Jedro

Sodišče je namreč pravilno zaključilo, da sta koncesionarja ves čas izpolnjevala delo, določeno po koncesijski pogodbi ter da toženca 1. 1. 2022 po določbah koncesijske pogodbe tudi nista bila dolžna izvajati čiščenja cest ter javnih površin, zato jima tudi ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo tožnikoma. Toženca sta namreč delo opravljala primerno in skladno s koncesijsko pogodbo in s skrbnostjo, ki se od njiju kot strokovnjakov na tem področju zahteva, prav tako pa nista nehala opravljati svojih storitev, niti teh nista neredno opravljala, zaradi česar tudi na tej podlagi ni podana njuna odgovornost. Ob tehtanju odgovornosti pravdnih strank je potrebno poudariti, da sta mladoletna tožnika tista, ki sta s svojim ravnanjem, ko sta pobrala petardo, ko sta pod stopniščem hiše našla vžigalnik in petardo prižgala, sama prispevala k njima nastali škodi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati prvotožniku mld. A. A. 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2014 dalje do plačila, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačevati mld. prvotožniku rento v znesku 1.253,90 EUR mesečno, v časovnem obdobju od 14. 7. 2028 dalje in vse dotlej, dokler bo prvotožnik izpolnjeval zakonite pogoje za prejemanje denarne (odškodninske) rente, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilu zapadle rentne obroke sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati v 15 dneh, v bodoče v plačilo dospevajoče rentne obroke, zapadle v plačilo po pravnomočnosti sodbe sta dolžni nerazdelno plačati prvotožniku do 15. dne v časovnem obdobju od 14. 7. 2028 dalje z ustreznimi modalitetami ter da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati drugotožniku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2024 do plačila, v 15 dneh, zavrnilo (v izreku pod točko I). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške v celoti (v izreku pod točko II).

2.Zoper navedeno sodbo se pritožujeta prvotožnik in drugotožnik (v nadaljevanju tožnika) iz vseh pritožbenih razlogov po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da "pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču".

2.Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče in v nasprotju s prilogami v spisu, da čiščenje v koncesijski pogodbi ni bilo predvideno. Izpostavlja, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženca) v prvem odstavku pod 5. točko odgovora na tožbo priznala, da odgovornost za čiščenje spada med njene naloge in je navedeno obveznost začela negirati šele v nadaljnji fazi postopka v okviru zaslišanja strank oziroma njihovih zastopnikov ter priče tožene stranke župana B. B. in v posledici tega je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da niso izpolnjene predpostavke za krivdno odgovornost tožencev, ker njihove obveznosti glede čiščenja cest naj ne bi vključevale pobiranja smeti in pirotehničnih odpadkov. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Uveljavljata tudi, da je sodišče prve stopnje na podlagi nesporno ugotovljenega med pravdnimi strankami zaključilo, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost in se zato sodišče prve stopnje do navedb glede objektivne odgovornosti tožencev ni opredelilo. Sodišče prve stopnje bi se moralo o pravnem vprašanju izjasniti kljub med strankami nesporno ugotovljenega dejstva, da ni podana objektivna odgovornost, zato je v izpodbijani sodbi uporabljeno napačno materialno pravo. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podana poslovna odškodninska odgovornost tožencev iz razloga, ker s tožnikoma nista bila v pogodbenem razmerju. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravno zmotno, saj je Občina C. s tožencema sklenila koncesijsko pogodbo v javnem interesu in zato varuje interese svojih občanov oziroma državljanov, ki so zato na podlagi koncesijske pogodbe upravičeni do direktne tožbe proti obema koncesionarjema, ki sta določbe pogodbe kršila, čeprav niso pogodbena stranka. Pravna situacija je namreč v obravnavanem primeru podobna, kot v primerih sklenjenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti, pri katerem je oškodovanec v prometni nesreči upravičen do direktnega odškodninskega zahtevka oziroma tožbe zoper zavarovalnico, čeprav sam ni bil stranka pri sklepanju zavarovalne pogodbe. Uveljavlja tudi, da sodišče koncesijsko pogodbo interpretira zelo enostransko, in sicer da je čiščenje cest v okviru rednega vzdrževanja cest namenjeno predvsem, da so ceste normalno prevozne in primerne za nemoten potek prometa, vendar vzdrževanje javnih cestnih površin nikakor ni mogoče skrčiti zgolj na normalno prevoznost in primernost za nemoten potek prometa z motornimi vozili, ampak je potrebno zagotoviti tudi varnost pešcev, ki se gibajo po javnih prometnih površinah in odvržena neeksplodirana nevarna pirotehnična sredstva z veliko eksplozivno močjo pešce nedvomno ogrožajo. Interpretacija terminskega plana, da je bilo pometanje cest in pločnikov za leto 2022 predvideno šele v marcu, aprilu in maju, je potrebno tolmačiti na ta način, da se pogostost opravljanja določenih del po potrebi lahko spremeni ter da so v tabeli navedene le postavke rednega vzdrževanja, ki se pojavljajo v največjem obsegu. Prepričana sta, da je naloga koncesionarjev, to je tožencev, da morajo "očistiti nevarne odpadke na silvestrsko noč" in da je zaključek sodišča, da sta toženca svojo delo opravljala primerno in skladno s koncesijsko pogodbo ter z ustrezno skrbnostjo, ki se od njiju kot strokovnjakov na tem področju zahteva, napačen. Toženca svojih storitev nista ustrezno opravila, zato je podana njuna odškodninska odgovornost na podlagi določb 163. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

3.Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet tožbenega zahtevka je odškodninski zahtevek tožnikov zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo ter plačila rente iz škodnega dogodka, ki se je pripetil 1. 1. 2020, ko je pirotehnični izdelek znamke Cobra 1, 2 g eksplodiral v levi roki prvotožnika, ki je stal v neposredni bližini drugotožnika ter sta se ob tem oba tožnika poškodovala. Odškodnino uveljavljata zoper toženca iz razloga, ker naj bi do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravočasnega čiščenja občinskih javnih površin, ki sta ga bila na podlagi koncesijske pogodbe za opravljanje obvezne lokalne gospodarske javne službe, dolžna opraviti toženca kot koncesionarja Občine C. Tožnika uveljavljata krivdno in objektivno odgovornost. Toženca sta se zahtevku uprla po temelju in višini.

6.V mejah pritožbenih navedb in ob uradnem preizkusu, pri katerem pazi sodišče druge stopnje na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru trditvene in dokazne podlage strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pri odločanju pravilno uporabilo določbe OZ.

7.Vsa pravna odločilna dejstva so v konkretnem primeru bila pravilno in popolnoma ugotovljena, prav tako je sprejeta odločitev pravno pravilna in obrazložena s pravilnimi in popolnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, se nanje sklicuje in jih zato ne bo ponavljalo, bo pa odgovorilo le na odločilne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O procesnih kršitvah:

8.Sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Jasni in pravilni razlogi glede odgovornosti tožencev so v sodbi pravilno obrazloženi. Nestrinjanje pritožnikov z razlogi, dokazno oceno in sprejeto odločitvijo prav tako ne vodijo do očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba zgolj kritizira sprejeto dokazno oceno o vseh pravno odločilnih dejstvih, a s tem ne more uspeti. Dokazna ocena v konkretnem primeru je namreč opravljena skrbno in natančno, kritično so ocenjeni relevantni dokazi, izpovedbe strank ter prič. Preverljivo je namreč pojasnjeno zakaj sodišče prve stopnje ocenjuje, da je določeno odločilno dejstvo bodisi dokazano, bodisi ni dokazano, zato kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v sodbi ni.

9.Med pravdnima strankama je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo:

- da je Občina C. s tožencema 29. 8. 2012 sklenila koncesijsko pogodbo za opravljanje obvezne lokalne gospodarske javne službe, in sicer rednega vzdrževanja občinskih javnih cest in drugih prometnih površin v Občini C.,

- da je cesta, s katere se dostopa do dvorišča hiše z naslovom A., po podatkih zemljiške knjige javno dobro in po koncesijski pogodbi spada v območje rednega vzdrževanja občinskih javnih cest in drugih prometnih površin v Občini C.,

- da je imel A. d.o.o., v času nezgode pri zavarovalnici B. d.d. sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti na podlagi zavarovalne police št. 511-032833 in da so z zavarovalno pogodbo bili dogovorjeni Splošni pogoji za zavarovanje splošne civilne odgovornosti drugotoženca.

Glede poslovne odškodninske odgovornosti:

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v skladu z 239. členom OZ, ki določa, da je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dolžnikove neizpolnitve obveznosti ali zaradi zamude pri izpolnitvi obveznosti, da v konkretnem primeru ni podana poslovna odškodninska odgovornost. Po pravni teoriji je namreč poslovna odškodninska odgovornost tista vrsta obligacijskega razmerja, v katerem je pogodbena stranka, ki je kršila svojo pogodbeno poslovno obveznost, opravila izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti (odgovorna oseba), dolžna drugi pogodbeni stranki - oškodovancu (pogodbi zvesti stranki) povrniti škodo, ki jo je s to kršitvijo povzročila, druga pogodbena stranka (oškodovanec, pogodbi zvesta stranka) pa je upravičena zahtevati takšno povrnitev. Navedene določbe je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko je ugotovilo, da toženca s tožnikoma nista bila v pogodbenem razmerju.

Glede odgovornosti tožencev:

V 131. členu OZ je določeno, da je povzročitelj škode škodo dolžan povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolje (drugi odstavek).

Odločitev sodišča prve stopnje, da ni podlage za odškodninsko obveznost tožencev, glede krivdne odgovornosti, temelji na stališču, da sta toženca ustrezno izvajala svoje naloge po koncesijski pogodbi in nista opustila dolžnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da niso izpolnjene predpostavke za krivdno odškodninsko odgovornost tožencev. Prav tako je pojasnilo, da niso podani pogoji za odgovornost tožencev na podlagi 163. člena OZ, ki določa, da tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja storitve.

Sodišče je namreč pravilno zaključilo, da sta koncesionarja ves čas izpolnjevala delo, določeno po koncesijski pogodbi ter da toženca 1. 1. 2022 po določbah koncesijske pogodbe tudi nista bila dolžna izvajati čiščenja cest ter javnih površin, zato jima tudi ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo tožnikoma. Toženca sta namreč delo opravljala primerno in skladno s koncesijsko pogodbo in s skrbnostjo, ki se od njiju kot strokovnjakov na tem področju zahteva, prav tako pa nista nehala opravljati svojih storitev, niti teh nista neredno opravljala, zaradi česar tudi na tej podlagi ni podana njuna odgovornost. Ob tehtanju odgovornosti pravdnih strank je potrebno poudariti, da sta mladoletna tožnika tista, ki sta s svojim ravnanjem, ko sta pobrala petardo, ko sta pod stopniščem hiše našla vžigalnik in petardo prižgala, sama prispevala k njima nastali škodi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do objektivne odgovornosti tožencev. Res je, da je sodišče kot nesporno med pravdnimi strankami ugotovilo, da ne obstaja objektivna odgovornost, vendar je temu dodati, da v konkretnem primeru ni podane podlage za ugotovitev odgovornosti tožencev, ne po kriteriju krivdne in objektivne odgovornosti, upoštevaje že glede na zgoraj obrazloženo.

Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso relevantna, zato se višje sodišče do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožnika sta dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Enako sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 502/2017.