Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 5.756.420,00 SIT in ji povrniti 675.154,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči kot sopotnica v osebnem avtomobilu. Izvedenec doc. dr. A. M. je ugotovil, da je utrpela pretres možganov, rani na temenu, lažji zvin vratne hrbtenice in udarnino na levi rami. Prisodilo ji je odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1.800.000,00 SIT, za strah 950.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo prisojeno odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine na 1.000.000,00 SIT, za strah na 600.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1.600.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo prve stopnje. Sklicuje se na izvedensko mnenje prim. dr. Z. L.. Meni, da je bila s sodbo prve stopnje prisojena odškodnina skladna z določili materialnega prava. Posebej poudarja 15 odstotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi stresnega posttravmatskega sindroma, ki se kaže v zmanjšanju njenih delovnih sposobnosti in frigidnosti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

V tem postopku so na predlog strank in po sklepu sodišča podali izvedenska mnenja trije izvedenci: najprej dr. V. F. Ž., nato prim. dr. Z. L. in končno doc. dr. A. M.. Pravdni stranki sta brez ugovorov sprejeli samo izvedensko mnenje doc. dr. M.. Tožeča stranka je v zvezi s tem navedla, da se s tem izvedenskim mnenjem strinja, ga povzema in se v izogib ponavljanju nanj tudi v celoti sklicuje (tč. VII navedb v pripravljalnem spisu z dne 15.12.1998). Zato izpodbijani sodbi temeljita na ugotovitvah tega izvedenskega mnenja. Revizijsko sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji sojenja (3. odstavek 385. člena ZPP). Teh ugotovitev ne more spreminjati. Zato ne more sprejeti kot podlago za svoje odločanje izvedenskega mnenja prim dr. L., na katerem izpodbijani sodbi ne temeljita. Tožeča stranka se v reviziji neutemeljeno sklicuje na tiste ugotovitve tega izvedenca, ki niso skladne z ugotovitvami doc. dr. M..

Bistvene ugotovitve doc. dr. M. so, da je tožnica utrpela pretres možganov brez dodatnih možganskih poškodb. Kot posledice je navedel nagnjenost h glavobolom, nadalje da je tožnica nekaj bolj razburljiva, da se hitreje psihično utrudi in da občasno slabše spi. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti ne presega 10 odstotkov. Za nadaljnje motnje, ki so se pojavile naknadno, izvedenec ugotavlja, da ne izvirajo od poškodbe. To je pomembno zlasti, ker tožnica v reviziji navaja stresni posttravmatski sindrom in s poškodbo povzročeno frigidnost. Tega izvedenec doc. dr. M. ni potrdil. To izhaja iz izvedenskega mnenja prim dr. L., ki pa ga sodišči prve in druge stopnje nista vzeli kot podlago za ugotavljanje posledic tožničinih poškodb. Prav tako izvedenec doc. dr. M. ni potrdil 15-odstotnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč je postavil kot zgornjo mejo 10 odstotkov. Glede na to tožnica neutemeljeno uveljavlja zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Tudi pri ostalih dveh oblikah nepremoženjske škode, to je pri odškodnini za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in za strah, je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca. S prisojeno odškodnino v zneskih 1.000.000,00 SIT in 600.000,00 SIT je zadosti upoštevano načelo individualizacije odškodnin za nepremoženjsko škodo. Odškodnina je priznana tudi na podlagi navedb tožnice same, saj sicer presega odškodnine, ki jih v podobnih primerih pozna sodna praksa.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Podana tudi ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).