Jedro

V primeru, ko je razlaščenec umrl pred uveljavitvijo Finančne in izravnalne pogodbe (FIP), so lahko odškodnino pod istimi pogoji uveljavljali njegovi dediči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj zavrnila zahtevo tožnice za vrnitev parc. št. *34 k.o. …, ki je bila podržavljena pokojni A.A. na podlagi Odloka Avnoj. Glede navedenega zahtevka je upravni organ že odločil z odločbo z dne 21. 6. 2012, vendar je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1992/2012 z dne 18. 6. 2013 odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, ker se upravni organ ni opredelil o pogojih, določenih s Finančno in izravnalno pogodbo (FIP) v zvezi z drugim odstavkom 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V ponovnem postopku je tako upravni organ glede pravnih naslednikov upravičenke (sina B.B. in vnukinje C.C.) ugotavljal, ali sta imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije po določbah FIP. Za B.B. je bilo v postopku pravnomočno ugotovljeno, da ni štel za jugoslovanskega državljana, kakor tudi, da se je ob koncu 2. svetovne vojne izselil v Avstrijo, kjer je živel do svoje smrti dne ... 1984. Imenovani je torej izpolnjeval pogoje po FIP tako glede državljanstva kot prebivališča, s tem pa je izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine od tuje države. Glede na navedeno A.A. ni mogoče šteti za upravičenko, ker je imel njen pravni naslednik – sin B.B. možnost dobiti odškodnino od tuje države.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnice kot neutemeljeno. Pri tem se sklicuje na določbe FIP in njegovih prilog. V primeru, ko je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji, so bili do odškodnine upravičeni njegovi družinski člani, ki pa morajo izpolnjevati pogoje po FIP. Navedeno na podlagi določb ZDen ugotavljajo upravni organi v postopku denacionalizacije in sicer na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov, kot to določa drugi odstavek 10. člena navedenega zakona, zaradi česar ni pomembno, ali sta pravna naslednika odškodnino uveljavljala in jo prejela, temveč za zavrnitev denacionalizacijskega zahtevka zadošča že, da sta imela pravico do njene uveljavitve. Pri tem upravni organ izhaja iz pravnega reda svoje države, ne pa iz pravnega reda in pravil tuje države.

Tožnica v tožbi ugovarja, da v nobeni od citiranih odločb ni ugotovljeno, če je kateri od pravnih naslednikov upravičenke imel status, kot ga je zahtevala pogodba med Nemčijo in Avstrijo. Tožničin oče, ki je sin upravičenke, je več kot osem let živel v Argentini. Ker je bilo mogoče uveljavljati pravice po FIP v zelo kratkem časovnem obdobju, njen oče ni mogel uveljavljati pravic po navedeni pogodbi. Tega pa tudi ni mogla storiti tožnica, saj tedaj še ni bila zakonita dedinja po pokojni A.A., prav tako tedaj še sploh ni bilo ugotovljeno dejstvo, da je bila upravičenka mrtva. A.A. je bila namreč razglašena za mrtvo v nepravdnem postopku N 6/94 dne 12. 5. 1995 in sicer je bil dan smrti določen ... 1945. Tako je bilo šele po letu 1995 mogoče opraviti zapuščinski postopek po imenovani. Dokler ni bila razglašena za mrtvo, pravice v zvezi z njenim premoženjem niso mogle preiti na dediče. Zaradi navedenega tožničin oče ni mogel uveljavljati odškodnine po FIP, saj svoje dedne pravice ni mogel izkazati z listino zapuščinskega sodišča. Prav tako je bilo v postopku predloženo potrdilo avstrijskega državnega organa, iz katerega nedvomno sledi, da tožničin oče in tožnica nista uveljavljala odškodnine po upravičenki A.A. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba v odgovoru na tožbo soglaša s stališčem upravnega organa v izpodbijani odločbi, saj je le-ta pravilno sledil stališčem upravnega sodišča v sodbi I U 1992/2012. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1992/2012-14 z dne 18. 6. 2013. Če upravni organ odloča v ponovnem postopku, ker je sodišče njegov prejšnji akt odpravilo, je pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, podana v sodbi (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Zakonitost in pravilnost novega upravnega akta sodišče presoja z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan. V navedeni sodbi je sodišče navedlo, da je FIP urejal tudi primere odškodovanja, ko je oškodovanec umrl pred pridobitvijo bivališča v Avstriji. V takem primeru so odškodnino lahko uveljavljali njegovi dediči, zato v konkretnem primeru ni relevantno, da sin prejšnje lastnice podržavljenega premoženja in njena vnukinja nista denacionalizacijska upravičenca po ZDen, temveč je pomembno, ali bi, če je obravnavani primer mogoče subsumirati pod FIP, kot njena dediča lahko uveljavljala odškodnino za njej podržavljeno premoženje. Zaradi navedenega je upravnemu organu naložilo, da v ponovnem postopku v zvezi s tem ugotovi vsa relevantna dejstva.

Na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so bile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Po ustaljeni upravno sodni praksi določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen.

Zvezna Republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945 (preambula FIP). Nemčija se je zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, nastalih v korist oseb nemške pripadnosti, ki bodo nastali glede na v prvem odstavku 2. člena opredeljeni zakonski ureditvi na strani Republike Avstrije, ki ureja z dogodki v 2. svetovni vojni tem osebam nastalo premoženjsko škodo (1. člen FIP). Za izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela UVEG in Zakon o prijavi škode (Anmeldegesetz), v 2. členu pa se FIP sklicuje na uporabo (avstrijskega) Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVAG). Odškodovanje za osebe, ki spadajo v krog upravičencev, je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino škode, vključujoč socialne kriterije in drugo). V prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave, ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev bivali ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno prebivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz C točke priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in priseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ. V drugem odstavku točke A priloge 1 je določeno, da so, kolikor je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morali družinski člani – zakonec otroci in vnuki pokojnega, izpolnjevati pogoje, predpisane za pridobitev odškodnine.

V primeru, ko je razlaščenec umrl pred uveljavitvijo FIP, so torej lahko odškodnino pod istimi pogoji uveljavljali njegovi dediči. Po presoji sodišča je prvostopni upravni organ v ponovljenem postopku sledil napotkom sodišča in v bistvenih točkah pravilno ugotovil dejstva glede izpolnjevanja pogojev, predpisanih s FIP na strani pravnih naslednikov. Tako je ugotovil, da se je sin razlaščenke B.B. ob koncu druge svetovne vojne izselil v Avstrijo, da je na dan 1. 1. 1960 imel stalno prebivališče v Avstriji, da je bil na dan 27. 11. 1961 avstrijski državljan ter da je v Avstriji živel do svoje smrti dne ... 1984. Imenovani je torej izpolnjeval pogoje za uveljavljanje odškodnine po FIP, pri tem pa ni relevantno ali je odškodnino tudi prejel oziroma ali je zanjo sploh zaprosil. Sodišče kot neupošteven zavrača tožbeni ugovor, da dediči niso mogli uveljavljati odškodnine po FIP, ker je bila razlaščenka razglašena za mrtvo šele leta 1995. Navedeni postopek razglasitve pogrešanega za mrtvega so očitno sprožili vlagatelji v zvezi s postopkom denacionalizacije, torej bi lahko takšen postopek predlagali tudi že pred tem. Okoliščina, da je B.B. osem let živel v Argentini, je neizkazana, še posebno, da je živel v tujini v času uveljavitve FIP. Neupošteven je tudi tožbeni ugovor, da iz potrdila avstrijskega državnega organa izhaja, da razlaščenka in njeni pravni nasledniki niso uveljavljali odškodnine. Glede potrdil tujih državnih organov v zvezi z upravičenji po FIP je Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 navedlo, da o tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, slovenski organi odločajo sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. V skladu z navedenim je bil torej upravni organ, pristojen za denacionalizacijo, dolžan sam v skladu z ureditvijo, kot jo določa ZDen, ugotavljati, ali so bili razlaščenci oziroma njihovi pravni nasledniki upravičeni do odškodnine od Republike Avstrije.

Na

podlagi vseh navedenih okoliščin se sodišče strinja z zaključki upravnega organa, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo določb FIP, torej da je razlaščenkin dedič imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, kar pa zadošča za izključitev zahteve za denacionalizacijo na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.