Jedro

Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-226/95 z dne 8.7.1999, vendar po oceni pritožbenega sodišča, razlaga inkriminiranega članka in fotografij, oziroma ocena le teh v smislu, ali prestavlja očitano dejanje kaznivo dejanje žaljive obdolžitve oziroma razžalitve ni pravilna zato, ker spregleda, da oškodovanec ni bil politik in opravljanje hišne preiskave ni politično delovanje, ko bi zaradi varstva svobode izražanja potrebno šteti poseg v čast in dobro ime za dopusten. Hišna preiskava je namreč sodno preiskovalno dejanje, ki se opravi na podlagi odredbe sodišča, oprava hišne preiskave je prvenstveno v pristojnosti preiskovalnega sodnika, ta pa lahko izvršitev odredbe o hišni preiskavi prepusti policiji (tretji odstavek 172. člena ZKP). Hišna preiskava brez odredbe sodišča je izjema in za to so podani strogi pogoji v 218. členu ZKP. Če je preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča sodišče tudi ne sme opreti svoje odločbe na tako pridobljene dokaze (219. člen ZKP).

Izrek

Pritožbi oškodovanca se ugodi in se izpodbijani sklep v točki II in III izreka spremeni tako, da se ugovor zoper obtožnico, vložen po zagovorniku obdolžene A.Č., kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I zavrnilo ugovor zoper obtožnico, ki ga je v obravnavani zadevi vložil zagovornik obdolženega B.P.. Pod točko II izpodbijanega sklepa pa je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje ugovoru zagovornika obdolžene A.Č., vložen zoper obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Kopru št. KT 3 z dne 14.5.2014 v delu, ki se nanaša na obdolženko, ugodil in je kazenski postopek zoper obdolženko ustavil. V točki III izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje odločilo o stroških ustavljenega dela kazenskega postopka, ki na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.

Proti odločitvi kot izhaja iz točke II izreka izpodbijanega sklepa je vložil pritožbo oškodovanec N.D. po svojem pooblaščencu. Navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in dopusti obtožbo tudi zoper obdolženo A.Č..

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugovoru zagovornika obdolžene A.Č. ugodilo zato, ker je ocenilo, da dejanje, ki se očita obdolženi A.Č., ni kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1, niti kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1. Po oceni sodišča prve stopnje inkriminirane vsebine niso objektivno žaljive.

Pritožnik ima prav, ko tako odločitev izpodbija, pri tem pravilno izhaja iz stališča, da je potrebno inkriminirane vsebine ter fotografije presojati v celoti, vključno tudi z vsebino očitka, ki je po obtožnici naslovljen na soobdolženega B.P., saj gre za izjavo, ki je bila objavljena v istem časopisu občine M. št.x, kot to velja za uvodni komentar obdolžene A.Č. in štiri fotografije, enako je potrebno ocenjevati tudi komentarje oziroma fotografije v glasilu M. št. xx in glasilu M. št. xxx , kot to izhaja iz točke 2 izreka obtožnice.

Izjava v komentarju na strani 2 glasila M. št. x, da je šlo za „zrežirano hišno preiskavo“ v okviru katere naj bi bila fotokopirana identična dokumentacija, ki jo je občina odstopila že pred več kot poldrugim letom, tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni očitek o zavestni kršitvi uradnih dolžnosti, to je, da pri hišni preiskavo dejansko ni šlo za upravičeno uradno dejanje, ampak za vnaprej pripravljeno predstavo, katerega vodja je bil oškodovanec, kot pravilno opozarja pritožnik v pritožbi. V ta kontekst je potrebno umestiti tudi fotografije in komentarje k tem kot je navedeno v točki 2 obtožnice, saj oškodovanec kot uradna oseba, ki je v okviru svojih nalog in pooblastil zgolj opravljal svojo delo, ni bil dolžan trpeti takega prezira in zasmehovanja kot že na prvi pogled veje iz navedenih fotografij in komentarjev k tem.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-226/95 z dne 8.7.1999, vendar po oceni pritožbenega sodišča, razlaga inkriminiranega članka in fotografij, oziroma ocena le teh v smislu, ali prestavlja očitano dejanje kaznivo dejanje žaljive obdolžitve oziroma razžalitve ni pravilna zato, ker spregleda, da oškodovanec ni bil politik in opravljanje hišne preiskave ni politično delovanje, ko bi zaradi varstva svobode izražanja potrebno šteti poseg v čast in dobro ime za dopusten. Hišna preiskava je namreč sodno preiskovalno dejanje, ki se opravi na podlagi odredbe sodišča, oprava hišne preiskave je prvenstveno v pristojnosti preiskovalnega sodnika, ta pa lahko izvršitev odredbe o hišni preiskavi prepusti policiji (tretji odstavek 172. člena ZKP). Hišna preiskava brez odredbe sodišča je izjema in za to so podani strogi pogoji v 218. členu ZKP. Če je preiskava opravljena brez pisne odredbe sodišča sodišče tudi ne sme opreti svoje odločbe na tako pridobljene dokaze (219. člen ZKP).

Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da vsebina inkriminirane izjave oziroma fotografij s komentarji ne predstavlja le „večje ali manjše polemiziranje glede ravnanj oškodovanca“, ampak dejansko predstavlja očitek o zavestni kršitvi uradnih dolžnosti oškodovanca pri hišni preiskavi in zavesten poseg v pravico do zasebnosti, zato ima očitano dejanje znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve kot je pravno opredeljeno v obtožnici. Utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje potrjuje pravnomočni sklep o uvedbi preiskavi, preiskovalno dejanje - zaslišanje oškodovanca, pa ta sum ni v ničemer omajal, kot pravilno opozarja pritožnik.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi oškodovanca ugoditi(1) in izpodbijani sklep spremeniti tako kot izhaja iz izreka tega sklepa, saj je ugovor obdolženkinega zagovornika zoper obtožnico, kateremu je sodišče prve stopnje nepravilno sledilo, neutemeljen.

Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v tretjem odstavku 402. člena ZKP.

op. št. 1: Oškodovanec je s tem prevzel pregon, saj se državni tožilec ni pritožil (drugi odstavek 283. člena ZKP).