Jedro

Tožena stranka ni uspela dokazati, da je dejansko obstajal začasno povečan obseg dela, saj je bila vseskozi podana trajna potreba po delu na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik (na istem delovnem mestu so bili zaporedoma zaposleni trije različni delojemalci), zato je prišlo do zakonske transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v smislu določbe 54. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med tožnikom in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 6. 2009 dalje (I. točka izreka). Delovno razmerje tožnika pri toženi stranki je trajalo do dne 31. 10. 2010, ko je prenehalo na podlagi določbe 118. člena ZDR (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 9. 2010 do 31. 10. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno evidenco (III. točka izreka). Nadalje, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 9. 2010 do 31. 10. 2010 obračunati mesečna bruto nadomestila plač, od bruto zneska priznati vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo ter mu nato izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (za priznanje pravic iz pogodbe o zaposlitvi tudi od 1. 11. 2010 dalje in za poziv nazaj na delo) je zavrnilo (IV. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR v roku 8 dni in pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (še za plačilo 2.000,00 EUR) pa je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh povrniti stroške postopka v višini 262,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo, smiselno zoper njen ugodilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na izpovedbo priče A.A., ki mu je bil tožnik podrejen. A.A. pa je bil tisti, ki je bil zadolžen za izvedbo investicije izgradnje novega hotela A. na B.. Zaradi njegovega slabega dela je bilo potrebno veliko angažiranja sodelavcev s strani B.B., da so sanirali njegove napake. V zvezi z njegovim delom je bil predlagan tudi kazenski pregon. Tožena stranka je prepričana, da je priča A.A. zaradi podane kazenske ovadbe neverodostojna priča in je pričal zgolj v korist tožnika. Iz sodbe pa je razvidno, da je sodišče nekritično poklonilo vero v glavnem njegovi izpovedbi. Tožena stranka zatrjuje, da v konkretnem primeru nikakor ni mogoče govoriti o delovnem razmerju za nedoločen čas po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi od 1. 6. 2009 dalje. Da je šlo za drugačno potrebo po delu, to je vodje tehničnega vzdrževanja in ne vodje vzdrževanja, katerega delo je opravljal tožnik, kaže tudi podatek o tem, da je tožnik imel za čas svoje zaposlitve plačo s količnikom 3,25, medtem, ko so pred njim C.C., za njim pa D.D. in od 1. 9. 2012 dalje zopet C.C., imeli količnik 2,90. Nikakor ni šlo za napako pri objavi dela, saj je bil po objavi na delovno mesto sprejet delavec oz. tožnik, ki je imel dve stopnji višjo izobrazbo, kot je bila potrebna za vodjo vzdrževanja. Tudi izobrazba, ki jo je imel tožnik je bila za dve stopnji višja od delavcev, ki so pred tožnikom in za tožnikom opravljali delo vodje vzdrževanja. Tega dejstva sodišče ni upoštevalo. Vse priče, ki so bile zaslišane v prvotnem postopku, so povedale, da je bil razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi gradnja hotela A., kar je potrdila tudi priča A.A.. Vse priče so izpovedale tudi, da se je gradnja zavlekla, zato je prišlo tudi do podaljšanja pogodbe o zaposlitvi tožniku. Glede na to, da je priča A.A. ob razpisu zaposlitve vodje tehničnega vzdrževanja želel kader z višjo strokovno izobrazbo, kot je bilo prej sistemizirano delovno mesto vodje vzdrževanja, kaže na to, da je obstajal razlog zaposlitve za določen čas. Sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na višino odškodnine. Sodišče pri odmeri ni upoštevalo vseh kriterijev, ki se glede na sodno prakso običajno upoštevajo pri odmeri te odškodnine. Tožnik si je zelo kmalu po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki uredil drugo zaposlitev, zato mu škoda ni nastala.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik se zoper izpodbijano sodbo ni pritožil, zato je njen zavrnilni del (2. odstavek IV. in 2. odstavek V. točke izreka) že postal pravnomočen in ni predmet pritožbenega preizkusa.

V tem individualnem delovnem sporu je Višje delovno in socialno sodišče že odločilo s sklepom opr. št. Pdp 900/2011 z dne 15. 3. 2012. Pritožbi tožnika je delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pravnomočna pa je postala odločitev glede zavrženja tožbe v delu, kjer je bila zahtevana ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 5. 2010. Pritožbeno sodišče ni soglašalo z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik za presojo zakonitosti predhodne pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 5. 2009, ki je bila sklenjena za obdobje od 1. 6. 2009 do 28. 2. 2010, zamudil sodno varstvo. V primeru namreč, če delovno razmerje že od vsega začetka ni zakonito sklenjeno za določen čas, ali če do tega pride pri eni od vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in lahko preneha le zaradi razlogov, ki so v zakonu določeni za prenehanje takšnega delovnega razmerja. Delavec tožbo vloži pravočasno, če jo vloži v 30-dnevnem roku od izteka zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče se v prvem postopku do odločilnih tožnikovih trditev, ki so se nanašale na razlog sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi, ni opredelilo.

Sodišče prve stopnje je po ponovljenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je dejansko obstajal začasno povečan obseg dela, saj je iz vseh izvedenih dokazov ugotovljeno, da je bila vseskozi podana trajna potreba po delu na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik. Glede na navedeno je prišlo do zakonske transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v smislu določbe 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki z dnem 31. 8. 2010 ni zakonito prenehala.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja naslednje: Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je odločitev o prisojeni odškodnini po 118. členu ZDR obrazložilo tako, da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je pri odmeri te odškodnine pravilno upoštevalo, da se je tožnik sorazmerno hitro zaposlil pri drugem delodajalcu, iz obrazložitve sodbe pa je razvidno tudi, koliko časa je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen. Ker gre za odškodnino, ki pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu in ne za odškodnino za izgubo zaslužka zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo odškodnino v višini dveh bruto plač. Glede na okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče šteje, da višina odmerjene odškodnine predstavlja ustrezno nadomestilo za (ne)reintegracijo tožnika k toženi stranki.

Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas je izjema od pravila, da se pogodbe o zaposlitvi sklepajo za nedoločen čas (prvi odstavek 10. člena ZDR). Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas (54. člen ZDR). Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas iz razloga, ker ob sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 26. 5. 2009 in ob sklenitvi druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 23. 2. 2010, ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je začasno povečan obseg dela, saj je bilo njegovo delo pri toženi stranki trajne narave.

Po izvedenih dokazih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listine, priložene v spisu s strani obeh pravdnih strank in z zaslišanjem tožnika, prič E.E., F.F., G.G., A.A., C.C. in D.D., je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženi stranki dejansko ves čas šlo za trajno potrebo po enakem delu v okviru delovnega mesta „vodja vzdrževanja“ oz. „vodja tehničnega vzdrževanja“. Zakaj je temu tako, je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v 13. točki sodbe, zaradi česar pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja. Na dejansko istem delovnem mestu so bili tako zaporedoma zaposleni trije različni delojemalci (C.C., tožnik, D.D. in nato zopet C.C.), kar nedvomno kaže na to, da je pri toženi stranki obstajala trajna potreba po delu na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik. Priča C.C., ki je bil zaposlen pri toženi stranki pred tožnikom, nato pa tudi od 1. 9. 2012 dalje, kot to navaja tudi tožena stranka v pritožbi, je v postopku pred sodiščem prve stopnje prepričljivo pojasnil, da so vse delovne obveznosti, ki so navedene v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, enake, kot so bile v njegovi pogodbi o zaposlitvi. Morebitna razlika v plači, ki naj bi jo prejemali delavci na tem delovnem mestu, v konkretnem primeru, glede na dokazano dejstvo, da je šlo za enaka delovna opravila, ne more vplivati na transformacijo pogodbe o zaposlitvi. Za presojo trajne potrebe po delu na določenem delovnem mestu je namreč odločilnega pomena vsebina dela in ne višina plače, ki jo delavec na tem delovnem mestu prejme.

Zmotna je nadalje navedba tožene stranke, da naj bi vse priče izpovedale, da naj bi bil razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi gradnja hotela A.. Iz tožnikovih pogodb o zaposlitvi kaj takšnega ne izhaja, sodišče prve stopnje pa je v sodbi tudi izčrpno pojasnilo, da iz listin, izpovedb prič, zapisnika Inšpektorata za delo in drugih dokazov izhaja, da je priča E.E. o tem dejstvu neprepričljivo izpovedala, ter da tovrstne navedbe tožene stranke očitno niso resnične, še posebej, ker je šlo za sistemizirano delovno mesto vodje vzdrževanja vseh objektov v B.. Tožnikovo delo sta po njegovem odhodu prevzela najprej D.D. in nato zopet C.C., ki pa sta v postopku jasno izpovedala, da skrbita za vzdrževanje vseh objektov, vključno s hotelom A., tako kot prej tožnik. Glede na navedeno tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče svojo oceno v glavnem oprlo na izpovedbo priče A.A.. Priča A.A. je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje s strani sodišča opomnjena, da je dolžna govoriti resnico. Sicer pa tožena stranka ob zaslišanju te priče v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izrazila dvoma v verodostojnost njene izpovedbe zaradi vložene kazenske ovadbe, zaradi česar pritožbeno sodišče takšnih njenih navedb v pritožbi ni upoštevalo. Tožena stranka namreč z njimi ni uspela vnesti dvoma v verodostojnost te priče, katere izpovedbi je poklonilo vero tudi sodišče prve stopnje.

ZDR v 75. členu določa zakonite načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na značaj pogodbe o zaposlitvi in varstvo delavca kot šibkejše stranke v pogodbenem delovnem razmerju, gre za omejeno število načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi in v tem smislu za prisilne zakonske določbe. Ker se v konkretnem primeru šteje, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tožniku pa ta pogodba dne 31. 8. 2010 ni prenehala na enega izmed zakonsko določenih načinov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da je tožniku delovno razmerje trajalo do 31. 10. 2010, torej do odločitve sodišča prve stopnje. Do tega dne je torej tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih imel, če bi delal. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari materialnopravno pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka, v nasprotju s svojo dolžnostjo, ne navaja argumentirano, zakaj slednji ne bi bili odmerjeni pravilno, zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu sledilo obrazloženi stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje, kot je razvidna iz 18. točke sodbe.

Z ozirom na obrazloženo, in ker tožena stranka ne navaja drugih razlogov, ki bi bili odločilni za drugačno presojo v tem sporu, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, ki se nanaša na ugodilni del sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker ji stranki nista priglasili.