Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Določba v pogodbi o izobraževanju, da mora tožena stranka šolanje zaključiti do konca leta 2007, je jasna in ne potrebuje razlage. Ker tožena stranka tega ni storila, ampak je celo pogodbo o zaposlitvi predčasno odpovedala, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške šolanja.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 6.175,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2010 dalje do plačila v roku 8 dni, kar zahteva tožeča stranka več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2008 do vključno 18. 10. 2010, je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 810,12 EUR v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokazov odredilo v nasprotju z določbo 287. člena ZPP. Dokazni sklep ni substanciran, predlagane dokaze, ki jih je zavrnilo, tudi ni zadostno obrazložilo. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da je sam sestavil pogodbo o dopolnilnem izobraževanju. Toženka je dokazala, da je tožeča stranka že ob sklenitvi pogodbe vedela, da toženka ne izpolnjuje pogojev niti za vpis za takšno izobraževanje niti za dokončanje izobraževanja v postavljenem roku, saj bi morala prej pridobiti ustrezno srednješolsko izobrazbo. Toženka je dokončala vse izpitne obveznosti pred rokom, dogovorjenim s pogodbo o dopolnilnem izobraževanju ob delu, že sredi leta 2006. Ni pa še opravila mature, kar ni bila obvezana s pogodbo. V konkretnem primeru izpolnitev obveznosti do konca leta 2007 ni bila bistvena sestavina pogodbe. Toženka je predlagala zaslišanje takratnega in sedanjega ravnatelja Višje šole za ..., ki bi lahko izpovedal, kdaj je prišlo do spremembe te študijske smeri. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza zaslišanja A.A. je sodišče napačno ocenilo, da tožeča stranka ni odpustila dolga toženki. Bistvena okoliščina, ki je onemogočila izpolnitev obveznosti, je bila tudi nosečnost in prometna nesreča, v kateri je toženka utrpela telesne poškodbe. Sodišče v obrazložitvi napačno navaja, da je toženka zgolj prosila tožečo stranko, da bi delala polovični delovni čas. Toženka je bila prisiljena podati odpoved, čeprav tega ni želela. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da toženka določene obveznosti iz pogodbe ni izpolnila, je nedvomno večji del svojih obveznosti po pogodbi izpolnila. Določilo v pogodbi, po katerem bi toženka morala ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki še 5 let, predstavlja nesorazmeren poseg v ustavno pravico do proste izbire zaposlitve. Priglaša pritožbene stroške.
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Iz pogodbe o izobraževanju so medsebojne obveznosti strank zelo jasne in natančno opredeljene. Tožeča stranka je svoj del obveznosti po pogodbi o izobraževanju izpolnila, toženka pač ne, zato je dolžna vrniti, kar se je zavezala. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje odredilo izvedbo dokazov v nasprotju z 287. členom ZPP. Po citirani zakonski določbi izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Dokazni sklep sodišča prve stopnje je v zadostni meri obrazložen, razlogi zavrnitve dokaznih predlogov so argumentirani, sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so bili potrebni za vsebinsko odločitev v zadevi.
V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka vtoževala plačilo stroškov izobraževanja toženke. V pogodbi sta se stranki dogovorili, da bo toženka končala izobraževanje v dveh letih, in ker šolanje ni končala, zahteva povrnitev šolnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta stranki sklenili pogodbo o dopolnilnem izobraževanju ob delu kmalu po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi se je toženka obvezala, da bo izobraževanje, ki se je začelo v šolskem letu 2004/2005, končala do konca leta 2007. V pogodbi se je toženka zavezala, da bo tožeči stranki povrnila stroške v zvezi z izobraževanjem, če ne bi uspešno končala izobraževanja v predvidenem roku, če bi ji prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu po njeni volji ali krivdi pred rokom, ki ga določa pogodba, ali če krši druga določila. Toženka izobraževanja v predvidenem roku ni zaključila, delovno razmerje ji je prenehalo po njeni volji, zato je tožbenemu zahtevku za plačilo šolnine ugodilo.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožeča stranka vedela že ob sklenitvi pogodbe o izobraževanju, da toženka ne izpolnjuje pogojev niti za vpis na takšno izobraževanje niti za dokončanje izobraževanja v roku. Toženka ni imela opravljene mature, ker pa je šlo za neformalno izobraževanje (kar izhaja tako iz pogodbe o plačilu šolnine kot tudi pogodbe o neformalnem izobraževanju na Višji šoli za ...), to dejstvo ne pomeni, da določila pogodbe o dopolnilnem izobraževanju, ki so jasna, ne veljajo. Določba, da mora šolanje končati do konca leta 2007, ne potrebuje razlage. Okoliščine, da toženka ni dokončala šolanja v predvidenem roku (nosečnost in prometna nesreča), so sigurno vplivale na možnost dokončanja šolanja, vendar pa toženka ni zatrjevala, da bi predlagala, da se ji rok zaključka šolanja podaljša. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je tožeča stranka toženki dolg odpustila. 319. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) določa, da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja direktorja tožeče stranke pravilno zaključilo, da do odpusta dolga ni prišlo. Odpust dolga mora biti izrecen in nedvoumen, kar pa v konkretnem primeru ni bilo.
Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče v obrazložitvi napačno navedlo, da je toženka zgolj prosila tožečo stranko, da bi delala polovični delovni čas. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno, zakaj je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, poleg tega toženka tudi ni sprožila nobenih postopkov glede zatrjevanih kršitev s strani delodajalca. Delovno razmerje ji je prenehalo po njeni volji pred zaključkom izobraževanja. Izobraževanja do predvidenega roka ni končala, zato je dolžna povrniti tožeči stranki stroške šolnine.
Ker ostale pritožbene navedbe toženke za odločitev v tem individualnem delovnem sporu niso pomembne, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Pritožbeno sodišče je odločilo, da pritožbene stroške krijeta stranki sami. Toženka iz razloga ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni doprinesel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi z 154. in 155. členom ZPP).