Jedro

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala dajatveni zahtevek. Za odločitev o njegovi utemeljenosti oziroma neutemeljenosti je bila sicer pomembna ugotovitev pravil materialnega prava, vendar zgolj kot pravne podlage sodbe. Zato bi jih moralo sodišče ob ugotovljeni dejanski podlagi obravnavati kot pravno podlago svoji odločitvi, vendar ne v izreku, temveč v obrazložitvi končne sodbe. Zaradi povezanosti in prepletenosti odločitve o višini tožbenega zahtevka in njegovega temelja je samo s končno sodbo možna pravilna materialnopravna odločitev. Zato po presoji revizijskega sodišča ni bilo podlage za izdajo vmesne sodbe.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodbi sodišča druge in sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo, vloženo 21.3.1996, zahteval plačilo premalo izplačane plače in regresa za letni dopust v obdobju od maja 1991 do avgusta 1995 (po dopolnitvi tožbe z dne 29.11.1996 od novembra 1991 do avgusta 1995). Do razlike naj bi prišlo zato, ker tožena stranka ni valorizirala plač v skladu s svojo Kolektivno pogodbo. Tožena stranka je neupoštevanje določb Kolektivne pogodbe utemeljevala s tem, da so rast plač v obravnavanem obdobju omejevali različni prisilni predpisi.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je "glede na podlago" utemeljen tožbeni zahtevek: - za plačilo "vtoževanih razlik v plači do višine, obračunane na podlagi določb Kolektivne pogodbe B." za obdobji od 16.5.1991 do 31.1.1993 in od 16.6.1993 do 31.5.1995, in - za plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 1991, 1992 in 1994. Z delno sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek: - za plačilo "razlike v plači med prejeto plačo in plačo, obračunano po določbah Kolektivne pogodbe B." za obdobje od 1.2.1993 do 15.6.1993, in - za plačilo razlike v plači za obdobje od 1.6.1995 do 31.8.1995 in razlike v regresu za letni dopust za leto 1995. V posebni točki izreka je sodišče ugotovilo, da je: - "glede na podlago" utemeljen pobotni ugovor tožene stranke glede "razlik med prejemki" za obdobje od 1.2.1993 do 15.6.1993 (tožbeni zahtevek je z delno sodbo v tem delu sicer zavrnilo, točka 3. izreka), in - pobotni ugovor tožene stranke za obdobje od 16.6.1993 do 31.3.1994 neutemeljen (za to obdobje je v prvi alinei 1. točke izreka ugotovilo, da je tožbeni zahtevek glede na podlago utemeljen).

V posebni točki izreka je sodišče še presodilo, da se "odločitev o preostalem delu tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo odločeno s to vmesno in delno sodbo, ter o stroških postopka, pridrži za končno sodbo".

Po presoji sodišča za toženo stranko ni veljal Zakon o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Uradni list RS, št. 48/90, 26/91 in 13/92 - ZIOD), zato bi morala tožena stranka plače do 31.1.1993 obračunavati in izplačevati v skladu s svojo Kolektivno pogodbo. V obdobju od 1.2.1993 do izplačila plač za maj 1993 (15.5.1993) je tudi za toženo stranko veljal Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Uradni list RS, št. 13/93 in 17/93 - ZNOIP), zato tožnik ni upravičen do razlike plače, obračunane po Kolektivni pogodbi. V letu 1994 je tudi za toženo stranko veljal Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 (Uradni list RS, št. 30/94 - ZIDPP94), ki pa je dopuščal - z obveznostjo vlačila določenih sredstev v proračun - izplačevanje plač nad ravnijo, določeno z Dogovorom o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 (Uradni list RS, št. 23/94). Zato bi tožena stranka tudi v času veljavnosti ZIDPP94 (od 4.6.1994 do 31.12.1994) svojim delavcem lahko izplačala plače v skladu z določbami Kolektivne pogodbe. Končno je v letu 1995 za toženo stranko veljal tudi Zakon o izvajanju dogovora o politiki plač in drugih prejemkov zaposlenih v gospodarstvu in socialnega sporazuma za leto 1995 ter o najnižji in najvišji dejanski plači (Uradni list RS, št. 29/95 - ZIDPP (1995)), zato tožnik ni upravičen do razlike do plače, obračunane po Kolektivni pogodbi od 31.5.1995 do konca vtoževanega obdobja.

Zoper prvostopno sodbo sta se pritožili obe stranki: tožeča stranka zoper odločitev v 3. in 4. točki izreka; tožena stranka pa zoper odločitev v 1. točki izreka in odločitev v 2. točki izreka, kolikor se nanaša na obdobje od 16.6.1993 do 31.3.1994. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo: - v prvi alinei 1. točke izreka tako, da se za obdobje od 4.6.1994 do 31.12.1994 upošteva le usklajevanje rasti plač v skladu z Zakonom o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994, in - v 5. točki (kar je pomota, saj gre očitno za 4. točko) s tem, da je delno zavrnilno sodbo v tem delu spremenilo v vmesno sodbo tako, da je ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka za čas od 1.6.1995 do 31.8.1995 za razliko med izplačanimi plačami in plačami obračunanimi v skladu z ZIDPP (1995).

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, sta vložili revizijo obe stranki.

Tožeča stranka izpodbija pravnomočno sodbo v delu, kjer je sodišče druge stopnje spremenilo prvo alineo 1. točke izreka prvostopne sodbe za obdobje od 4.6.1994 do 31.12.1994 in v delu, v katerem je bila njena pritožba zavrnjena (3. točka izreka prvostopne sodbe). Revizijo vlaga iz vseh revizijskih razlogov in navaja, da je bilo v letu 1994 izplačevanje plač nad dogovorjeno ravnijo v dispoziciji delodajalca. Zato ni pravne podlage za upoštevanje le usklajevanja rasti plač po ZIDPP (1994), ne pa po veljavni kolektivni pogodbi. Sodišče druge stopnje je sicer ugotovilo, da je pritožba tožnika zoper 3. točko izreka prvostopne sodbe utemeljena, ni pa ji ugodilo z obrazložitvijo, da bi s tem poseglo v neizpodbijano in zato pravnomočno odločitev v 2. točki izreka, kolikor se nanaša na pobotni ugovor za obdobje od 1.2.1993 do 15.6.1993. Tožnik sicer res ni izrecno navedel, da se pritožuje zoper ta del izreka, je pa iz obrazložitve pritožbe zoper zavrnitev zahtevka za to obdobje razvidno, da se pritožuje zoper tisti del prvostopne sodbe, v katerem ni uspel v sporu. Zato bi pritožbeno sodišče lahko uporabilo določbo prvega odstavka 350. člena ZPP.

Tožena stranka izpodbija pravnomočno sodbo v delu, v katerem ni uspela s pritožbo zoper prvostopno sodbo in v delu, v katerem je s pritožbo uspela tožeča stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge in navaja, da je izpodbijana sodba materialnopravno nepravilna.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka so bile storjene: - s tem, da "je izostala sodna ocena odločilne okoliščine" o veljavnosti omejitvene zakonodaje v letu 1991 tudi za toženo stranko (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in sicer razlaga namena te zakonodaje in dejstva, da so za toženo stranko veljale vse kasnejše omejitve, - s tem, da izpodbijana sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah glede izplačevanja plač v času veljavnosti omejitvenega zakona v letu 1994 (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in prvi odstavek 339. člena v zvezi s 360. členom ZPP), - s spremembo zavrnilne sodbe v ugodilno (spremenjena 5, pravilno 4, točka izreka prvostopne sodbe), saj glede na spremenjeni izrek ne gre le za odločitev o temelju, temveč tudi o višini v opisni obliki in o zavrnitvi višjega zahtevka; zaradi nejasnega izreka je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa je tudi prekoračilo obseg zadeve, glede katerega je prvostopno sodišče smatralo, da je zrela za odločitev (prvi odstavek 339. člena ZPP) in prekoračilo meje preizkusa izpodbijane sodbe (350. in 358. člen ZPP), - ker že prvostopno sodišče ni imelo podlage za izdajo vmesne sodbe, drugostopno pa ne za spremembo delne zavrnilne sodbe v neko sui generis vmesno sodbo. Tožena stranka je že v pritožbi opozarjala na prepletenost vprašanj in soodvisnost odločitve o temelju in višini tožbenega zahtevka, saj odločitev o višini zahtevka za predhodno obdobje pogojuje pravilnost odločitve o temelju zahtevka za naslednje obdobje.

Reviziji sta bili v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorili.

Reviziji tožeče in tožene stranke sta v delu, v katerem uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljeni. Pri tem je treba najprej ugotoviti, kaj je predmet spora oziroma kaj predstavlja tožbeni zahtevek in s tem tudi kaj je temelj tožbenega zahtevka.

Delavcu pripada za delo plača v skladu s splošnim aktom, usklajenim s kolektivno pogodbo in zakonom (prvi odstavek 49. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Če so s kolektivno pogodbo, sklenjeno na ravni organizacije, urejene pravice in obveznosti delavcev, za katere je z zakonom predpisano, da se uredijo s splošnim aktom, se šteje, da je organizacija te pravice in obveznosti uredila na ustrezen način (drugi odstavek 86. člena ZTPDR).

Kolektivna pogodba N. B., sklenjena 15.5.1991, in kasneje dopolnjena kot Kolektivna pogodba B. (kot pravne naslednice N.B.), je določanje osnovne plače in njeno valorizacijo, v celotnem spornem obdobju urejala enako v 119. členu. Osnovna plača delavcev se je določila s koeficientom zahtevnosti delovnega mesta, ki je pomenil relativno razmerje posameznega delovnega mesta do vrednosti najenostavnejšega delovnega, ovrednotenega s koeficientom 1.00. Vrednost najenostavnejšega delovnega mesta (čistilke) se je valorizirala v skladu z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji za pretekli mesec. S tem so se ustrezno (sorazmerno) in sproti valorizirale plače vseh zaposlenih v B. V skladu s tako ureditvijo v kolektivni pogodbi je bila tudi pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili: določen je bil koeficient delovnega mesta, na katerega je bil tožnik razporejen, določena je bila vrednost delovnega mesta čistilke (1.00), kakršna je bila ob sklenitvi pogodbe (10.7.1991) in dogovorjena je bila mesečna valorizacija v skladu z rastjo življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji.

Če vemo, kateri predpis je pravna podlaga za obračun plače delavca, oziroma na podlagi katerih predpisov je treba obračunati njegovo plačo, to še ne zadošča za ugotovitev, da je njegov zahtevek glede na podlago utemeljen. Tožnik zatrjuje, da mu je bilo v celotnem obdobju od leta 1991 do 1995 izplačano manj, kot pa je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi in kolektivni pogodbi. Zahtevek je postavil v skupnem absolutnem znesku, priložil pa je tudi plačilne liste in svoj izračun domnevnega prikrajšanja po posameznih mesecih. Tožena stranka je na drugi strani predložila svoj izračun plač in pojasnila, kako je razumela in uporabila omejitveno zakonodajo.

Kolektivna pogodba in pogodba o zaposlitvi sta pravna podlaga za presojo, ali je bila plača tožnika pravilno obračunana. Če ni bila, tožnik utemeljeno lahko zahteva plačilo razlike med dejansko izplačano plačo in plačo, kakršna bi mu morala biti izplačana. Vendar je to mogoče ugotoviti samo, če se sočasno ugotovi tudi ali je sploh in kakšna je ta razlika. Kolikor bi namreč tožnik na podlagi obračuna plače v nasprotju s kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, prejel enako ali višjo plačo, kot bi mu šla, bi bil njegov zahtevek neutemeljen ne glede na to, da mu plača ni bila obračunana v skladu s kolektivno pogodbo oziroma pogodbo o zaposlitvi. Enako velja tudi v primeru, ko v plače poseže država s svojimi prisilnimi predpisi tako, da plače "zamrzne" ali predpiše drugačen način njihove valorizacije (usklajevanja). Razlika je samo v tem, da mora sodišče upoštevati kot pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi te predpise.

Izpodbijana sodba je v enem delu vmesna sodba (315. člen ZPP). Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je postavljeni zahtevek glede na podlago utemeljen, višina zahtevka pa se prepušča odločitvi s končno sodbo. Sodišče z njeno izdajo razcepi tožbeni zahtevek v njegov ugotovitveni (kvalitativni) del, torej v del, ki se nanaša na ugotovitev določene pravice ali pravnega razmerja, in njegov dajatveni (kvantitativni) del, ki se nanaša na višino oziroma znesek obveznosti. Vsebina pravnomočne vmesne sodbe je podlaga odločitvi o znesku tožbenega zahtevka in tako sestavni del končne sodbe.

Od volje strank je odvisno ali bo sodišče o obstoju določene pravice ali pravnega razmerja odločilo z učinkom pravnomočnosti. Ker sodišče po določbi 2. člena ZPP odloča v mejah zahtevkov (načelo dispozitivnosti), ne sme stranki prisoditi česa več, niti česa drugega, kot je zahtevala. Ker je vmesna sodba po svoji naravi ugotovitvena sodba, s katero sodišče odloča o spornem pravnem razmerju, lahko odloči z učinkom pravnomočnosti le tedaj, če stranka tak zahtevek uveljavlja (3. odstavek 181. člena ZPP). Če takega zahtevka ni, sodišče o obstoju določene pravice ali pravnega razmerja odloči kot o predhodnem vprašanju brez učinka pravnomočnosti, ta odločitev pa je vsebovana le v obrazložitvi sodbe. Po določbi 3. odstavka 181. člena ZPP ima tožnik možnost uveljavljati vmesni ugotovitveni zahtevek. Enako možnost ima tožena stranka z vložitvijo nasprotne tožbe (183. člen ZPP) z zahtevkom na ugotovitev (ne)obstoja tožnikovega zahtevka. O tem zahtevku (kot o vsakem tožbenem zahtevku) mora sodišče odločiti v izreku sodbe, torej z učinkom pravnomočnosti.

V obravnavani zadevi niti tožeča stranka s tožbo niti tožena stranka z nasprotno tožbo nista postavili ugotovitvenega zahtevka. Tudi v primeru, če bi ga uveljavljali na način, kot je oblikovan v izreku obeh sodb, ga sodišče ne bi smelo upoštevati, saj predstavlja le ugotovitev pravne podlage za odločitev o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti po tožnici uveljavljenega dajatvenega zahtevka.

Tako kot z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom oziroma samostojno ugotovitveno tožbo ni dopustno zahtevati zgolj ugotovitve (ne)obstoja nekega dejstva, ne morejo biti predmet ugotovitvenega zahtevka posamezne materialnopravne predpostavke pravnega razmerja. Sodišče mora ob ugotovitvi pravno pomembnih dejstev odločiti, ali se ugotovljeno dejansko stanje ujema z abstraktnim dejanskim stanjem pravne norme, ki jo mora uporabiti ter izreče pravno posledico, ki jo pravna norma predvideva. Zato izrek sodbe ne vsebuje ugotovitve o dejanskem stanju in tudi ne ugotovitve o pravnih pravilih, temveč le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja, če je ta pravna posledica pravilno oblikovana v tožbenem zahtevku.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala dajatveni zahtevek. Za odločitev o njegovi utemeljenosti oziroma neutemeljenosti je bila sicer pomembna ugotovitev pravil materialnega prava, vendar zgolj kot pravne podlage sodbe. Zato bi jih moralo sodišče ob ugotovljeni dejanski podlagi obravnavati kot pravno podlago svoji odločitvi, vendar ne v izreku, temveč v obrazložitvi končne sodbe. Zaradi povezanosti in prepletenosti odločitve o višini tožbenega zahtevka in njegovega temelja je samo s končno sodbo možna pravilna materialnopravna odločitev. Zato po presoji revizijskega sodišča ni bilo podlage za izdajo vmesne sodbe.

Navedeno velja tudi za tisti del izpodbijane sodbe, kjer je sodišče druge stopnje delno sodbo sodišča prve stopnje (točka 4. izreka prvostopne sodbe), dejansko spremenilo v vmesno sodbo o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na podlago tudi za obdobje od 1.6.1995 do 31.8.1995 - čeprav je izrek oblikovan tako, kot da gre za delno sodbo. Ob tem se jasno pokaže dodatna nesprejemljivost tako vmesne kot delne sodbe. Sodišče druge stopnje je v spremenjenem delu zavrnilo "višji zahtevek tožeče stranke iz naslova razlike plač in zahtevek za izplačilo razlike regresa za letni dopust za leto 1995". Ne samo, da ni mogoče ugotoviti, kolikšnemu delu zahtevka za leto 1995 je sodišče ugodilo, v kolikšnem delu pa je bil zavrnjen. V spremenjeni 1. točki izreka je sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za izplačilo razlike plač za obdobje od 16.6.1993 do 31.5.1995 glede na podlago utemeljen. Sodišče je torej za obdobje od 1.1.1995 do 31.5.1995 z vmesno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju, z delno sodbo pa je tožbeni zahtevek za to obdobje zavrnilo. Šele iz obrazložitve (stran 12 drugostopne sodbe), bi se dalo sklepati, da se zavrnitev "višjega zahtevka" nanaša le na obdobje od 1.6.1995 do 31.8.1995 ali pa morda le na zahtevek za razliko v regresu za leto 1995. Neskladje je tudi med izrekom in obrazložitvijo v delu, ki se nanaša na obdobje od 4.6.1994 do 31.12.1994. V spremenjeni prvi točki izreka prvostopne sodbe je sodišče druge stopnje odločilo, da se za to obdobje "upošteva le usklajevanje rasti plač v skladu z Zakonom o izvajanju dogovora o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994". Tak izrek pomeni, da se plača tožnika v tem obdobju usklajuje po zakonu in ne po kolektivni pogodbi. V obrazložitvi na strani 11 pa je navedeno, da "ni razlogov, da bi bile plače tudi za čas od 4.6. do 31.12.1994 (v obrazložitvi je očitno napačna letnica 1996) nižje oz. se ne bi izplačale po kolektivni pogodbi tožene stranke". Taka obrazložitev pa pomeni, da se plače tudi usklajujejo po kolektivni pogodbi.

Neskladje v odločitvi je tudi v tistem delu, ko je sodišče prve stopnje odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke. Ugovor pobota je materialni ugovor tožene stranke, s katerim zatrjuje, da denarna terjatev tožnika sicer obstaja, vendar je zaradi obstoja istovrstne terjatve tožene stranke nasproti tožniku prenehala obstajati. Pogoje za pobot določa Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) v 311. členu: vzajemnost, istovrstnost, dospelost (zapadlost) in iztožljivost obeh terjatev. Za pobotanje v sodnem postopku (po vložitvi tožbe) veljajo tudi pravila ZPP (tretji odstavek 319. člena, tretji odstavek 324. člena, drugi odstavek 337. člena in peti odstavek 348. člena ZPP). O pobotnem ugovoru odloči sodišče v tričlenskem izreku in z učinkom pravnomočnosti: ugotovi obstoj tožnikove terjatve, obstoj toženčeve terjatve (največ do višine tožnikove terjatve), nato pa izreče pobotanje in odloči o tožbenem zahtevku. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 26.9.2000 postavila (podrejen) pobotni ugovor tako, da je terjatvi tožnika za obdobje od 1.6.1991 do 31.1.1993 uveljavljala v pobot svojo terjatev iz naslova preveč izplačanih plač za obdobje od 1.2.1993 do 31.3.1994 v točno določenem znesku. Že iz tako postavljenega pobotnega ugovora izhaja, da tožena stranka priznava obstoj tožnikove terjatve za obdobje od 1.6.1991 (čeprav se spremenjeni tožbeni zahtevek nanaša le na čas od novembra 1991 dalje) do 31.1.1993, pa tudi, da bi sodišče za odločitev o pobotnem ugovoru moralo ugotoviti tudi višino tožnikove terjatve. Odločitev o ugovoru pobota pomeni namreč odločitev o znesku (višini) obeh terjatev. Sodišče pa ni odločilo ne o temelju ne o višini terjatev, temveč le o tem, katere predpise bi bilo treba uporabiti za pravilen izračun plač.

Res je sicer, da se tožeča stranka ni izrecno pritožila zoper 2. točko izreka prvostopne sodbe. Izrecno pa se je pritožila zoper 3. točko, s katero je sodišče njen zahtevek zavrnilo v tistem delu, v katerem je ugotovilo, da je "glede na podlago" utemeljen pobotni ugovor tožene stranke. Zato ni mogoče reči, da se tožeča stranka ni pritožila tudi zoper odločitev sodišča v 2. točki. Pritožila se je zoper tisti del sodbe, v katerem ni zmagala v sporu oziroma zoper tisti del, v katerem je uspela tožena stranka s svojim ugovorom. Obe odločitvi sta neločljivo povezani tudi zaradi nepravilno oblikovanega izreka prvostopne sodbe glede pobotnega ugovora. Sodišče namreč ni odločilo o obstoju izrecno v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke in je ni pobotalo z izrecno navedeno terjatvijo tožnika.

Odločilo je (napačno sicer glede trajanja obdobja), da so bile v obdobju od 1.2.1993 do 15.6.1993 plače omejene z zakonom, zato tožnik ni upravičen do plače, obračunane v skladu s kolektivno pogodbo, tožena stranka pa lahko zahteva vračilo tistega, kar je plačala več, kot je dopuščal zakon. Tak izrek pa je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v novem postopku odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka in ne le o pravnih podlagah za odločitev. Šele potem, ko bo na podlagi veljavne pravne podlage ugotovljeno, ali je bila plača tožnika obračunana pravilno, bo mogoče ugotoviti tudi ali je prejel večjo ali manjšo plačo, kot bi jo moral. Dokler to ni ugotovljeno, ni mogoče odločiti ne o tožbenem zahtevku ne o pobotnem ugovoru. Ko pa bo to enkrat ugotovljeno, bo mogoče odločiti tudi že o višini zahtevkov.