Up-124/00

20. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 12. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 325/99 z dne 12. 1. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 500/98 z dne 23. 3. 1999 ter sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. III P 180/96 z dne 11. 2. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 325/99 z dne 12. 1. 2000, sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 500/98 z dne 23. 3. 1999 in sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. III P 180/96 z dne 11. 2. 1998. Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi plačilni nalog št. I Pl 33/96 z dne 15. 3. 1996 tako, da mora ustavni pritožnik Zavarovalnici B., d.d., Poslovna enota V. (v nadaljevanju Zavarovalnica B.), plačati 1.345.385 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 1995 dalje do plačila. Pritožba zoper tako sodbo sodišča prve stopnje je bila zavrnjena z navedeno sodbo Višjega sodišča v Mariboru, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo revizijo zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru. Spor med ustavnim pritožnikom in Zavarovalnico B. izhaja iz kredita, ki ga je ustavnemu pritožniku odobrila v zvezi z njegovo poslovno aktivnostjo NKB Maribor. Banka je kredit zavarovala pri Zavarovalnici B. Ker ustavni pritožnik kreditnih obveznosti do banke v navedeni višini ni izpolnil, je Zavarovalnica B. izplačala NKB Maribor odškodnino v višini neizpolnjenih kreditnih obveznosti ustavnega pritožnika, sama pa vstopila v njene pravice do kreditojemalca in zahtevala izplačilo preko sodišča. Ustavni pritožnik v pritožbi in priloženih listinah sodiščem očita predvsem to, da niso v dokaznem postopku izvedla dokaza z zaslišanjem direktorja Zavarovalnice B. Med slednjim in ustavnim pritožnikom naj bi obstajal dogovor, da sta tako posojilo, dano ustavnemu pritožniku s strani NKB Maribor, kot samo zavarovanje kredita pri Zavarovalnici B., povezana in soodvisna z rezultati njegovega projekta C. C. Ltd. v U. Zaradi neuspeha projekta naj bi Zavarovalnica B. ustavnemu pritožniku oziroma podjetju, kjer je bil direktor, morala izplačati odškodnino.

2.Ustavni pritožnik zatrjuje, da so mu bile v sodnih postopkih kršene ustavne pravice iz členov 14, 22, 23, 24, 27, 29, 30 in 31 Ustave, kakor tudi pravice iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in členov 2 , 3 in 4 Protokola št. 7 h konvenciji (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Pri tem sicer izrecno ne pojasnjuje, v čem naj bi bile te kršitve, razen v delu zatrjevanih kršitev, ki se nanaša na izvedeni dokazni postopek. Navaja, da je bil prikrajšan za pravico do poštenega sojenja in postavljen v neenak položaj s tožečo stranko, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem direktorja tožeče stranke, zaradi česar sodba sodišča ni bila argumentirana.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Pristojnost Ustavnega sodišča je, da ugotavlja, ali je bila z izpodbijanimi akti kršena katera od človekovih pravic. Glavni očitek ustavnega pritožnika je, da mu sodišče ni zagotovilo poštenega dokaznega postopka oziroma v njem enakopravnega položaja, kar naj bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Ta določba je eden od izrazov ustavne pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Za Ustavno sodišče pomeni obvezo, da presodi, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne pravice procesne narave. Take kršitve procesnih jamstev Ustavno sodišče ni našlo. Ustavnemu pritožniku ni bila z ničimer okrnjena njegova pravica navajati dejstva in dokaze ter možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke.

Pritožnik sicer ne navaja, v čem bi bil v neenakopravnem položaju z nasprotno stranko. Sodišče prve stopnje se je do dokaznega predloga ustavnega pritožnika izrecno opredelilo in obrazložilo, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Pritožniku je razumno pojasnilo, zakaj se predlagani dokaz ne nanaša na predmetni pravdni postopek, zato odločitve ni mogoče označiti za arbitrarno. Taki dokazni oceni je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Sodbo sodišča druge stopnje je v revizijskem okviru preizkusilo tudi Vrhovno sodišče in svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Zato z izpodbijanimi akti pritožniku niso bile kršene človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

4.Zgolj pavšalne trditve ustavnega pritožnika, da naj bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva oziroma do nepristranskega sodišča (23. člen Ustave in 6. člen EKČP), Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, saj je pritožnik ni z ničimer utemeljil.

Ustavno sodišče v navedenih postopkih tudi ni zasledilo kršitve 24. člena Ustave, ker je bila javnost sojenja zagotovljena na posameznih stopnjah sojenja v skladu z zakonom.

5.Glede drugih zatrjevanih kršitev Ustave, ki jih sicer ustavni pritožnik ne pojasnjuje, Ustavno sodišče ugotavlja, da do njih v predmetnih postopkih ni moglo priti, ker se nanašajo na jamstva v kazenskih postopkih (zatrjevane kršitve 27., 29., 30. in 31. člena Ustave), kar velja tudi za zatrjevane in neobrazložene kršitve 2. , 3. in 4. člena Protokola št. 7 EKČP.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger