Jedro

Ureditev iz 59.a člena EZ, ki določa, da se šteje kot dokazilo pravice graditi tudi odločba o uvedbi postopka razlastitve oziroma potrdilo, da je začet postopek za pridobitev služnosti v javno korist, ne pomeni izvršitve izpodbijane odločbe, saj je njena izvršitev vpis zaznambe pravnega dejstva uvedbe postopka v zemljiško knjigo (2. odstavek 100. člena ZUreP-1).

Škode, katere restitucija je možna v naravi v kratkem časovnem obdobju, ob možnosti tudi denarne kompenzacije morebitne škode, sodišče ne more opredeliti kot težko popravljive.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je dne 3. 11. 2010 vložila tožbo proti odločbi Upravne enote Ljubljana, Izpostava Bežigrad, št. 351-2412/2009-15 z dne 13. 5. 2010, s katero je prvostopni organ na podlagi izkazane javne koristi uvedel postopek za obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist na zemljišču parc. št. 208/56 k.o. A., zemljiškoknjižne lastnice B.B., zaradi potrebe gradnje daljnovoda 2 x 110 kW Beričevo – Trbovlje, v korist družbe C. d.o.o. (1. točka izreka); ugotovil, da je dokončnost te odločbe podlaga za zaznambo uvedbe postopka za obremenitev lastninske pravice na nepremičnini s trajno služnostjo v javno korist, ki je predmet te odločbe v zemljiški knjigi ter da bo vknjižbo izvedlo Okrajno sodišče v Ljubljani po uradni dolžnosti. Zaznamba uvedbe postopka za obremenitev lastninske pravice na nepremičnini v javno korist se izvede z vpisom služnosti: „Na zemljišču parc. št. 208/56 k.o. A., se dovoljuje postavitev daljnovodnega stebra št. 19, napeljava električnih vodnikov in zaščitne vrvi ter izvedba dostopne poti od najbližje javne poti do daljnovodnih stebrov št. 19 in 20, s širino daljnovodnega koridorja 15 m levo in 15 m desno merjeno od osi daljnovoda ter s širino dostopne poti 4 m. Služnostnemu upravičencu in njegovim izvajalcem se dovoljuje, da na tem zemljišču izvajajo vsa dela, ki so potrebna za postavitev ali preureditev, obratovanje, nadzor, vzdrževanje in rekonstrukcijo daljnovoda ter se v zvezi s tem zavezuje služnostnemu upravičencu in njegovim izvajalcem dopustiti neoviran dostop do služečih zemljišč in daljnovodnih stebrov ob kateremkoli času. Omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist obsega opustitev pogozdovanja oz. sajenja ostalega drevja ali druge vegetacije na zemljišču tako, da v nobenem primeru ne bo sajenja na območju dostopne poti, na območju koridorja daljnovoda pa drevje ali druga vegetacija ne sme presegati višine 3 m. Služnostni upravičenec bo izbral način dostopa, ki bo v najmanjši možni meri motil oziroma obremenjeval zemljišče. Za vsak načrtovan poseg bo o tem predhodno obvestil zemljiškoknjižno lastnico. Zemljišče parc. št. 208/56 k.o. A. bo s služnostjo obremenjeno v površini 1863 m2, v korist družbe C.“. (2. točka); odločil, da dokler postopek obremenitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja, pravni posel, sklenjen v nasprotju s to določbo, je ničen (3. točka izreka). S tožbo uveljavlja kršitev 3. odstavka 59. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), da je bila izdana odločitev brez predhodnega postopka ter da v zadevi ni izkazana javna korist, ker Uredba o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kW Beričevo – Trbovlje (v nadaljevanju Uredba) ni sprejeta v skladu z zakonom ter tako ne velja.

Hkrati s tožbo tožnica vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da sodišče odloči, da se izvrševanje odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostava Bežigrad, št. 351-2412/2009-15 z dne 13. 5. 2010, potrjene z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 35021-6/2010-4 z dne 24. 9. 2010 začasno zadrži in uredi tako, da predlagatelj C. na podlagi te odločbe ali potrdila, da je začel postopek za omejitev lastninske pravice na nepremičninah v lasti tožeče stranke, ne more zahtevati izdaje gradbenega dovoljenja, sama odločba ali potrdilo pa ne dajeta predlagatelju pravice graditi, niti te pravice ne dokazujeta (1. točka); ta začasna odredba velja do pravnomočne odločitve o omejitvi lastninske pravice (2. točka). V obrazložitvi zahteve navaja, da odločba o uvedbi postopka razlastitve ustvarja težko popravljivo škodo. Glede na 8. alineo 1. odstavka 59. člena EZ je odločba iz 100. člena ZUreP-1 dokazilo o pravici graditi po določbah ZGO-1, se pravi podlaga, na kateri lahko predlagatelj zakonito poseže v lastninsko pravico in izvaja vsa upravičenja iz služnosti, še preden je odločeno o sami omejitvi lastninske pravice. Tako bo lahko predlagatelj pridobil gradbeno dovoljenje ter na zemljišču v lasti tožeče stranke zgradil daljnovod skupaj z dostopno potjo, še preden bo upravni organ sploh odločil o omejitvi lastninske pravice, kar bo pomenilo trajno spremembo nepremičnine. Lastninska pravica bo zreducirana na golo lastninsko pravico. Tudi morebitna odločitev, da se predlog za omejitev lastninske pravice zavrne, ne bo več izvršljiva, saj bosta daljnovod in dostopna pot že zgrajena in ju dejansko ne bo mogoče odstraniti, ker bi odstranitev dela daljnovoda prekinila celotno delovanje daljnovoda, sama izvršba na infrastrukturni objekt pa je tudi izrecno prepovedana z 61. členom EZ. Če sodišče zadrži odločitev, bo škoda manjša, saj predlagatelj ne bo mogel začeti s postopkom za pridobitev gradbenega dovoljenja. Če pa je potreba po gradnji tako velika, da ne more počakati z njo do konca postopka omejitve lastninske pravice, pa ima predlagatelj še vedno možnost, da spremeni projekt PGD in objekt načrtuje na sosednjem zemljišču. Javna korist z zadržanjem oziroma začasno ureditvijo razmerja ni prizadeta, saj lahko predlagatelj brez večje škode premakne objekt v projektih za nekaj metrov in ga s tem načrtuje in zgradi na sosednjem zemljišču. Potrebno je zadržati učinke odločbe o začetku postopka in začasno urediti razmerje med tožečo stranko in predlagateljem, ker tožeča stranka ne more varovati koristi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ker 1. odstavek 62. člena ZGO izrecno določa, da je stranka le investitor. Tožeča stranka tako lahko varuje svoje upravičenje in svojo lastninsko pravico le v tem postopku. V konkretnem primeru gre za kombinacijo potrebe po zadržanju izvršljivosti, ki se kaže v pridobitvi pravice graditi po 59. členu EZ ter v potrebi po začasni ureditvi stanja, ki se kaže v potencialnem posegu v lastninsko pravico še pred odločitvijo o omejitvi lastninske pravice. Poudarja, da je verjetno izkazala utemeljenost zahtevka, saj predlagatelj pred vložitvijo predloga tožeči stranki ni ponudil v podpis pogodbe o služnosti v korist vsakokratnega sistemskega operaterja, nadalje pa tudi v postopku ni predlagal ustanovitve služnosti v korist vsakokratnega sistemskega operaterja. Pa tudi uredba, s katero izkazuje javno korist, ni veljavna, ker ni bila sprejeta po postopku, ki ga zakon določa, nadalje pa določbe 100. člena ZUreP-1 ni mogoče uporabiti v postopku omejitve lastninske pravice, pač pa le v postopku razlastitve. Ureditev razmerja predlaga tako, da se učinek zadržanja določi tudi za morebitno potrdilo, da je začet postopek za omejitev lastninske pravice, saj zoper samo potrdilo ni mogoče vložiti pravnega sredstva, niti se tožeča stranka ne more vključiti v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, tako da lahko varuje svoja upravičenja in lastninsko pravico le v tem postopku. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odloči, da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve o omejitvi lastninske pravice, saj je le na ta način mogoče doseči, da tožeča stranka ne bo trajno izgubila svojih upravičenj na stvari, ki jo ima v lasti, še preden bo sploh odločeno o utemeljenosti predloga za omejitev lastninske pravice.

Tožena stranka odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe ni podala.

Stranka z interesom je odgovor na predlog podala in navedla, da odločba o uvedbi postopka za omejitev lastninske pravice oziroma potrdilo o začetem postopku le omogočata pridobiti gradbeno dovoljenje, ne dajeta pa pravice, da bi investitor začel z deli na zemljišču tožeče stranke, ker ne gre za dokazilo, ki bi res pomenilo pravico graditi, saj ni našteto v Stvarnopravnem zakoniku, ki taksativno našteva in ureja pravice na tuji stvari. V kolikor bi investitor začel z deli na zemljišču, bi nezakonito motil posest, saj zato ne bi imel ustrezne pravne podlage. Namen EZ je lažja pridobitev gradbenega dovoljenja za objekte, kakršen je konkretni visokonapetostni daljnovod in je potrebno za vse navedene parcele pridobiti ustrezno pravico graditi (dokaz Uredba, Uradni list RS, št. 98/2008). Gradbenega dovoljenja ni mogoče dobiti, kolikor investitor ne izkaže polnega števila pravic graditi na določenem sklopu, ki pomeni tehnično zaključeno celoto. Dokler investitor gradbenega dovoljenja nima, z gradnjo ne more pričeti. Dela se ne vršijo po celi trasi naenkrat. Sama gradnja s pripravljalni deli vred bo v konkretnem primeru predvidoma trajala poldrugo leto, pri čemer se na zemljiščih, kjer investitor z lastniki ni dogovorjen, seveda počaka in se dela opravijo, ko so razmerja urejena. Začasno zadržanje ne bo prineslo nobenih koristi, saj akta investitorju ne dajeta pravice posega na zemljišče, bo pa investitorju onemogočilo pridobitev gradbenega dovoljenja, posledično tudi začetek del, kar bi pomenilo neposredno škodo za elektro energetski sistem RS. Podrejeno prereka navedbe o nenadomestljivosti in težko popravljivi škodi oziroma škodi, ki prevlada nad javnim interesom, kot ga predstavlja sporna investicija. Zemljišče predstavlja v naravi njivo na močvirnatem predelu, dislocirano od tožničinega bivališča, površine 9.353 m2. Sredi njive je predvidena postavitev daljnovodnega stebra št. 19. Celotna površina, ki bo v koridorju, bo obsegala maksimalno 719 m2. Znotraj koridorja pa bo njiva v celoti ohranjala karakter, investitor pa je zavezan po gradnji vrniti zemljišče v prejšnje stanje. Do stebra je potrebna dostopna pot, ki bo potekala po obstoječi njivski poti, katero bo potrebno mestoma utrditi in razširiti, prav tako pa je investitor zavezan povrniti zemljišče v prejšnje stanje. Pot bo uporabljena le v času gradnje stebra, kasneje pa je investitor ne bo koristil, razen v primeru večjih vzdrževalnih del. Škoda po mnenju investitorja ne more pomeniti nenadomestljive in težko popravljive škode, še zlasti glede na to, da jo investitor v denarju lahko povrne oziroma zemljišče vrne v prejšnje stanje. Tožeči stranki razen na mestu, kjer bo postavljen steber, nikakor ne ostane gola lastninska pravica, njivo je mogoče obdelovati na enak način kot doslej, pot ostane pot, le mestoma razširjena in utrjena. Škodo bo možno povrniti tudi v primeru, da tožeča stranka uspe s svojim zahtevkom in investitorju prepreči poseg na zemljišču. V primeru odstranitve daljnovoda se le sname vodnike, podre steber in ustrezno sanira zemljišče zaradi škode, nastale ob rušenju, kar pomeni največ en dan dela, kar po mnenju investitorja ni takšen poseg, da bi lahko odtehtal preprečitev postavitve iz razloga nepopravljive škode in s tem tveganje stagnacije celotne investicije, vredne 16 milijonov EUR. Ne držijo tudi navedbe v zvezi z nedovoljeno izvršbo na infrastrukturne objekte v skladu z 61. členom EZ. Namen te določbe je, da teh objektov ni moč zarubiti in ne morejo preiti v stečajno maso, ne pa da ni mogoče predlagati kakršnekoli izvršbe v zvezi z njimi, kot je njihova prestavitev, odstranitev, odprava del na njih ipd. Nikakor se investitor tudi ne more strinjati z navedbami o začasni postavitvi stebra na sosednje zemljišče. S tem bo prizadet drug lastnik, ki prav tako lahko zahteva zadržanje gradnje zaradi nepopravljive škode, ki bo nastala njemu. Poleg tega bi bilo za takšno ravnanje potrebno spremeniti državni lokacijski načrt, kar pa ni v pristojnosti investitorja, temveč ustreznih ministrstev v skladu s prostorsko zakonodajo. Škoda, ki bo nastala tožeči stranki s posegom, torej ni težko popravljiva in nenadomestljiva, prav tako ni takšna, da bi zaradi nje bilo upravičeno v tolikšni meri prizadeti javno korist, kot bi jo s tem, da bi investitor ne mogel pridobiti niti gradbenega dovoljenja za predmetni daljnovod vse do pravnomočne odločitve o omejitvi lastninske pravice v konkretni zadevi, kot se predlaga. Začasna odredba bi lahko pomenila stagnacijo investicije nadaljnjih nekaj let. Sodišče je zahtevo po izdaji začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Po 2. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po 3. odstavku 32. člena tega zakona pa tožnik lahko zahteva iz razlogov po 2. odstavku tega člena tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

Tožnica opredeljuje svoj predlog za izdajo začasne odredbe kot kombinacijo 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Kadar sodišče odloča o odložitveni začasni odredbi – 2. odstavek 32. člena ZUS-1, je zahtevi mogoče ugoditi, če se nanaša na odložitev izvršitve akta, ki se s tožbo izpodbija in ki se izvršuje po določbah ZUP. Gre za primarno presojo pravne narave izdanega akta. V obravnavani zadevi pa akt, katerega odločitev izvršitve se zahteva, ni akt, ki se izvršuje, vsaj ne v smislu, kot to opredeljuje tožnica, po katere mnenju se izvršljivost kaže v pridobitvi pravice graditi po 59.a členu EZ. Izvršitev izpodbijanega akta o uvedbi postopka razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice je namreč v vpisu zaznambe pravnega dejstva uvedbe postopka v zemljiško knjigo (2. odstavek 100. člena ZUreP-1). Ureditev iz 59.a člena EZ, ki določa, da se šteje kot dokazilo pravice graditi tudi odločba o uvedbi postopka razlastitve oziroma potrdilo, da je začet postopek za pridobitev služnosti v javno korist, pa ne pomeni izvršitev izpodbijane odločbe. Po povedanem zakonski pogoji za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe niso podani ter odložitvena začasna odredba iz tega razloga ni mogoča. V nadaljevanju je sodišče presojalo, ali so podani razlogi za izdajo ureditvene začasne odredbe – 3. odstavek 32. člena ZUS-1. Po tej določbi se stanje, ki se lahko uredi z začasno odredbo, mora nanašati na samo sporno razmerje, ali biti z njim v neposredni zvezi. Stanje, katerega ureditev tožeča stranka predlaga, pa ni takšno. Predmet konkretnega upravnega spora je presoja zakonitosti uvedbe postopka razlastitve oziroma postopka za obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo. Gre za vprašanje podanosti procesnih pogojev za takšno odločitev. Ureditev, katere tožnica predlaga, pa se nanaša na postopek pridobitve gradbenega dovoljenja. Kljub ureditvi iz 59.a člena EZ, po kateri se sporni akt šteje za listino, s katero se dokazuje pravica graditi in zatrjevanju, da v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja tožnica ne bo mogla sodelovati, sodišče s predlagano začasno odredbo ne more poseči v drug upravni postopek in „naložiti“ organu ravnanje oziroma presojo izpodbijanega akta z vsebino kot tožnica predlaga. Na podlagi navedenega, torej ker ni neposredne povezanosti obravnavanega spornega razmerja z razmerjem, katerega ureditev želi tožnica, sodišče predlogu ne more ugoditi.

Podredno pa sodišče tudi meni, da tožnica ni izkazala težko popravljive škode. Tožnica izkazuje svojo škodo, ki bi ji lahko nastala, ker bi investitor pridobil gradbeno dovoljenje, glede na fikcijo, ki jo vzpostavlja 59.a člen EZ. Sodišče te škode ne šteje za težko popravljivo, glede na razloge, ki jih je navedel investitor in jim sledi. Ob pridobitvi gradbenega dovoljenja, ki bi investitorju omogočil poseg na zemljišče, gre za postavitev daljnovoda, katerega odstranitev ni dolgotrajna (po opisu investitorja en dan), dostop na pot pa je že obstoječa, zemljišče, ki je v naravi njiva, pa je možno vzpostaviti v prejšnje stanje. Škode, katere restitucija je možna v naravi v tako kratkem časovnem obdobju, ob možnosti tudi denarne kompenzacije morebitne škode, pa sodišče ne more opredeliti kot težko popravljive. Razumevanje 61. člena EZ – prepoved izvršbe na infrastrukturne objekte, pa tudi po mnenju sodišča ni pravilno.

Ker je sodišče presodilo, da zakonski pogoji za začasno odredbo niso izpolnjeni, je zahtevo za njeno izdajo zavrnilo.