Jedro

Sklenitev izvensodne poravnave ima enako naravo kot izpolnitev zahtevka. Ker je druga tožena stranka (zavarovalnica) s sklenitvijo izvensodne poravnave ravnala v imenu svojega zavarovanca, to je prve tožene stranke (tožnikov delodajalec), se šteje, da je izvensodno poravnavo sklenila prva tožena stranka sama. Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP tožnik, ki je tožbo umaknil takoj po sklenitvi izvensodne poravnave, ne bi bil dolžan povrniti prvi toženi stranki stroškov, če bi prva tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek. Ker pa je tožnik sklenil izvensodno poravnavo, v kateri se je dogovoril za delno plačilo vtoževane odškodnine, kar pomeni, da se je zadovoljil le z delno izpolnitvijo zahtevka, in v celoti umaknil tožbo, lahko prva tožena stranka kljub pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP od tožnika zahteva povrnitev pravdnih stroškov v obsegu, do katerega je upravičena v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki v roku osmih dni povrniti stroške postopka v višini 922,58 EUR,“.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (I. točka izreka) in da prva tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka navedenega sklepa se pritožuje prva tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku naloži plačilo njenih stroškov postopka na prvi stopnji, oziroma, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ocenjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o odmeri stroškov upoštevati dejstvo, da tožnik glede na pravnomočno ugotovljen temelj ni uspel s 70 % svojega tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevati drugi odstavek 154. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je s tožbo v tem postopku zoper prvo toženo stranko kot njegovega delodajalca in zoper drugo toženo stranko kot zavarovalnico, pri kateri je imela prva tožena stranka sklenjeno zavarovanje odgovornosti, uveljavljal tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki mu je nastala pri delu. Sodišče prve stopnje je tekom postopka izdalo vmesno sodbo, opr. št. Pd 41/2012 z dne 16. 6. 2014, s katero je ugotovilo, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za delovno nesrečo tožnika do 30 %, tožnikov soprispevek k nesreči pa znaša 70 %. Pritožbeno sodišče je s sodbo, opr. št. Pdp 1167/2014 z dne 6. 10. 2014, vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Dne 6. 11. 2014 sta tožnik in druga tožena stranka v imenu prve tožene stranke sklenili izvensodno poravnavo (list. št. 147), s katero sta se dogovorili za izplačilo še odškodnine v znesku 2.192,77 EUR (tekom pravdnega postopka dne 28. 2. 2012 je bila tožniku že izplačana odškodnina v višini 4.040,00 EUR). Naslednji dan po sklenitvi izvensodne poravnave dne 7. 11. 2014 je tožnik umaknil tožbo v tem postopku, z umikom je druga tožena stranka soglašala, prva tožena stranka pa je v vlogi (list. št. 154) navedla, da soglaša pod pogojem, da ji tožnik povrne priglašene stroške postopka v višini 1.516,22 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega izdalo izpodbijani sklep in v njem odločilo, da prva tožena stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Sklenitev izvensodne poravnave ima glede na sodno prakso(1) enako naravo kot izpolnitev zahtevka. Ker je druga tožena stranka s sklenitvijo izvensodne poravnave ravnala v imenu svojega zavarovanca, to je prve tožene stranke, se šteje, da je izvensodno poravnavo sklenila prva tožena stranka sama. V konkretnem primeru zato glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP tožnik, ki je tožbo umaknil takoj po sklenitvi izvensodne poravnave, ne bi bil dolžan povrniti prvi toženi stranki stroškov, če bi tožena stranka v celoti izpolnila tožbeni zahtevek. Ker pa je tožnik sklenil izvensodno poravnavo, v kateri se je dogovoril za delno plačilo vtoževane odškodnine, torej se je zadovoljil le z delno izpolnitvijo zahtevka, in v celoti umaknil tožbo, lahko prva tožena stranka kljub pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP od tožnika zahteva povrnitev pravdnih stroškov v obsegu, do katerega je upravičena v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ta določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

7. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno pritožbi prve tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točki izreka) spremenilo (3. točka 365. člena ZPP) tako, da je naložilo tožniku, da prvi toženi stranki povrne stroške postopka v višini 922,58 EUR. Upoštevalo je, da je tožnik uspel v višini 6.232,77 EUR (4.040,00 EUR + 2.192,77 EUR), vtoževal je znesek 21.375,90 EUR, torej je uspel v 29,16 %, toženi stranki pa v 70,84 %. Pritožbeno sodišče je upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) prvi toženi stranki od priglašenih stroškov (list. št. 154) priznalo naslednje stroške postopka: nagrada za postopek (tar. št. 3100) v višini 544,70 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) v višini 502,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR in 22 % DDV (tar. št. 6007), kar znese skupaj 1.302,35 EUR. Glede na uspeh je tako prva tožena stranka upravičena do povračila 922,58 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče prvi toženi stranki ni priznalo priglašenega pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov, saj ji ni bilo potrebno izdelati več kot 100 strani dokumentov za nasprotno stranko. Prav tako ji ni priznalo potnih stroškov v višini kilometrine iz A. do B. in nazaj za dva naroka za glavno obravnavo. Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča (v tem delovnem sporu ima prva tožena stranka sedež v C., pristojno je bilo Delovno sodišče v Kopru, pooblaščenec pa ima sedež v A.) in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.) izhaja tudi pravica do zastopanje po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Prva tožena stranka je tako upravičena do povračila potrebnih stroškov postopka v višini 922,58 EUR.

8. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih prva tožena stranka ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3223/2007 z dne 4. 7. 2007, sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 274/2002 z dne 13. 3. 2003.