Jedro

V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je bilo o glavnici odločeno s prejšnjo pravnomočno sodbo, o pripadajočih obrestih pa z izpodbijano sodbo. Predmet izpodbijanja so torej samo obresti kot stranska terjatev, ki niso samostojni predmet pravde, zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZPP nimajo za dovoljenost revizije nobene vrednosti, zaradi česar revizija po drugem odstavku 367. člena ZPP ni dovoljena.

Obrazložitev

Revizija se zavrže. OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo II P 1185/2004 z dne 26. 1. 2007 naložilo toženi stranki plačilo zavarovalnine 102.343,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom I Cp 966/2007 z dne 19. 2. 2008 pritožbo tožene stranke delno zavrnilo, delno pa ji ugodilo glede plačila zamudnih obresti od posameznih prisojenih zneskov ter v tem obsegu prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z v uvodu navedeno sodbo razsodilo samo o plačilu zamudnih obresti od že prej pravnomočno prisojenih zneskov glavnice. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper drugostopenjsko sodbo vlaga tožena stranka revizijo in uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. V revizijskem postopku so sporne samo obresti od že prej pravnomočno prisojenih zneskov. To navaja v reviziji tudi tožena stranka, ki vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ocenjuje na 50.000 EUR. Ta ocena pa je zmotna in neupoštevna. Pri presoji dovoljenosti revizije je odločilna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, pri čemer se po prvem odstavku 39. člena ZPP upošteva vrednost glavnega zahtevka, po drugem odstavku 39. člena ZPP pa se obresti kot postranska terjatev ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Obrestni zahtevek se kvalificira kot glavni zahtevek takrat, kadar je zahtevek za plačilo obresti osnovni razlog pravde. Kadar pa se zahtevek za plačilo uveljavlja poleg zahtevka za plačilo glavnice, je obrestni zahtevek postranska terjatev. To lastnost ohrani do konca postopka, v katerem je bilo lahko o glavnici odločeno že s predhodno pravnomočno odločbo. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je bilo o glavnici odločeno s prejšnjo pravnomočno sodbo, o pripadajočih obrestih pa z izpodbijano sodbo. Predmet izpodbijanja so torej samo obresti kot stranska terjatev, ki niso samostojni predmet pravde, zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZPP nimajo za dovoljenost revizije nobene vrednosti, zaradi česar revizija po drugem odstavku 367. člena ZPP ni dovoljena. Glede na to jo je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP zavrglo.