Jedro

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, na podlagi vseh pridobljenih podatkov in navedb obsojenca pa utemeljeno zaključilo, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na to, da obsojenec za delo ni bil sposoben oziroma da ni mogel opraviti več ur dela v splošno korist, ter da če bi želel delo opraviti, bi poskrbel za drug prevoz, na delo bi prihajal redno, in da okoliščine v zvezi z zdravstvenim stanjem obsojenca, dopustom žene in ostalo, kar je navajal kot razloge, zaradi katerih dela v splošno korist ni v celoti opravil, niso bile takšne objektivne okoliščine, ki bi mu preprečevale, da delo v celoti opravi.

Izrek

I. Pritožbi obsojenega A. A. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom V Kr 35308/2011 z dne 9. 9. 2021 na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim in petim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlog obsojenega A. A. za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist z dne 5. 10. 2020 zavrnilo ter odločilo, da se kazen eno leto zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 35308/2011 z dne 7. 10. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 35308/2011 z dne 24. 3. 2016, in se je izvrševala z opravo dela v splošno korist, izvrši v obsegu neopravljenega dela, in sicer se izvrši kazen v višini devet mesecev in 29 dni zapora.

2. Zoper sklep sta se obsojenec in njegov zagovornik pritožila smiselno iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik pa tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Obsojenec pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep zavrne in odloči, da delo v splošno korist opravi do konca, kolikor je to še potrebno, njegov zagovornik pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in ugodi obsojenčevemu predlogu oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek in odločanje.

3. Pregled zadeve je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbi zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da v obravnavani zadevi niso bile podane takšne okoliščine, ki bi obsojencu preprečevale, da bi opravil delo v splošno korist, kot je bilo odločeno v prvostopenjski sodbi.

5. Obsojenec v svoji pritožbi navaja, da je sklep sodišča prve stopnje „nedopusten in v celoti nezakonit ter manipulativen z bistvenimi kršitvami KZ-1 in ostalih“, takšno oceno pa pojasnjuje z navedbami, da želi delo v splošno korist dokončati in se nato zaposliti; da je sodnico, ki je zadevo obravnavala, to prosil že od avgusta 2020, ko je moral prenehati z opravljanjem dela v splošno korist; da sta s soprogo B. B. na sodnico naslovila precej prošenj, soproga pa je tudi pojasnila, da imata predšolskega otroka in da mora zaradi zadeve z delom v splošno korist v službo hoditi sama, a jima sodnica ni odgovorila. Poudarja, da če bo moral kazen prestati v zavodu za prestajanje kazni zapora, bo to „drastično vplivalo“ nanj, prav tako pa na njegove družinske člane, saj se je po enaindvajsetih letih rešil odvisnosti od nedovoljenih drog, in če bi moral ponovno prestajati zaporno kazen, in to zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil v letu 2011, bi bila povzročena velika čustvena in fizična škoda. Veliko bolj koristno bi bilo, če bi kazen odslužil z delom v splošno korist, pri tem pa zaporna kazen po njegovi oceni tudi ni sorazmerna glede na časovno oddaljenost storjenega kaznivega dejanja, sorazmernosti pa tudi ni med določenim številom ur in kaznijo zapora. Trdi, da je dokumentacija probacijske službe pomanjkljiva in prirejena ter da ga sodišče, ki je napadeni sklep izdalo, ni poklicalo na zagovor, temveč je le pisno zahtevalo dokazila o tem, zakaj je pri delu v splošno korist izostal, a dokazil v danem roku ni mogel dobiti, saj bi moral dokumentacijo še pridobiti. Razpolagal je le z izvidom urgentne službe, s končnim izvidom o zdravljenju ledvic pa ne, ker zdravljenje še ni končano. Pritožbi prilaga izvod dopisa C. C. z dne 3. 8. 2020 ter navaja, da je iz njega razvidno, da ni sam prenehal z delom v C. C., temveč je vzrok, da dela tam ni več opravljal, v poteku in širjenju epidemije, na kar pa ni imel vpliva, prilaga pa tudi plan terapije pri zobozdravniku ter kopiji računa, ki potrjuje, da je prenočeval v Republiki Hrvaški zaradi sanacije in popravila zob, ter vozovnice za vlak na Hrvaško in poudarja, da sta bila tako probacijska služba kot izvajalec dela v splošno korist še pred začetkom dela seznanjena s tem, da mora pogosto obiskovati zobozdravnika.

6. Obsojenčev zagovornik v pritožbi navaja, da je imel obsojenec logistične težave v zvezi z opravljenjem dela v C. C., saj je brez lastnega prevoznega sredstva. Opisuje, da je bilo potrebno vstati že ob 4. uri, saj je imel obsojenec prevoz z vlakom iz Trbovelj v Litijo ob 5. uri, zatem pa avtobusni prevoz v Tisje, kjer je bil že ob 6. uri zjutraj, tam pa je moral čakati, ker z delom pričnejo šele ob 8. uri, torej je čakal „v prazno“, za povratek domov pa je moral oditi, glede na odhod vlaka iz Litije v Trbovlje, že malo po 14. uri, vse to pa so nedvomno razlogi oteženega dostopa do mesta, kjer se je izvrševala kazen v obliki družbeno koristnega dela, torej gre za objektivni razlog otežkočenega izpolnjevanja naloženih mu obveznosti. Navaja še, da je obsojenec dalj časa poročen in da je primerno, da preživi dopust z ženo, zato odsotnost zaradi dopusta ni okoliščina, ki bi jo bilo mogoče razlagati tako, da se je izmikal izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi, poudarja pa tudi, da je obsojenec moral obiskovati zobozdravnika na Hrvaškem in da mu je izvajalec dela, C. C., 3. 8. 2020 sporočil, da se zaradi covida do nadaljnjega ne rabi zglasiti v C. C., torej prenehanja dela v Tisju ni mogoče pripisati obsojencu. Po oceni zagovornika sodišče prve stopnje zmotno razlaga, da je vzrok, da obsojenec dela ni opravil, na njegovi strani, a bi ga v C. C. ponovno vzeli na delo, kjer je opravljal dela in naloge vzdrževalca objekta in okolice. Navaja tudi, s čimer smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, da se obsojenec ni mogel izjasniti o vprašanju, ali se je izogibal opravljanju dela v splošno korist, pri čemer bi moralo sodišče prve stopnje za razjasnitev te okoliščine razpisati narok, in ker tega ni storilo, mu je kršilo pravico do obrambe in do izjasnitve. Zagovornik v pritožbi poudarja še obsojenčeve zdravstvene težave - bolečine v ledvenem predelu, ki po njegovi oceni prav tako potrjujejo, da so podane objektivne okoliščine, da dela v splošno korist ni opravil v celoti.

7. Povzetim navedbam obeh pritožb ni mogoče pritrditi. Obsojenec je sodišču prve stopnje podal predlog za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist, sodišče prve stopnje pa je opravilo ustrezne poizvedbe in pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve, pri tem pa obsojencu ni kršilo pravice do obrambe in izjasnitve, kot trdi pritožba zagovornika. Potem ko je pri Probacijski enoti Ljubljana pridobilo podatke o obsojenčevem opravljanju dela, ki mu je bilo naloženo kot način izvršitve kazni zapora, iz katerih je bila razvidna njegova odsotnost od dela pri izvajalcu, je obsojenca ustrezno pozvalo, da razloge za odsotnost pojasni, in sicer, kot je razvidno iz dopisa, zakaj je v mesecu juliju 2020 prišel na delo v C. C. samo šestkrat, v avgustu 2020 pa le enkrat, ter da naj v zvezi s tem pa naj predloži dokazila. Po odgovoru obsojenca in ostalih zbranih dokazih, ki jih je pridobilo in jih izčrpno opisalo v napadenem sklepu, pa je utemeljeno zaključilo, da niso podane objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi opravičevale, da obsojenec dela v splošno korist ni opravil. Obsojencu je torej dalo možnost in pravico, da se glede te bistvene okoliščine izjasni in za to ni bilo dolžno razpisati naroka, kot zmotno trdita pritožbi.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da obsojenec ni prejel odgovorov na prošnje in dopise, ki so bila poslana sodišču, saj je iz spisa razvidno, da so v njem dopisi, na katere je sodišče tudi odgovorilo. Glede dopisa, ki ga je obsojenec napisal sodišču prve stopnje v avgustu 2020 in ga navaja v pritožbi, je razvidno, da je nanj sodišče prve stopnje odgovorilo (list. št. 675), pritožbi pa tudi ne navajata, kdaj in katere konkretne dopise bi naj, ob teh, ki so v spisu, obsojenec in njegova žena še poslala sodišču. Trditev, da je obsojenec napisal številne prošnje in dopise, na katere ni bilo odgovorjeno, je zato pavšalna, podatki v spisu pa je tudi ne potrjujejo.

9. Ostale navedbe obeh pritožb so prav tako neutemeljene. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, na podlagi vseh pridobljenih podatkov in navedb obsojenca pa utemeljeno zaključilo, da niso podane okoliščine, ki bi kazale na to, da obsojenec za delo ni bil sposoben oziroma da ni mogel opraviti več ur dela v splošno korist, ter da če bi želel delo opraviti, bi poskrbel za drug prevoz, na delo bi prihajal redno, in da okoliščine v zvezi z zdravstvenim stanjem obsojenca, dopustom žene in ostalo, kar je navajal kot razloge, zaradi katerih dela v splošno korist ni v celoti opravil, niso bile takšne objektivne okoliščine, ki bi mu preprečevale, da delo v celoti opravi. Pravilno je zaključilo, da so razlogi, da dela ni opravil, posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in tudi izmikanja stiku s svetovalcem službe za probacijo, čeprav mu je sodišče, kljub njegovi predkaznovanosti, z odločitvijo, da se zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist, dalo še eno možnost, da izkaže pozitivno spremembo svojega predhodnega ravnanja in kaznivih dejanj ne ponavlja, a je zaupanje sodišča izneveril in zato pri obsojencu ni mogoče govoriti o obstoju pozitivne prognoze.

10. Drugačni dokazni oceni, ki jo ponujata pritožbi, pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Ker je na vse pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče v zvezi s priloženo zdravstveno dokumentacijo in ostalimi prilogami pritožbe obsojenca le še dodaja, da te pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča prav tako ne morejo omajati. Fotokopija dela dopisa kadrovnice iz C. C., s katerim želi obsojenec prikazati, da je delo pri tem izvajalcu prenehalo, ker ga je slednji obvestil, da zaradi zdravstvenih razmer ne rabi priti na delo, ne potrjuje navedb obsojenca, da je želel delati, a mu to zaradi tega ni bilo več omogočeno. Iz poročila navedenega izvajalca je namreč razvidno, da je obsojenec na delo najprej prihajal redno, nato pa je bil z dela pogosto odsoten, za kar je navajal razne zdravstvene težave in slabe avtobusne povezave, hkrati pa je v tem času tudi zaprosil, da se mu poišče nova izvajalska organizacija v Ljubljani, kot je razvidno iz poročila probacijske enote.

11. Sodišče prve stopnje v napadenem sklepu iz zbranih podatkov pravilno povzema, kako se je obsojenec odzival na povabila na razgovor na probacijski enoti in na zahtevo, da opravi zdravniški pregled, da bi delo lahko opravljal pri prvem izvajalcu, ter kako je s svojim ravnanjem prispeval k temu, da dela v splošno korist v roku, ki mu je bil celo podaljšan, ni opravil. Vse opisano tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da se je opravljanju dela izogibal ter tako s svojim ravnanjem dosegel, da ga ni v celoti opravil. Obsojenec v pritožbi ne more uspeti niti z navedbo, da ni imel možnosti, da bi pridobil dokumentacijo, s katero bi pojasnil razloge, zakaj je pri delu manjkal. Navaja, da je razpolagal le z izvidom urgentne službe, ne pa tudi s končnim izvidom o zdravljenju ledvic, ker zdravljenje še ni končano. Zdravstvena dokumentacija se namreč izdaja tudi med zdravljenjem, a obsojenec, razen izvida z dne 17. 8. 2020, ki ga je poslal sodišču prve stopnje, kakšne dodatne dokumentacije, ki bi potrjevala njegove zdravstvene težave z ledvicami, kar bi mu naj preprečevalo opravljati delo v splošno korist, kot trdi, tudi pritožbi ni priložil. Obsojenec v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da izvršitev zaporne kazni ni sorazmerna glede na časovno oddaljenost storjenega kaznivega dejanja in da ni sorazmernosti med določenim številom ur dela v splošno korist in kaznijo zapora. Časovna oddaljenost storjenega kaznivega dejanja od izvršitve zaporne kazni je posledica dejstva, da je imel obsojenec na razpolago čas, ko bi lahko opravil delo v splošno korist, pa ga ni opravil, a zaradi tega ni mogoče govoriti o nesorazmernosti zaporne kazni. Trditev, da ni sorazmernosti med določenim številom ur dela v splošno korist in kaznijo zapora, pa je pavšalna, saj je obsojenec ni pojasnil. Kot je razvidno iz izreka in obrazložitve (točka 10) napadenega sklepa, je sodišče prve stopnje glede na število ur opravljenega dela v splošno korist pravilno izračunalo kazen zapora, ki jo mora obsojenec prestati.

12. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost odločitve in zaključkov prvostopenjskega sodišča, sta pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika neutemeljeni, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

13. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

14. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse, ki bi jo moral plačati, ker s pritožbo ni uspel, pri tem pa je upoštevalo njegovo premoženjsko stanje in dejstvo, da bo prestajal kazen zapora (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).