Jedro

Če med postopkom o zahtevi za sodno varstvo nastopi relativno zastaranje, mora sodišče na podlagi določbe 3. točke 156. člena ZP-1, ki se po tretjemu odstavku 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, postopek o prekršku ustaviti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca V. Ž. ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Velenje je storilcu V. Ž. izdala plačilni nalog z dne 2. 9. 2007 zaradi prekrška po petem v zvezi s prvim odstavkom 83. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 237. člena ZVCP-1 ter mu izrekla globo v višini 125,19 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Velenju s sodbo PR 950/2007 z dne 29. 9. 2010 zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve tretjega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka uveljavlja relativno zastaranje postopka o prekršku in navaja, da je bila storilčeva zahteva za sodno varstvo sodišču posredovana 17. 9. 2007, naslednji dan si je sodišče priskrbelo seznam vodenih postopkov o prekršku, nato pa do izdaje sodbe PR 950/2007 z dne 29. 9. 2010 ni bilo storjeno nobeno procesno dejanje, ki bi merilo na pregon storilca prekrška. V spis vložena kopija uradnega zaznamka z dne 19. 6. 2009 pa ni takšno procesno dejanje, ki bi pretrgalo zastaralni rok.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti strinja.

B.

4. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (t. i. relativno zastaranje postopka o prekršku). Skladno s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje postopka (t. i. absolutno zastaranje postopka o prekršku).

5. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je bil plačilni nalog storilcu vročen 2. 9. 2007. Okrajno sodišče v Velenju je spis prekrškovnega organa prejelo 18. 9. 2007 in istega dne pridobilo seznam vodenih postopkov o prekršku in izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških. Sodba o prekršku PR 950/2007 je bila nato izdana 29. 9. 2010 in istega dne tudi poslana Policijski postaji Velenje. V spisovnem gradivu se nahaja tudi kopija uradnega zaznamka z dne 19. 6. 2009, iz katerega izhaja, da je bilo po pregledu seznama vodenih postopkov o prekršku ugotovljeno, da storilec v času, ko teče zastaralni rok, ni bil kaznovan za enak ali istovrstni prekršek.

6. Pravilna je ugotovitev zahteve, da je v obravnavani zadevi postopek o prekršku oziroma pregon prekrška relativno zastaral, saj je od dneva, ko je Okrajno sodišče v Velenju prejelo spis prekrškovnega organa (18. 9. 2007) pa do naslednjega procesnega dejanja, to je izdaje sodbe o prekršku (29. 9. 2010), minilo več kot dve leti. Pritrditi gre tudi navedbi zahteve, da kopija uradnega zaznamka z dne 19. 6. 2009 ne predstavlja dejanja, ki bi imelo za posledico pretrganje zastaranja pregona v škodo storilca. Iz vsebine uradnega zaznamka je razvidno, da storilec v času teka zastaralnega roka, ni bil kaznovan za enak ali istovrstni prekršek, pri čemer se v spisovnem gradivo ne nahaja dokaz, da se je sodišče navedenega dne res prepričalo, da je temu tako. Takšno dejanje organa, pristojnega za prekršek, pa ne meri na pregon storilca, zato zastaranja po tretjem odstavku 42. člena ZP-1 ne pretrga.

7. Še pred nadaljevanjem postopka o zahtevi za sodno varstvo, natančneje 19. 9. 2009, je torej nastopilo relativno zastaranje, zato bi moralo sodišče na podlagi določbe 3. točke 156. člena ZP-1, ki se po tretjemu odstavku 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, postopek o prekršku ustaviti. Ker tega ni storilo, temveč je nadaljevalo postopek, ki ni bil več dovoljen, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke in izpodbijano pravnomočno sodbo v skladu s 426. členom ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo.

8. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).