Jedro

Tožnica ni navedla, da opravljenih del ni mogla pregledati takoj, ko so delavci toženke zapustili gradbišče, med pravdnima strankama pa ni sporno, da se je to zgodilo 11. julija 2020. V prid pravočasnosti grajanja napak je navedla, da jih grajala nemudoma, že v juliju 2020, kar smiselno pomeni, katerikoli dan do od 11. do 31. 7. 2020. S to navedbo pa ni zadostila določilu prvega odstavka 633. člena OZ, saj nemudoma ne pomeni obdobja dvajsetih dni, kolikor jih je preteklo do konca julija. Iz tega sledi, da je tožba nesklepčna. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožnici 3.389,12 EUR s pripadki od dveh zneskov, razvidnih iz izreka prvostopenjske sodbe. Večji del tožbenega zahtevka (3.349,12 EUR) je sestavljen iz različnih zneskov, ki naj bi jih imela tožnica z odpravljanjem napak opravljenega dela toženke. Manjši del pa predstavljajo kapitalizirane zamudne obresti.

2. Svojo odločitev je sodišče oprlo na sledeča pravna odločilna dejstva: (1) da je toženka za tožnico na podlagi kooperacijske pogodbe z dne 18. 5. 2020 in dveh aneskov z dne 18. 5. 2020 in 1. 6. 2020 izvajala električarska dela na deloviščih naročnikov tožnice, (2) da se ta spor nanaša na objekt ..., kjer je toženka od 1. 6. 2020 dalje opravljala dogovorjena dela, (3) da so delavci toženke 11. 7. 2020 odšli z navedenega objekta zaradi spora z delavci tožnice, (4) da dogovorjena dela takrat še ni niso bila končana, (5) da tožnica napak ni grajala nemudoma, ko jih je odkrila in med drugim, (6) da opravljeno delo ni bilo tako, da bi bilo neuporabno.

**Pritožba tožnice**

3. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga kršitve postopkovnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.1 **K odločitvi o pritožbi**

4. Pritožba ni utemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 10. tč. 2 odst. 339. čl. ZPP_

6. Pravila o postopkih v SMV so rezultat določenega kompromisa med radikalno uporabo načela _de minimis non kurat praetor_ in ustavne pravice do sodnega varstva: vodenje pravde je tako dopustno tudi v zadevah, v katerih predmet tožbenega zahtevka ne presega določnega zneska, vendar po postopkovnih pravilih, ki zmanjšujejo kvaliteto pravnega varstva na še sprejemljivi minimum.2 Glede na navedeno drži pritožbeno stališče, da so v tovrstnih sporih pravice pravdnih strank zreducirane na minimum.

7. Tožnica se v pritožbi poteguje za to, da sodišče določbe, ki te pravice omejujejo, razlaga _kar se da restriktivno_: po njenem je nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da mora biti zahteva za izvedbo naroka podana izrecno, saj bi moralo zadostovati, da je ta zahteva vsebovana v dokaznem predlogu za zaslišanje prič in strank. Drugačno tolmačenje prvega in drugega odstavka 454. člena ZPP po pritožbenem stališču _širi njegovo vsebino omejeno z gramatikalno razlago zapisane določbe in predstavlja prevelik odklon od potrebne restriktivne razlage tega člena_.

8. Dobesedna, torej restriktivna razlaga tistih določil 454. člena ZPP, iz katerih izhaja, da _sodišče odloči o sporu brez razpisa naroka, kadar izvedbe naroka nobena stranka ni predlagala, med strankami pa dejansko stanje ni sporno oziroma je o njem mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov_, pomeni, da mora stranka, ki želi, da sodišče narok izvede, to izrecno zahtevati. Pritožnica pa se z zavzemanjem, naj se že zgolj podan predlog za zaslišanje prič in strank šteje kot za predlog za razpis naroka, poteguje za širšo razlago 454. člena ZPP, ne pa za še bolj restriktivno. _Restriktivna razlaga zakona_ po SSKJ je taka razlaga, ki daje zakonu ožji pomen. Stališče pritožnice za še bolj striktno uporabo 454. člena ZPP je torej v nasprotju z vsebino njenega predloga.

9. Absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče zagreši takrat, kadar izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo moralo opraviti. Izvedbe glavne obravnave tožnica, kot sama navaja, ni predlagala. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje storilo to kršitev, ker je predlagala izvedbo dokazov za zaslišanje strank in prič, ti dokazi pa se izvajajo na glavni obravnavi. Tak dokazni predlog ne pomeni predloga za izvedbo glavne obravnave, saj se nobena pravdna stranka ne more zanesti na to, da bo sodišče takemu njenemu dokaznemu predlogu ugodilo. Sodišče namreč ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, če spozna, da izvedba teh dokazov za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni nujna.

_Odgovor na pritožbeni očitek glede zmotne uporabe materialnega prava_

10. Iz določila 633. člena OZ izhaja, da podjemnik ni več odgovoren za napake, če naročnik dela ne pregleda brž, ko je to po običajnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih napak _nemudoma_ ne obvesti podjemnika. Pravočasnost pregleda izvršenega dela in obvestitev podjemnika o ugotovljenih napakah sodi v trditveno in dokazno breme naročnika.

11. Tožnica ni navedla, da opravljenih del ni mogla pregledati takoj, ko so delavci tožnice zapustili gradbišče, med pravdnima strankama pa ni sporno, da so z gradbišča odšli 11. julija 2020. V prid pravočasnosti grajanja napak je tožnica navedla, da je napake grajala nemudoma, že v juliju 2020 (V. točka vloge z dne 9. 6. 2021). To smiselno pomeni, da jih je grajala kateri koli dan julija od 11. 7. pa tja do 31. 7. 2020. S to navedbo pa ni zadostila določilu prvega odstavka 633. člena OZ. _Nemudoma_ namreč ne pomeni obdobja kar dvajsetih dni, kolikor jih je preteklo med 11. in 31. 73. 12. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da je tožba nesklepčna. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen. Zato se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih pritožbenih navedb v zvezi z grajanjem napak in posledicami grajanja, kot npr., (1) da si tožnica z napol narejenim delom ni mogla pomagati in med drugim, (2) da ni bila dolžna dovoliti toženki, da ugotovljene napake sama odpravi, ne opredeljuje. Z nobeno od teh navedb namreč ne more doseči drugačne odločitve (prvi odstavek 360.člena ZPP).

13. V 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so v zvezi z zahtevkom na plačilo 344,00 EUR povzete navedbe tožnice, da _so delavci toženke med opravljanjem dela na objektu poškodovali tudi že obstoječe inštalacije (UTP kable), za popravilo katerih so njeni delavci porabili 21,5 ur_ (po 16 EUR/uro). Te navedbe je sodišče prve stopnje presojalo kot poslovno škodo. Zato je zapisalo, da bi zatrjevane napake morala tožnica pravočasno grajati, tega pa ni storila.

14. V pritožbi pa je tožnica navedla, da je to stališče sodišča prve stopnje zmotno, da ne gre za uveljavljanje poslovne odškodninske odgovornosti, pač pa za kršitev splošnega načela, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerimi bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ).

15. Naše pravo pozna le dva izvora škode: poslovno ali neposlovno. O poslovni odškodninski odgovornosti govorimo takrat, kadar škoda izvira iz kršitve pogodbe, ki sta jo bili sklenili pravdni stranki, kadar je torej pogodbena stranka kršila tisto svojo obveznost, ki se jo je zavezala s pogodbo opraviti. Za neposlovno odškodninsko odgovornost pa je značilno, da povzročitelj odgovarja za škodo, ki nastane kot posledica njegovega protipravnega posega v pravice in pravne koristi oškodovanca, ne da bi nastanek škode izviral iz prej sklenjenega pogodbenega razmerja med oškodovancem in povzročiteljem.

16. V II. točki dopolnitve tožbe (list. št. 34) je tožnica dobesedno navedla, _da je pri pregledu ugotovila, da so delavci toženke napravili tudi naslednje nepravilnosti_, med katerimi je v 6. alineji te točke dobesedno zapisala: _Poškodovanje UTP kablov (21,5 ure)._ Pri tem pa elementov splošnega civilnega delikta, to je, kaj konkretno je tisto poškodovanje kablov oziroma (1) _škoda_, ki naj bi jo povzročili delavci tožnice, v čem je bilo njihovo _ravnanje_ (2) _protipravno_ in v čem vidi (3) _vzročno zvezo_ med obema elementoma, ni utemeljila. Povzete trditve zato ne zadoščajo za presojo, da je do zatrjevane škode na kablih prišlo na neposlovni podlagi. Pač pa je tožnica šele v pritožbi nekoliko podrobneje utemeljevala svoje stališče, da gre za neposlovno škodo, zaradi česar notifikacija ni bila potrebna. Ne oziraje se na vprašanje ali bi te pritožbene navedbe, če bi bile podane med postopkom pred sodiščem prve stopnje, zadoščale za presojo, da je tožba v tem delu sklepčna, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Zato je pritožba tudi proti odločitvi o tem delu tožbenega zahtevka neutemeljena.

17. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (33. člen ZPP), saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice, ki s pritožbo ni uspela, je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Na vročeno pritožbo toženka ni odgovorila. 2 Pravna praksa, št. 17/2002, stran 15, mag. Nina Betetto, Postopek v sporih majhne vrednosti. 3 Glej npr. sodbe: VSL I Cpg 692/2020 z dne 20.10.2010: _Naročnik pa je dolžan o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika, torej takoj potem, ko pregleda izvršeno delo_, VSK Cp 824/2008 z dne 12. 11. 2008: _Ko gre za očitno napako, je tako napako treba grajati nemudoma_ in druge.