Jedro

Toženec niti ne zatrjuje, da dejstev in dokazov, ki jih navaja oz.

predlaga v pritožbi, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati pred sodiščem prve stopnje, zato sodišče druge stopnje dejanskih navedb v pritožbi kot nedovoljene pritožbene novote (496.a čl. ZPP) ni upoštevalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. ... z dne ..., s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 133.568,00 SIT, ter obsodilo toženo stranko na plačilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da je bila celotna pogodbena vrednost del zmanjšana za rabat v višini 8 %, da je tožnik kot izvajalec del po svoji krivdi prekinil dela, da izvajalec še do danes ni predložil končnega obračuna del in je z deli tudi zamujal, zaradi česar tožena stranka ni dolžna plačati tožeči temveč prav nasprotno.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je sodišču sporočila, da na pritožbo tožene stranke ne bo odgovorila, saj tožena navaja same novote, ki bi jih morala uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženec kot dolžnik dne 27.2.1997 ugovarjal zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in v ugovoru navedel, da ugovarja zoper sklep o izvršbi v celoti. Svojega ugovora ni obrazložil in tudi tekom postopka ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi izpodbijal obstoj, višino ali zapadlost tožnikove terjatve, niti predložil nobenih dokazov. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bilo toženi stranki dne 7.4.1998 vročeno vabilo za glavno obravnavo, ki je bila razpisana za dan 6.5.1998 (povratnica, pripeta k list. št. 16 spisa). Na obravnavo toženec ni pristopil, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o zadevi odločilo na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (219. čl. Zakona o pravdnem postopku (1977) - ZPP) in na podlagi trditev in dokazov tožeče stranke odločilo o zahtevku.

Prvi odstavek 496.a čl. ZPP določa, da lahko v gospodarskih sporih stranke v pritožbi navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le v primeru, če verjetno izkažejo, da jih brez svoje krivde niso mogle navesti oz. predložiti do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec niti ne zatrjuje, da dejstev in dokazov, ki jih navaja oz. predlaga v pritožbi, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati pred sodiščem prve stopnje, zato sodišče druge stopnje dejanskih navedb v pritožbi kot nedovoljene pritožbene novote ni upoštevalo. Pritožbenih navedb pravne narave pritožnik ne uveljavlja.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).