Jedro

Pri izdaji gradbenega dovoljenja upravni organ ni upošteval najmanjšega predpisanega odmika med objektoma na sosednjih parcelah, ki po petem odstavku 21. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih ne sme biti manjši kot znaša maksimalna višina sosednjih objektov. Po presoji sodišča je treba to določbo razlagati tako, da mora biti odmik med načrtovanim objektom in obstoječim oz. obstoječimi objekti na sosednjih zemljiščih vsaj tolikšen kot znaša višina najvišjega objekta na sosednjih zemljiščih - pri čemer je treba upoštevati ne le višino že obstoječega oz. obstoječih objektov pač pa tudi predvideno višino objekta, za katerega investitor zahteva izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Murska Sobota št. 351-1654/2012-17 (0312) z dne 29. 4. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo investitorki A.A. izdano gradbeno dovoljenje za rušitev dotrajanega gospodarskega poslopja in za gradnjo apartmajskega objekta - hiša Žlaki - na zemljiščih s parc. št. 5523/1 in 5523/2, k.o. ...

Upravni organ v obrazložitvi izpodbijanega akta pojasnjuje, da je iz projektne dokumentacije razvidno, da se na mestu dotrajanega gospodarskega objekta, ki bo odstranjen, predvideva izgradnja apartmajskega objekta s kapacitetami od 6 do 8 ležišč. Po ugotovitvi upravnega organa je nameravana gradnja v skladu z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Gornji Petrovci (v nadaljevanju Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih), ki ureja območje predvidene gradnje. Omenjeni odlok določa med drugim v 21. členu, da znaša najmanjši odmik od sosednje parcelne meje 1 meter, odmiki od javnih prometnih poti in cest pa morajo znašati najmanj 4 metre, za manjši odmik pa je treba pridobiti soglasje upravljavca. Odmiki med objekti na sosednjih parcelah po odloku ne smejo biti manjši kot znaša maksimalna višina sosednjih objektov. Kot ugotavlja upravni organ, je predvideni objekt na severni strani od ceste oddaljen 1,24 metra od parcelne meje, za kar je investitorka dobila soglasje. Vsi ostali odmiki pa so večji kot 1 meter. Na vzhodni strani je po projektni dokumentaciji predvideni objekt od obstoječega objekta na zemljišču s parc. št. 5526 oddaljen za 5,9 metra, toliko pa znaša tudi višina sosednjega objekta, kar je po mnenju upravnega organa v skladu z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih.

Glede vplivov posega na okolico pa upravni organ pojasnjuje, da iz projektne dokumentacije izhaja, da tako v času gradnje kot tudi v času uporabe objekta ne bo (prekomernih) vplivov na mehansko odpornost in stabilnost, na varnost okolice pred požarom in higiensko ter zdravstveno zaščito. Iz projektne dokumentacije je tudi razvidno, da objekt ne bo imel vplivov na bivalne pogoje objektov na sosednjih parcelah.

V postopku je bila izvedena ustna obravnava, na kateri je tožnik izjavil, da se ne strinja s predvideno gradnjo, ker ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi ocenil, ali je predvidena gradnja v skladu s predpisi. Upravni organ je tožnika zato pozval, naj za svoje trditve, kolikor nasprotuje predvideni gradnji, predloži dokaze. Ker tožnik v dokaz resničnosti svojih trditev v postopku ni predložil nobenih dokazov, je upravni organ investitorki izdal gradbeno dovoljenje. Po mnenju upravnega organa so namreč izpolnjeni vsi pogoji po 66. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-212/2013-3-06411121 z dne 27. 6. 2013 kot neutemeljena zavrnjena. Tudi po mnenju pritožbenega organa je izpodbijana odločitev pravilna. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa organ na drugi stopnji poudarja, da lahko stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varujejo zgolj tiste svoje interese, ki so pravno varovani, poudarja pa tudi, da morajo ljudje, ki živijo v neki krajevno povezani skupnosti, nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Za poseg v lastninsko pravico stranskih udeležencev gre lahko le v primeru, če so omejitve lastninske pravice prekomerne. V zvezi s trditvami tožnika, da bo nameravani objekt posegal v njegove pravice, ministrstvo poudarja, da je stranka, ki nasprotuje gradnji, po 65. členu ZGO-1 dolžna za svoje trditve predložiti dokaze, česar pa tožnik ni storil. Nestrinjanje tožnika z gradnjo je zgolj kategorično in neopredeljeno. Tudi po ugotovitvi pritožbenega organa so pri nameravanem objektu upoštevani predpisani odmiki iz 21. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih. Višina sosednjega (tožnikovega) objekta na vzhodni strani na zemljišču s parc. št. 5526 po podatkih projektne dokumentacije znaša 5,9 metra, toliko pa je od omenjenega obstoječega objekta oddaljena tudi predvidena novogradnja. Glede na obrazloženo ter upoštevaje dejstvo, da prostorski ureditveni akt ne varuje pogleda iz tožnikovega objekta, je ministrstvo pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da predvideni objekt ni v skladu s pogoji Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih. Kot navaja, se odmiki objekta od parcelnih mej in odmiki med objekti v prostorskih ureditvenih pogojih določajo zaradi sanitarno-tehničnih in požarno varnostnih razlogov, upravni organ pa mora presojati, ali so predpisani odmiki upoštevani, po uradni dolžnosti. Brez soglasja soseda se bivalni pogoji na sosednjih zemljiščih ne smejo poslabšati. Tožnik nasprotuje gradnji, ker je mnenja, da se bodo na njegovi nepremičnini zaradi nameravane gradnje poslabšali pogoji osvetljenosti, ogrožena bo požarna varnost, prihajalo bo do zamakanja deževnice, moteni bosta tožnikova posest in zasebnost, zaradi novo formiranega uvoza in povečanega prometa gostov bo povečan hrup. Tožnik se sklicuje še na četrti odstavek 21. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih, ki med drugim določa, da odmiki med objekti na sosednjih parcelah ne smejo biti manjši kot znaša maksimalna višina sosednjih objektov. Ti odmiki po mnenju tožnika v obravnavani zadevi niso bili upoštevani. Kot navaja, je napačno izdelana tudi projektna dokumentacija, saj stene predvidenega objekta proti sosednji nepremičnini ne izkazujejo zadostne požarne odprtosti. Upravni organ od stranskega udeleženca, ki je laična oseba, tudi ne more zahtevati, da na lastne stroške pridobi izvedenska mnenja. Ali so bila pri izdaji gradbenega dovoljenja upoštevana določila prostorskih ureditvenih pogojev, mora upravni organ ugotavljati že po uradni dolžnosti. Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z DDV ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka odgovora na tožbo ni vložila.

Na tožbo pa je odgovorila investitorka A.A., ki v tem upravnem sporu nastopa kot prizadeta stranka, ki bi ji bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo (19. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Poudarja, da je izdano gradbeno dovoljenje v skladu z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih. Vertikalni gabarit predvidenega objekta znaša 6,87 metra in ne odstopa od višine okoliških objektov. Njegov odmik od sosednjega objekta znaša 5,9 metra, toliko kot je tudi višina sosednjega objekta. Razdalja med objektoma omogoča normalno osončenje tožnikovega objekta, ki zaradi predvidenega objekta ne bo imel slabših pogojev za bivanje. Kot še dodaja prizadeta stranka, pa tožnik v dokaz resničnosti svojih trditev o vplivih, ki naj bi jih imela nameravana gradnja na njegovo nepremičnino, v postopku niti ni predložil nobenih dokazil. Tožba je utemeljena.

Tožnik je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja na podlagi 43. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP) sodeloval kot stranski udeleženec, ki ima pravico udeleževati se postopka zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi. Tožnik je namreč lastnik zemljišča s parc. št. 5526, k.o. ..., ki je sosednje zemljiščema, na katerih se z gradbenim dovoljenjem dovoljuje gradbeni poseg. Glede na svoj pravni status lahko tožnik v upravnem postopku in posledično tudi v postopku upravnega spora ščiti svoj pravni položaj le z ugovori, ki so vezani na njegovo nepremičnino.

Kot ugotavlja sodišče, je med strankami v postopku sporno vprašanje skladnosti projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja z določili veljavnega prostorskega akta, kar je po 1. alineji prvega odstavka 66. člena ZGO-1 eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnik namreč nasprotuje predvideni gradnji apartmajskega objekta zaradi negativnih vplivov (osončenje, hrup, zamakanje), ki naj bi jih nameravani gradbeni poseg imel na sosednjo nepremičnino, ki je v njegovi lasti. Gradnji pa nasprotuje tudi, ker meni, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja upravni organ ni upošteval predpisanih odmikov, ki jih določa Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih.

Kot določa 65. člen ZGO-1, mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, že v upravnem postopku za svoje trditve predložiti dokaze. Breme dokazovanja, da nameravana gradnja nedopustno posega v pravice lastnika sosednjega zemljišča, je torej na ramenih stranke, ki zatrjuje obstoj negativnih vplivov. Kot ugotavlja sodišče, pa tožnik takšnih dokazov, s katerimi bi dokazoval povečane (negativne) vplive na svojo nepremičnino in s tem poseg v svoj pravni položaj, v postopku ni predložil. Ker iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da nameravan poseg ne bo imel nedopustnih vplivov na objekte na sosednjih zemljiščih, tožnik pa svojih nasprotnih trditev v postopku ni dokazal, je sodišče tožbene ugovore v tem delu kot neutemeljene zavrnilo.

Utemeljen pa je tožnikov ugovor, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso bili v celoti upoštevani minimalni predpisani odmiki. Minimalne odmike objekta od sosednjih parcelnih mej ter minimalne odmike med sosednjimi objekti določa Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v 21. členu. Iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo nameravani objekt od parcelne meje zemljišča s parc. št. 5526 odmaknjen za 5,79 metra, kar je v skladu z določbo tretjega odstavka 21. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih, po kateri mora najmanjši odmik od sosednje parcelne meje znašati 1 meter. Pri izdaji gradbenega dovoljenja pa upravni organ ni upošteval najmanjšega predpisanega odmika med objektoma na sosednjih parcelah, ki po petem odstavku 21. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih ne sme biti manjši kot znaša maksimalna višina sosednjih objektov. Po presoji sodišča je treba to določbo razlagati tako, da mora biti odmik med načrtovanim objektom in obstoječim oz. obstoječimi objekti na sosednjih zemljiščih vsaj tolikšen kot znaša višina najvišjega objekta na sosednjih zemljiščih - pri čemer je treba upoštevati ne le višino že obstoječega oz. obstoječih objektov pač pa tudi predvideno višino objekta, za katerega investitor zahteva izdajo gradbenega dovoljenja. Takšna razlaga izhaja iz namena določbe, ki je v tem, da se zagotovi takšna razdalja med sosednjimi objekti, ki omogoča vsaj minimalno požarno in sanitarno varnost, namen določbe pa je tudi v zagotavljanju ustrezne osončenosti, ki jo morajo po izrecni odločbi šestega odstavka 21. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih zagotavljati novi in nadomestni objekti.

V obravnavani zadevi iz izpodbijane odločbe ter iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da je obstoječi objekt na sosednjem (tožnikovem) zemljišču s parc. št. 5526 visok 5,9 metra, načrtovani novi objekt, ki bo nadomeščal gospodarsko poslopje (višine prav tako 5,9 metra) pa naj bi od nulte kote do slemena meril 7,65 metra, pri čemer naj bi bil teren na severovzhodni strani objekta za 0,78 metra nad nulto koto. Glede na ugotovljeno višino obeh sosednjih objektov (načrtovanega ter že obstoječega na sosednjem zemljišču), bi moral znašati odmik med objektoma vsaj toliko, kolikor znaša višina višjega - v obravnavanem primeru torej načrtovanega - objekta. Stališče, ki sta ga zavzela upravna organa, da je za določitev minimalnega odmika objektov na sosednjih zemljiščih v smislu 21. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih relevantna le višina že obstoječega (tožnikovega) objekta (ne pa tudi predvidena višina načrtovanega objekta), po presoji sodišča ni pravilna.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in posledične nepravilne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano gradbeno dovoljenje na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo moral upravni organ pri presoji, ali so upoštevani predpisani odmiki med objekti, slediti pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava, pri odločanju pa se bo upravni organ moral tudi opredeliti do vprašanja, ali so podani razlogi za odstop od predpisanih odmikov med objekti po 43. členu Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške skupaj z DDV ter z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče sodišče naložilo v plačilo toženki.