Jedro

Tožena stranka je z izdajo odločbe skoraj v celoti (razen zamudnih obresti) izpolnila zahtevek tožeče stranke na odpravo odločb tožene stranke v zvezi z odločbo o znižanju invalidske pokojnine. Zato je tožena stranka kljub umiku tožbe dolžna plačati tožniku stroške, saj je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (ZPP čl. 158/1).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek in toženki naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 46,80 EUR.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka. Meni, da odločitev sodišča glede stroškov postopka ni pravilna. Določba 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) ne določa, da mora tožena stranka v primeru, ko tožeča stranka umakne tožbo, tožeči stranki povrniti njene stroške postopka. Nasprotno - navedena določba se nanaša na dejanski stan, ko tožeča stranka umakne tožbo, tožena stranka pa priglasi stroške postopka. Za tak primer je določeno, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo toženi stranki povrniti stroške, razen, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožeči stranki torej ne bi bilo potrebno povrniti pravdnih stroškov toženi stranki, če bi tožbo umaknila takoj, ko bi toženka zahtevek izpolnila, ne pa obratno, kot to zmotno razume sodišče prve stopnje. V danem primeru po mnenju toženke ne gre za dejanski stan iz 158. člena ZPP, saj je z navedeno določbo glede povrnitve stroškov opredeljena le obveznost tožeče stranke v zvezi z umikom tožbe. V tej zadevi tudi ne gre za situacijo, da je tožeča stranka umaknila tožbo zato, ker je tožena stranka njen tožbeni zahtevek izpolnila. Toženka je namreč odpravila posledice negativne uskladitve pokojnine po določbah ZUJF, zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 in posledično sprejetja Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF; Ur. l. RS, št. 47/2013) in ne zaradi tožbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je toženka z izdajo odločbe št. ... z dne 24. 6. 2013 tožbeni zahtevek tožeče stranke „pripoznala“. Toženka zahtevka ni pripoznala, le sanirala je stanje glede na odločitev Ustavnega sodišča RS in določbe ZOPRZUJF, ter se tako „izpolnitev“ toženke ne more presojati v smislu izpolnitve postavljenega tožbenega zahtevka.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem meni, da je toženka vsekakor ravnala tako, da je odpravila škodljive posledice svojega ravnanja napram tožniku in je sodišče tako pravilno tudi uporabilo materialno pravo in predlaga sodišču, da se izpodbijani sklep potrdi in naloži toženki plačilo dodatnih stroškov s pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je v skladu s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je bilo ravnanje sodišča, ko je toženki naložilo povrnitev stroškov postopka, v posledici umika tožbe tožnika, pravilno.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je toženka tožniku z odločbo št. ... z dne 27. 8. 2012 in z dokončno odločbo št. ... z dne 13. 12. 2012 zmanjšala invalidsko pokojnino za 79,64 EUR od 1. 6. 2012 na podlagi 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/12). Tako, da je od 1. 6. 2012 tožnikova pokojnina znašala 766,56 EUR na mesec. Tožnik je v tožbi z dne 18. 1. 2013 zahteval odpravo citiranih določb in plačilu odtegnjenih zneskov na podlagi odpravljenih izpodbijanih odločb in stroškov postopka. Tekom postopka je tožena stranka pod št. ... z dne 24. 6. 2013 izdala odločbo, da invalidska pokojnina, ki jo prejema tožnik od 23. 3. 2013 znaša 847,04 EUR na mesec, pripadajočo razliko v znesku 111,49 EUR se izplača z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 445,99 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. Ko je tožnik dobil navedeno odločbo toženke je svoj zahtevek utesnil s tem, da je vztrajal pri povrnitvi stroškov, saj je menil, da je toženka v večji meri sanirala sporno razmerje. Sodišče je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju postopek ustavilo. Toženki pa naložila plačilo stroškov postopka.

Določbe 154. - 162. člena ZPP, ki so materialnopravne narave, uzakonjajo pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Kot temeljno merilo je predviden kriterij uspeha strank v pravdi, glede na izid odločanja o glavnem zahtevku (člen 154 ZPP), ki ga kot korektiv dopolnjuje načelo krivde (člen 156 ZPP) in posebna pravila za določene vrste stroškov (člen 157 - 162 ZPP). 158. člen ZPP, ki je pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi v 1. odstavku določa, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V primerih kot je ta, ko tožeča stranka umakne tožbo, ko šteje, da je toženec izpolnil zahtevek, je prav tako materialnopravna podlaga v pravnem pravilu iz 1. odstavka 158. člena ZPP, s tem, da je potrebno uporabiti tudi določbo 2. odstavka 154. člena ZPP. Citirani določbi se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta. Uporabita se takrat, ko toženec v celoti ali delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po 2. odstavku 154. člena ZPP. Stroškovna odločitev v takšnem primeru je odvisna od tega, ali je umik tožbe posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne.

Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje in v prejšnji točki navedeno materialnopravno podlago je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožena stranka je z izdajo odločbe z dne 24. 6. 2013 skoraj v celoti (razen zamudnih obresti) izpolnila zahtevek tožeče stranke iz tožbe z dne 18. 1. 2013. Kakšni so bili razlogi tožene stranke, da je zahtevek po vsebini izpolnila pri odločitvi o stroških postopka niso relevantni. Tako pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno pravno pravilo (158. člen ZPP) niti, da je toženka odpravila posledice negativne uskladitve pokojnine po določbah ZUJF zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS in sprejetega ZOPRZUJF.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, pri tem pa je v skladu s 1. točko 165. člena ZPP sklenilo, da tožnik krije sam stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom na pritožbo ni doprinesel k rešitvi predmetne zadeve.