Jedro

Temeljne dejanske ugotovitve glede toženk so: da je bila prva toženka podstanovalka imetnika stanovanjske pravice; da med njima ni bilo ekonomske skupnosti; in da je bila njena hči - ml. toženka rojena že po njeni vselitvi v sporno stanovanje. Pri tako ugotovljenih dejstvih je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo z oceno, da prva toženka ob smrti imetnika in ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona ni imela statusa uporabnice spornega stanovanja po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Enako glede na ugotovljeno razmerje velja za ml. drugo toženko. To pa pomeni, da obe toženki uporabljata sporno stanovanje nezakonito (58. člen Stanovanjskega zakona).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo vsem trem tožencem, da se morajo izseliti iz trisobnega stanovanja v izmeri 112,72 m2 v drugem nadstropju hiše v Ljubljani in to stanovanje izpraznjeno izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo, ki jo je vložila prva toženka, kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo prva toženka (obenem zakonita zastopnica druge toženke, zato je treba šteti, da tudi v njenem imenu, enako tudi za pritožbeni postopek). Revizijskih razlogov v smislu 383. člena ZPP ne opredeljuje. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da nista ugotovili materialne resnice. Vztraja pri trditvi, da je s pokojnim J.P. (tj. imetnikom stanovanjske pravice) živela v skupnem gospodinjstvu in mu stregla kot žena, on pa ji je zaupal ves denar, da je poravnavala tekoče račune. Pri tem se sklicuje na priči A.J. in J.Š. Predlaga drugačno sodbo.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijski očitek, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili materialne resnice, je naperjen proti dejanski podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe. Po določbi 3. odst. 385. člena ZPP pa z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za toženkin revizijski predlog za zaslišanje priče A.J., navedene že v pritožbi, medtem ko gre pri predlogu za zaslišanje priče J.Š. celo za nov dokazni predlog, ki ni dovoljen po določbi 387. člena ZPP.

Revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Dejanska podlaga te presoje je seveda dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Temeljne dejanske ugotovitve glede toženk, katere je napravilo sodišče prve stopnje in katere je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilne, so ugotovitve: da je bila prva toženka podstanovalka imetnika stanovanjske pravice J.P.; da med njima ni bilo ekonomske skupnosti; in da je bila njena hči - ml. toženka rojena že po njeni vselitvi v sporno stanovanje.

Pri tako ugotovljenih dejstvih je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo z oceno, da prva toženka ob smrti imetnika stanovanjske pravice J.P. in ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS 18/91) ni imela statusa uporabnice spornega stanovanja po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS 35/82 in 14/84). Enako glede na ugotovljeno razmerje velja za ml. drugo toženko. To pa pomeni, da obe toženki uporabljata sporno stanovanje nezakonito (58. člen Stanovanjskega zakona) in da je bil tožbeni zahtevek zoper njiju utemeljen. Torej je z izpodbijano pravnomočno izpraznitveno sodbo bilo materialno pravo pravilno uporabljeno v tistem obsegu, ki je predmet revizijskega preskusa.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.