Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je stroške plačal tožnik, je bilo njegovemu zahtevku, da je naročnik telefona, ugodeno. Pritrditi je treba reviziji, da je bilo pri tem zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišči nista upoštevali določb Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (Uradni list SFRJ, št. 2/86 in 26/90) ter na njegovi podlagi izdanih splošnih pogojev (Samoupravni sporazum o splošnih pogojih za opravljanje poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev - Uradni list SFRJ, št. 40/88 in 11/91), kjer so vsebovane določbe, kako nastane naročniško razmerje. Urejeno je tudi, kdo postane telefonski naročnik, če naročnik umre (76. člen zakona in 207. člen samoupravnega sporazuma).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik naročnik telefonskega priključka, plačanega po pogodbi z dne 6.1.1989 na naročnika P.-Z. M., Ž., ki je bil preklopljen v hišo tožene stranke. Toženi stranki je naložilo, da v 15 dneh naroči in plača pri odklop telefonskega priključka v hiši , vzpostavitev naročniškega razmerja s tožnikom in izvedbo telefonskega priključka v tožnikovem stanovanju v Ž. takoj, ko bodo to dovoljevale tehnične možnosti PTT. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta svojo odločitev oprli na ugotovitev, da je dal denar za plačilo telefonskega priključka tožnik.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo predpisa, na katerega opira svojo odločitev, pritožbeno sodišče pa se nepravilno sklicuje na določbo 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in na 20. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, čeprav nobeden od teh predpisov v konkretnem primeru ne pride v poštev. Razlogi v izpodbijani sodbi so v medsebojnem nasprotju, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Navaja tudi, da je za nastanek naročniškega razmerja potrebna pogodba in ker tožnik ni bil podpisnik pogodbe, ne more zahtevati, da bi bil naročnik. Pri tem se sklicuje na določbe Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (Uradni list SFRJ, št. 2/86). Sodišče druge stopnje je neutemeljeno zavrnilo ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije tožencev I. Z. in M. Z. st., zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Po podatkih spisa je živel tožnik M. P. v izvenzakonski skupnosti z V. P. v stanovanju v Ž.. V tem stanovanju je bil telefonski priključek in v zvezi z njim sta bili sklenjeni dve pogodbi. V pogodbi z dne 6.1.1989, sklenjeni s KS Ž. in v pogodbi z dne 31.1.1989, sklenjeni s PTT je kot naročnik naveden P.-Z. M. M. Z. je bil zet V. P. - mož njene hčere I. Z. in je urejeval zadeve v zvezi z novim priključkom pri krajevni skupnosti in . Prvo pogodbo sta kot naročnik podpisala V. P. in M. Z., v drugi pogodbi pa se je kot naročnik podpisal M. Z. sam. V. Z. je dne 14.4.1990 umrla in po njeni smrti je M. Z. izposloval, da je bil telefonski priključek v stanovanju v Ž. odklopljen in prenešen v hišo, v kateri živita zakonca Z. in njun sin M. Z. ml., s katerim je bilo vzpostavljeno naročniško razmerje. V zapuščinskem postopku po pok. V. Z. je prišlo med dediči do spora, če spada telefonski priključek v zapuščino, nakar je I. Z. vložila tožbo proti M. P. in M. L., da telefonski priključek ne spada v zapuščino. V tožbi je navajala, da sta telefonski priključek plačala skupaj z možem M. Z.. M. P. je vložil nasprotno tožbo, ki jo je razširil in končno oblikoval tako, da je proti tožencem I. Z., M. Z. st. in M. Z. ml. uveljavljal zahtevek, kakršnemu je bilo ugodeno. Svoj zahtevek je opiral na trditev, da je on sam kril stroške v zvezi s telefonskim priključkom. Tudi M. P. je trdil, da telefonski priključek ne spada v zapuščino, in o tej okoliščini med strankami ni bilo spora. Zato je bilo z delno sodbo z dne 18.1.1991 pravnomočno ugodeno zadevnemu zahtevku prvotne tožnice I. Z. Ker sta sodišči prve in druge stopnje šteli kot bistveno za razsojo zadeve, kdo je plačal stroške v zvezi s telefonskim priključkom, sta se v dokaznem postopku ukvarjali le s tem vprašanjem. Na podlagi ugotovitve, da je stroške plačal tožnik, je bilo njegovemu zahtevku, da je naročnik telefona, ugodeno. Pritrditi je treba reviziji, da je bilo pri tem zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišči nista upoštevali določb Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (Uradni list SFRJ, št. 2/86 in 26/90) ter na njegovi podlagi izdanih splošnih pogojev (Samoupravni sporazum o splošnih pogojih za opravljanje poštnih, telegrafskih in telefonskih storitev - Uradni list SFRJ, št. 40/88 in 11/91), kjer so vsebovane določbe, kako nastane naročniško razmerje. Urejeno je tudi, kdo postane telefonski naročnik, če naročnik umre (76. člen zakona in 207. člen samoupravnega sporazuma). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP). V ponovnem postopku bo treba najprej ugotoviti, kdo je bil naročnik telefonskega priključka, ko je bilo vzpostavljeno naročniško razmerje. Pogodbi vsebujeta priimka dveh oseb, po 3. odstavku 198. člena samoupravnega sporazuma pa je lahko naročnik le ena oseba. Od obeh oseb, katerih priimka vsebujeta pogodbi za naročnika, je bila le V. P. imetnica stanovanjske pravice na stanovanju, v katerem je bil telefonski priključek, medtem ko M. Z. v tem stanovanju ni stanoval in tako telefona tudi ni uporabljal. Doslej tudi ni bilo ugotovljeno, komu je PTT pošiljala račune za telefonsko naročnino. Ko bo ugotovljeno, če je bila V. P. naročnica telefona, bo treba tožnikove pravice presojati z vidika določb, ki urejajo spremembe v primeru smrti telefonskega naročnika.

Glede na dosedanje ugotovitve obeh sodišč revizijsko sodišče nima pomislekov proti pasivni legitimaciji vseh treh tožencev. Prezreti ni mogoče, da je sta toženca I. Z. in M.Z. st. uveljavljala svoje pravice do razpolaganja s telefonskim priključkom na podlagi vloženih sredstev, M. Z. st. pa je s telefonskim priključkom tudi dejansko razpolagal. Pripominja pa se, da pomanjkanje pasivne legitimacije ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, kot zmotno meni revizija. Z ostalimi zatrjevanimi kršitvami postopka se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker je bilo treba sodbi razveljaviti že zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.