Jedro

Pravilo milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 velja samo za določbe materialnopravne narave, določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 pa ima naravo procesne predpostavke za začetek postopka o prekršku.

Sklepanje o tem, ali neka dejanska ugotovitev (v spisu se nahaja fotografski posnetek nepravilno parkiranega osebnega vozila) ustreza določenemu pravnemu pojmu iz pravne norme (ugotovitev prekrška s tehničnimi sredstvi), pomeni pravno sklepanje. Nestrinjanje s takšnim pravnim sklepanjem ne predstavlja izpodbijanja dejanskega stanja, temveč uveljavljanje kršitve materialnih določb ZP-1. Višje sodišče se je s tem, ko je navedlo razloge, zakaj po njegovi presoji pritožnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, opredelilo tudi do tega, zakaj pritožnik ne uveljavlja kršitev procesnih in materialnih določb zakona, in mu dodatnih razlogov v zvezi s tem ni bilo potrebno navajati.

Izrek

Ugotovi se, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu ZSV 400/2012 z dne 19. 12. 2013, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru PRp 10/2014 z dne 23. 1. 2014 kršen prvi odstavek 42. člena Zakona o prekrških v zvezi z enajstim odstavkom 30. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1H) .

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Občinski inšpektorat in redarstvo Občine Izola je storilcu prekrška N. K. izdal plačilni nalog, št. 10006248 z dne 16. 2. 2011 (pravilno 8. 2. 2011), ker je bilo dne 22. 7. 2010 osebno vozilo, last storilca prekrška, parkirano v območju umirjenega prometa na kraju, kjer to s predpisano prometno signalizacijo ni izrecno dovoljeno, s čimer je storilec prekrška prekršil 18. točko četrtega odstavka 52. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in s tem storil prekršek po šestem odstavku 52. člena ZVCP-1. Storilcu je bila izrečena globa v višini 80 EUR. Zoper omenjeni plačilni nalog je storilec vložil ugovor, na podlagi katerega je prekrškovni organ plačilni nalog odpravil in o ugovoru odločil z odločbo o prekršku, št. 710-168/2011 z dne 21. 11. 2012, in sicer je storilca prekrška spoznal za odgovornega storitve prekrška po šestem odstavku 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) v zvezi z 20. točko četrtega odstavka 65. člena ZPrCP in mu za storjeni prekršek izrekel globo v znesku 40 EUR. Ob reševanju storilčeve zahteve za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Piranu s sodbo ZSV 400/2012 z dne 19. 12. 2013 po uradni dolžnosti izpodbijano odločbo o prekršku spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) postopek o prekršku zoper storilca ustavilo in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Zoper navedeno sodbo je prekrškovni organ na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZP-1 vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru s sklepom PRp 10/2014 z dne 23. 1. 2014 kot nedovoljeno zavrglo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo v zvezi z odločbo o prekršku vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in zaradi kršitve drugega odstavka 155. člena v zvezi s tretjim odstavkom 66. člena ZP-1 ter kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep Višjega sodišča v Kopru razveljavi ter vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška in njegovim zagovornikom. Storilec prekrška se je o zahtevi izjavil in meni, da ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev.

B.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je dne 14. 6. 2103, to je po izdaji plačilnega naloga in še pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe o prekršku, začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Ur. l. RS, št. 21-786/2013 z dne 13. 3. 2013, v nadaljevanju ZP-1H), ki je v prvem odstavku

42. člena ZP-1 dodal novo določbo, da postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni.(1) Okrajno sodišče v Piranu je ob reševanju zahteve za sodno varstvo upoštevalo opisano spremembo zakonske ureditve in presodilo, da je potrebno v obravnavani zadevi uporabiti citirano določbo dopolnjenega prvega odstavka 42. člena ZP-1. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil prekršek ugotovljen s tehničnimi sredstvi, saj se v spisu nahaja fotografski posnetek nepravilno parkiranega osebnega vozila, medtem ko opis prekrška niti plačilnemu nalogu niti izpodbijani odločbi ni bil priložen. Glede na to, da je bil prekršek storjen 22. 7. 2010, plačilni nalog pa je bil kršitelju vročen 17. 2. 2011, je sodišče nadalje sklepalo, da kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen vse do datuma, ko mu je bil plačilni nalog vročen. Ker je torej od storitve prekrška do izdaje plačilnega naloga preteklo več kot 30 dni, je sodišče presodilo, da je pregon že zastaral in je zato postopek o prekršku ustavilo. Prekrškovni organ se s takšno odločitvijo sodišča ni strinjal in je na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZP-1 zoper sodbo vložil pritožbo. V pritožbi je navajal, da sodišče ne bi smelo uporabiti določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1, saj prekršek ni bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi, temveč je bil ugotovljen z osebno zaznavo pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa, kot je to navedeno v plačilnem nalogu. Višje sodišče v Kopru je pritožbo prekrškovnega organa z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 163. člena ZP-1) z obrazložitvijo, da se navedba prekrškovnega organa, da prekršek ni bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi, pač pa osebno zaznan s strani pooblaščene uradne osebe, nanaša na izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba ni dovoljena.

5. Vrhovni državni tožilec se z odločitvama sodišč prve in druge stopnje ne strinja in v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja več kršitev zakona. Prvič, vložnik trdi, da višje sodišče svoje ugotovitve, da prekrškovni organ s pritožbo izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ni v ničemer obrazložilo, saj ni navedlo, iz katerih pritožbenih navedb naj bi bilo razvidno, da pritožba ni bila vložena tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in kršitve materialnih določb ZP-1 oziroma predpisa, ki določa prekršek. S tem je po mnenju vložnika podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Drugič, vložnik trdi, da je kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 podana tudi iz razloga, ker je ugotovitev višjega sodišča, da prekrškovni organ v pritožbi uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, v nasprotju s samo vsebino pritožbe. Po mnenju vložnika zahteve iz pritožbe jasno izhaja, da je prekrškovni organ uveljavljal nepravilno uporabo materialnopravne določbe o zastaranju, ki velja le za prekrške, ugotovljene s tehničnimi sredstvi, ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, pa tudi postopkovno kršitev, saj ima določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 tudi procesnopravni značaj. Tretjič, s takšno zmotno presojo uveljavljanih pritožbenih razlogov je višje sodišče prekrškovnemu organu onemogočilo uveljavljanje pravice do pritožbe, s tem pa je bila (poleg kršitve tretjega odstavka 66. člena ZP-1 o dopustnosti pritožbe) prekrškovnemu organu kršena tudi ustavna pravica do pravnega sredstva. Četrta kršitev, ki jo uveljavlja vložnik, je ponovno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker je po mnenju vložnika podano nasprotje med izrekom sklepa višjega sodišča, da se pritožba kot nedovoljena zavrže, in razlogi v tem sklepu, ki po vsebini predstavljajo razloge za zavrnitev (in ne zavrženje) pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, o čemer bi lahko višje sodišče odločilo le s sodbo. Zadnji dve kršitvi, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, se nanašata na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, in sicer vložnik meni, da je višje sodišče to določbo razlagalo nepravilno, saj je iz vseh podatkov spisa razvidno, da kršitev ni bila ugotovljena, temveč samo dokazno podprta z uporabo tehničnega sredstva, predvsem pa sodišče te določbe sploh ne bi smelo uporabiti, saj je bil prekršek storjen pred uveljavitvijo novele ZP-1H.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vrhovni državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da sodišče v obravnavani prekrškovni zadevi nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1 sploh ne bi smelo uporabiti. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 117/2013 z dne 19. 11. 2013 in drugih sprejelo stališče, da ima ta določba kljub temu, da je umeščena med določbe o zastaranju pregona, ki so materialnopravne narave, naravo procesne predpostavke za začetek postopka o prekršku in gre torej z vidika časovne veljavnosti zakona za procesnopravno določbo. Ker pravilo milejšega zakona iz določbe drugega odstavka 2. člena ZP-1 velja samo za določbe materialnopravne narave, prehodna določba enajstega odstavka 30. člena novele ZP-1H pa določa, da se, če v prejšnjih odstavkih tega člena ni drugače določeno (za določbo spremenjenega prvega odstavka 42. člena ZP-1 ni drugače določeno), pred uveljavitvijo tega zakona začeti postopki nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo), sodišče nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1H v obravnavanem primeru ne bi smelo uporabiti že iz razloga, ker je bil postopek o prekršku začet pred 14. 6. 2013, ko je v veljavo stopila novela ZP-1H, in bi se torej moral dokončati po dosedanjih določbah ZP-1. Zahtevi za varstvo zakonitosti je bilo zato potrebno ugoditi že iz tega razloga in na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotoviti, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu ZSV 400/2012 z dne 19. 12. 2013, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru PRp 10/2014 z dne 23. 1. 2014, v korist storilca prekršen prvi odstavek 42. člena ZP-1 v zvezi z enajstim odstavkom 30. člena ZP-1H.

7. Kljub ugotovitvi, da je izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita že iz razloga, ker sodišče določbe novega, dopolnjenega prvega odstavka 42. člena ZP-1 za obravnavani prekršek sploh ne bi smelo uporabiti, ker ta določba ob začetku postopka o prekršku še ni veljala, in bi torej morala biti ob pravilni uporabi zakona izrečena drugačna sodba, kar posledično pomeni, da ostale, v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve postanejo irelevantne, se je Vrhovno sodišče vseeno opredelilo glede preostalih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jih vložnik namenja problematiziranju pravnega stališča višjega sodišča, da je prekrškovni organ v pritožbi uveljavljal nedovoljen razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pritožba ni dovoljena. Pri presoji, ali je prekrškovni organ v pritožbi uveljavljal dejansko ali pravno vprašanje, je potrebno razlikovati med ugotavljanjem konkretnega dejanskega stanja (življenjskega dogodka) in subsumpcijo teh dejstev pod pravno normo. Ugotavljanje konkretnih dejstev je dejansko vprašanje, ne glede na to, ali sodišče ta dejstva ugotavlja neposredno ali posredno. Subsumpcija ugotovljenih dejstev pod pravno normo pa pomeni presojo, ali se ugotovljena dejstva konkretnega življenjskega dogodka prilegajo opisu abstraktnega dejanskega stanu iz pravne norme. Kot je bilo že povzeto zgoraj, je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da se v spisu nahaja fotografski posnetek, medtem ko opis prekrška niti plačilnemu nalogu niti izpodbijani odločbi ni bil priložen, kršitelj pa se dogodka ne spominja, sklepalo, da je bil prekršek ugotovljen s tehničnimi sredstvi. Prekrškovni organ je v vloženi pritožbi nasprotoval takšni presoji sodišča prve stopnje in trdil, da fotoaparata kot naprave, s katero je pooblaščena uradna oseba fotografirala nepravilno parkirano osebno vozilo, ni mogoče šteti kot tehnično sredstvo v smislu prvega odstavka 42. člena ZP-1, saj fotoaparat ne ugotavlja prekrška. Prekršek je osebno zaznala pooblaščena uradna oseba, s fotoaparatom pa je le slikala kraj prekrška, kot dokaz storjenega prekrška. Za prekrškovni organ je bilo torej sporno vprašanje, ali se ugotovljeno dejstvo, da je pooblaščena uradna oseba fotografirala prekršek (nepravilno parkirano osebno vozilo), prilega pravnemu pojmu iz prvega odstavka 42. člena ZP-1, da je bil prekršek ugotovljen s tehničnimi sredstvi. Sklepanje o tem, ali neka dejanska ugotovitev (v spisu se nahaja fotografski posnetek nepravilno parkiranega osebnega vozila) ustreza določenemu pravnemu pojmu iz pravne norme (ugotovitev prekrška s tehničnimi sredstvi), pomeni pravno sklepanje. Ker sodi takšno pravno sklepanje v področje uporabe in razlage pravnih predpisov, nestrinjanje s takšnim pravnim sklepanjem ne pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, temveč uveljavljanje pravnega vprašanja, v konkretnem primeru napačne razlage določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1 in s tem povezane napačne ugotovitve sodišča, da so podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku (kršitev iz 3. točke 156. člena ZP-1), torej uveljavljanje razloga kršitve materialnih določb ZP-1 po 2. točki 154. člena ZP-1. Ob takšnem stališču lahko ugotovimo, da vrhovni državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da je pritožbeno sodišče napačno presodilo, da prekrškovni organ v pritožbi uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je pritožba nedovoljena, in s tem kršilo določbo tretjega odstavka 66. člena ZP-1. Po navedeni določbi lahko prekrškovni organ, ki je izdal odločbo v hitrem postopku, iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, vloži pritožbo zoper odločbo sodišča, če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa ali če je sodišče spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku. Ker o pritožbi prekrškovnega organa zaradi napačne ugotovitve, da pritožnik uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog, višje sodišče v nasprotju z navedeno zakonsko določbo po vsebini ni odločalo, je s tem prekrškovnemu organu vzelo pravico do pritožbe, ki mu jo daje tretji odstavek 66. člena ZP-1. Vendar, kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo zgoraj, ta kršitev na zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala, saj bi morala biti drugačna sodba izrečena že ob pravilni uporabi določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1 v zvezi z enajstim odstavkom 30. člena ZP-1H. Pa tudi sicer Vrhovno sodišče v izpodbijani sklep Višjega sodišča v Kopru ne bi moglo poseči, saj je bil izdan v korist storilca prekrška. Prekrškovni organ je namreč v pritožbi uveljavljal, da je sodišče, opirajoč se na določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1, napačno ugotovilo, da so podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku, kar bi, če bi se pritožbeni razlog izkazal za utemeljenega, narekovalo spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe, kar je v škodo storilca prekrška. Glede uveljavljanja kršitve ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave pa je potrebno vložniku pojasniti, da Vrhovno sodišče, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, v skladu z določbo 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ne ugotavlja, ali je sodišče kršilo Ustavo neposredno, temveč ali so bile s pravnomočno odločbo ali v postopku, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, prekršene procesne ali materialne določbe zakona v zvezi z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami.

8. Nadaljnji uveljavljani bistveni kršitvi določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker po mnenju vložnika izpodbijani sklep višjega sodišča nima razlogov in ker je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, pa po presoji Vrhovnega sodišča nista podani. Višje sodišče se je namreč s tem, ko je navedlo razloge, zakaj po njegovi presoji pritožnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, opredelilo tudi do tega, zakaj pritožnik ne uveljavlja kršitev procesnih in materialnih določb zakona, in mu dodatnih razlogov v zvezi s tem ni bilo potrebno navajati. Na podlagi (sicer napačnega) stališča, da vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, pa je višje sodišče tudi pravilno odločilo, da na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZP-1 pritožba iz tega razloga ni dovoljena in jo posledično kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 163. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZP-1 in šestim odstavkom 66. člena ZP-1). Kot nedovoljeno je namreč po stališču Vrhovnega sodišča potrebno šteti tudi pritožbo, ki je vložena iz razloga, ki ga zakon ne pozna ali ne dovoljuje.

C.

9. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, je zahtevi ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

Op. št. (1) : Z novelo ZP-1I (Ur. l. RS, št. 111-4126/2013 z dne 27. 12. 2013, ki je stopila v veljavo 1. 1. 2014, je bil tretji stavek prvega odstavka 42. člena ZP-1 spremenjen tako, da se glasi: „Postopka o prekršku zoper varnost cestnega prometa, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in storilec s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni.“