Jedro

Jamstvo za hranilne vloge zavezuje hranilnico za pridobitev garancije za vloge, za katere hranilnica izda posebno hranilno listino - hranilno knjižico, ne pa tudi za druge bančne vloge pravnih, civilnih in fizičnih oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.12.1998 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo (izdano na podlagi 56. in 57. člena Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, dalje ZBS), 8. točke Sklepa o kontroli poslovanja bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 55/92), v zvezi z 8. točko 2. odstavka 77. člena Zakona o bankah in hranilnicah (Uradni list RS, št. 1/91-I, 38/92 in 46/93, dalje ZBH) je bilo tožeči stranki naloženo, da v roku desetih dni od prejema odločbe pridobi jamstvo (garancijo banke ali zavarovalno polico zavarovalnice) za hranilne vloge, depozite in tekoče račune fizičnih oseb, društev in dobrodelnih organizacij, v višini 63.036 tisoč SIT po stanju na dan 10.12.1998 (1. točka izreka); jamstvo za hranilne vloge, depozite in tekoče račune fizičnih oseb, društev in dobrodelnih organizacij je dolžna zagotavljati tudi v bodoče najmanj v višini 30 % vseh hranilnih vlog, depozitov in tekočih računov fizičnih oseb, društev in dobrodelnih organizacij ves čas poslovanja (2. točka izreka), o izvršitvi aktivnosti za odpravo nepravilnosti mora pisno obvestiti Banko Slovenije najpozneje naslednji delovni dan po izteku roka iz 1. točke in ji v istem roku poslati dokazila o izvršitvi aktivnosti (3. točka izreka), če v roku iz 1. točke ne bo pridobila jamstva pa mora naslednji delovni dan na vidnem mestu v vseh svojih poslovalnicah objaviti obvestilo o tem, da ne izpolnjuje obsega jamstva, kot ga zahteva Banka Slovenije na podlagi veljavnih predpisov (4. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da naj bi temeljila izpodbijana odločba tožene stranke na zmotni uporabi materialnega prava in sicer določbe 8. točke 2. odstavka 77. člena ZBH, ki drugače kot Sklep o natančnejši določitvi pogojev in postopka za pridobitev dovoljenj in soglasij za poslovanje bank in hranilnic pri Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 53/94, dalje sklep o določitvi pogojev) predpisuje garancijo le za hranilne vloge, ne pa tudi za druge bančne vloge. Tudi iz dovoljenja za opravljanje poslov hranilnice, št. 4/2 z dne 11.6.1992 naj bi izhajalo, da je tožena stranka garancijo določila le za zbiranje hranilnih vlog fizičnih oseb, društev in dobrodelnih organizacij (točka 1.2), ne pa tudi za depozitno poslovanje (točka 1.3). Tudi iz sklepa Sveta Banke Slovenije z dne 25.7.1995 naj bi izhajalo, da se zahtevana garancija nanaša izključno na hranilne vloge, ne pa tudi na druge bančne vloge, torej na depozite in tekoče račune.

Tožena stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS, navaja, da naj bi ZBH nedosledno uporabljal izraz hranilna vloga (člen 37, člen 70, člen 71), zaradi česar je omenjeni pojem treba razlagati širše, torej kot bančno vlogo, ki poleg hranilnih vlog zajema tudi depozite in tekoče račune komitentov. Takšno stališče naj bi bilo že uveljavljeno v sodni praksi, ko naj bi se kot jamstvo za vloge po 30. členu Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (ZPSSLBH) štelo jamstvo za vsa naložbena sredstva in ne samo za hranilne vloge. Sklep Sveta Banke Slovenije z dne 25.7.1995, na katerega opira svojo odločitev sodišče prve stopnje, je po svoji pravni naravi interni posamični akt, s katerim Svet Banke Slovenije sprejema svoje odločitve, zato ne more posegati v določbe sklepa o določitvi pogojev. Slednji pa v 6. točki nedvoumno določa jamstvo (garancijsko pogodbo in garancijo oziroma zavarovalno pogodbo in zavarovalno polico) za vsa sredstva fizičnih oseb, društev in dobrodelnih organizacij. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni obrazložilo, zakaj omenjene določbe sklepa o določitvi pogojev, ni upoštevalo. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba spremeni, oziroma podrejeno razveljavi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe. Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot pravno podlago za odločitev izpodbijano v tem upravnem sporu, s katero je tožeči stranki naložila ukrepe za odpravo nepravilnosti, navedla 8. točko 2. odstavka 77. člena ZBH. Po navedeni zakonski določbi mora vloga za dodelitev dovoljenja za poslovanje hranilnice obsegati izjavo jamstvene institucije, družbenopolitične skupnosti ali banke o nepreklicnem jamstvu za hranilne vloge, kadar se hranilnica ustanovi kot družba z omejeno odgovornostjo ali kot delniška družba. Po določbi 1. odstavka 35. člena omenjenega zakona so hranilne vloge le vloge, za katere banka izda posebno hranilno listino - hranilno knjižico. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je z omenjeno določbo 8. točke 2. odstavka 77. člena ZBH predpisana garancija le za vloge, za katere banka oziroma hranilnica izda hranilno knjižico, ne pa tudi za druga sredstva fizičnih oseb, društev in dobrodelnih organizacij (torej za tekoče in žiro račune ter depozitno poslovanje), kot zmotno meni tožena stranka. Za razlago tožene stranke, da je treba s pojmom hranilna vloga razumeti vsako bančno vlogo, namreč v določbah ZBH ni podlage.

Sklep o določitvi pogojev v 6. točki predpisuje širše jamstvo za pridobitev dovoljenja kot ZBH, saj zahteva jamstvo za vsa sredstva fizičnih oseb, društev in dobrodelnih organizacij, kadar se hranilnica ustanovi kot delniška družba. Iz določb 153. člena Ustave RS (usklajenost pravnih aktov) izhaja, da s podzakonskim aktom določene obveznosti ni mogoče urejati drugače oziroma različno kot z zakonom. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, ko je svojo odločitev oprlo na višjo (zakonsko) pravno normo, ki zavezuje hranilnico k predložitvi garancije le za hranilne vloge, ne pa tudi za druga sredstva fizičnih oseb, društev in dobrodelnih organizacij. Če sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov, zakaj omenjeni sklep ni relevantna pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu.

Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katerimi tožena stranka dokazuje, da naj bi sodišče prve stopnje napačno razlagalo pojem hranilnih vlog, se nanašajo na ugotavljanje pogojev za uvedbo likvidacijskega postopka oziroma vprašanje likvidnosti po Zakonu o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic, torej na povsem drugo dejansko in pravno stanje.

Ker v pritožbi uveljavljani ugovori na drugačno odločitev nimajo vpliva, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.