilo način izvršitve te odločbe (4. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 60. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Modrijan ter sodnika Fišer in Tratnik.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Po šestem odstavku 29. a člena ZP namreč velja, da vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo odločbe, s katero je bilo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izrečeno.