Jedro

Ker so nujni dediči zakoniti dediči pride tudi v primeru nujnega dedovanja do vračunavanja daril in volil. Če je zapustnik z delom premoženja razpolagal, bodisi z darili, bodisi z oporoko, lahko prikrajšani nujni dediči po zapustnikovi smrti zahtevajo, da se sodedičem dana darila vračunajo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep o dedovanju razveljavi v delu, v katerem se nanaša na dediče A.Š., D.Š., S.J.Š.in M.T. ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da v zapuščino spada 1/4 vl. št. 375 k.o.; 1/3 vl. št. 1062, 1/3 vl. št. 1118 k.o.; devizna vloga pri banki št 12-30-50344-2, TR pri št.5559/67, ŽR pri XB št. 107549 in 379 delnic d.d. ter določilo zapuščinsko takso v znesku 225.000,00 SIT. Sodišče je tudi ugotovilo, da je zapustnik napravil oporoko v navzočnosti dveh prič dne 25.6.1992, katere pristnost in veljavnost so priznali vsi zakoniti dediči ter za dediče na osnovi oporočnega dedovanja proglasilo A. Š. za dedinjo 1/4 vl. št. 375 in 5/32 vl. št. 194; J.S., D.Š., J. S.Š. in M.T. pa za dediče nepremičnin vpisanih pri vl. št. 1062 in vl. št. k.o., vsakega do 1/4 oz. 1/12 nepremičnine. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapustnik z oporoko ni razpolagal s celotnim premoženjem, je za dedovanje hranilnih in deviznih knjižic, žiro računa, tekočega računa in certifikata nastopilo zakonito dedovanje in je za dediče tega premoženja proglasilo J.S., D.Š., J. S.Š. in M.T., vsakega do 1/4 zneskov na hranilni, devizni knjižici, žiro računu, tekočem računu in certifikatu. Zoper tak sklep se je pravočasno pritožila dedinja J.S. zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da uveljavlja vračunavanje daril, ki jih je zapustnik za časa življenja izročil sodedičema in sicer D.Š. 1/2 parc. št. 54/2 in parc. št. 74/1, obe vl. št. 374 k.o. in 1/8 hiše na parc. št. 54/1, vpisane pri vl. št. 194 ter S.Š. eno polovico parc. št. 74/2 vpisane v vl. št. 194 k.o. in 7/32 hiše na parc. št. 54/1 vpisane v isto vl. št. Navedene nepremičnine predstavljajo večjo vrednost kot je celotna vrednost zapuščine. Dejstvo, da so bila takšna darila dana, med dediči doslej ni bilo sporno. Pritožnica oporočno določilo, da naj se 1/3 nepremičnine na X ulici proda in denar razdeli med vse štiri otroke šteje kot določitev nujnega deleža zapustnikovim otrokom. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti predlagano vračunanje, ker zapustnik v nobenem primeru ne more razpolagati z rezerviranim delom zapuščine, s tako imenovano polovico obračunske vrednosti zapuščine, če dedič to uveljavlja. Oporočno dedovanje, ki bi posegalo v nujni delež pritožiteljice bi nasprotovalo določbi 26. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in bi bilo nedopustno v delu, s katerim bi bila pritožiteljica prikrajšana glede njenega nujnega deleža. Sodišče prve stopnje bi po pritožničinem prepričanju moralo zaradi prikrajšanja nujnega dednega deleža pritožiteljice zapustnikovima potomcema D. in S.Š. vračunati v dedni delež vsa prejeta darila, navedena v zapisniku naroka z dne 25. 5. 1999 in po opravljenem obračunu po potrebi del daril, ki so bila dana zadnja, tudi vrniti v zapuščino. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da v skladu z določbo 46. člena ZD pride do vračunavanja daril le pri zakonitem dedovanju in sicer ex lege in ob predpogoju, da sodedič takšno vračunavanje zahteva, nasprotno pa se v primeru oporočnega dedovanja darila oporočnim dedičem ne morejo vračunati v njihov dedni delež. Vendar pa je pri tem spregledalo dva elementa, ki sta v obravnavani zadevi ključnega pomena. Prvi element je dejstvo, da je po zapustniku P. Š.prišlo tako do oporočnega dedovanja (glede nepremičnin), kot tudi do zakonitega dedovanja (glede denarnih sredstev na računih in knjižicah ter glede certifikata). Drugi element pa je zatrjevanje dedinje J.S., da je bil z zapustnikovim oporočnim razpolaganjem prikrajšan njen nujni dedni delež. Z zahtevkom za vračunanje daril se uveljavlja pravica do nujnega deleža, kot pravilno opozarja pritožnica. Če je zapustnik z delom premoženja razpolagal, bodisi z darili med živimi, bodisi z oporoko, lahko prikrajšani nujni dediči po zapustnikovi smrti zahtevajo, da se sodedičem dana darila vračunajo. Čeprav je ustanova nujnega deleža v tesni zvezi z ustanovo oporoke, dedovanje nujnih dedičev ni oporočno dedovanje, ampak gre za zakonito dedovanje posebne vrste (natančneje Zupančič, Dedno pravo, ČZ Uradni list RS, 1991, str. 70). Glede na to pa je potrebno tudi pri zatrjevanjem prikrajšanju nujnega deleža upoštevati določbo 1. odstavka 46. člena ZD. Sodišče prve stopnje je torej pri odločanju o zahtevi dedinje J. S. naj se sodedičema v njuna dedna deleža vračunajo darila, ki sta jih prejela od zapustnika pred njegovo smrtjo, napačno uporabilo materialno pravo, to je določbe 46., 26. ter 28. člena ZD, zaradi česar je dejansko stanje v zvezi z morebitnim prikrajšanjem nujnega deleža pritožnice ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo obračunske vrednosti zapuščine, niti razpoložljivega dela zapuščine ter skupnega nujnega deleža. Zato je bilo potrebno izpodbijani sklep o dedovanju razveljaviti v delu, kolikor se nanaša na ostale dediče (razen na pritožnico), to je v delu v katerem bi bil pritožničin nujni delež lahko prikrajšan, deleži ostalih dedičev pa na račun njenega prikrajšanja večji. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti kakšna je obračunska vrednost zapuščine, to je vrednost, ki jo dobimo, če vrednosti čiste zapuščine dodamo vrednost daril, ki jih je naklonil zapustnik za življenja. Od obračunske vrednosti zapuščine bo nato moralo izračunati zakonite dedne deleže posameznih nujnih dedičev in njihove nujne deleže kot določene kvote dednih deležev. Če bo sodišče prve stopnje nato ugotovilo, da je pri pritožnici dejansko prišlo do prikrajšanja nujnega deleža, bo prikrajšanje nujnega deleža moralo odpraviti. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/1999, z dne 15. 4. 1999) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakonu o pravdnem postopku (Url. SFRJ 4/1977).