Jedro

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče predstavilo celoten obseg zapuščine po pokojnem, tako aktivo kot do takrat znano pasivo, vse popisalo v zapisih, na podlagi teh informacij pa sta se dediča k dedovanju priglasila in sprejela zapuščino z vsemi pravicami in obveznostmi. Pritožbene navedbe, da se pritožnik o dolgovih zapustnika ni mogel izjasniti, ker z njimi ni bil seznanjen, glede na navedeno niso utemeljene.

Pritožnik je sodeloval v postopku in je imel možnost vpogleda v spis, zato mu sodišče s tem, ko mu ni vročalo posamičnih vlog upnikov, ni kršilo njegove pravice do izjave. Čeprav upniki v zapuščinskem postopku svoje terjatve lahko priglasijo, namreč niso stranke postopka, katerih vloge bi bilo treba vročati preostalim dedičem, to postanejo zgolj, če zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča na podlagi 143. člena ZD.

Sklep o dedovanju, tudi če v ugotovitvenem delu vsebuje opis pasive zapuščine, še vedno obdrži značaj ugotovitvene odločbe, zato dejstvo, da je v zapuščinskem postopku upnikova terjatev ugotovljena v sklepu o dedovanju, ne pomeni, da tak samostojni sklep predstavlja izvršilni naslov. Upniki bodo v primeru, da dediča terjatve ne bosta prostovoljno poravnala, plačilo morali uveljavljati v pravdi, kjer bo imel pritožnik še vedno možnost, da obstoju in obsegu terjatve nasprotuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dedinja P. Š. sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine po zapustniku S. Š. ter za njegova dediča proglasilo zapustnikovo vdovo P. Š. in zapustnikovega brata J. Ž., vsakega do 1/2 zapuščine.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedič J. Š. iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da ni pripoznal dolgov, ki jih je sodišče ugotovilo v okviru obsega zapuščine. Prijave teh terjatev dediču ali njegovima pooblaščencema niso bile vročene, da bi se z njimi lahko seznanil in preveril, ali so utemeljene. Dedič teh terjatev ne priznava, saj zagotovo ne gre zgolj za dolgove zapustnika, ampak v deležu do 1/2 tudi zapustnikove vdove. Sodišče naj mu vroči vloge upnikov, ki so jih v tem postopku podali, šele nato se bo lahko o terjatvah izjasnil. Predlaga razveljavitev sklepa o dedovanju v delu, ki se nanaša na dolgove zapustnika.

3. Na pritožbo je odgovorila dedinja P. Š. in prerekala podane pritožbene navedbe. Opozorila je, da je sodišče na naroku dediča seznanilo z vsemi sedaj izpodbijanimi dolgovi, pritožnik, ki je bil na naroku prisoten, pa ugotovitvi obsega zapuščine, vključno s pasivo, ni nasprotoval. Gre za pritožbene novote.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S smrtjo zapustnika preidejo na podlagi dedovanja kot univerzalnega pravnega nasledstva na dediče vsa premoženjska razmerja zapustnika, to je vse podedljive pravice, ki jih je imel zapustnik v trenutku smrti. Tako kot pravice preidejo po samem zakonu na dediče tudi obveznosti zapustnika, in sicer brez posebnega pravnega akta, s katerim bi dediči te obveznosti prevzeli.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje na naroku 14. 2. 2017 zapustnikovi vdovi in pritožniku predstavilo celoten obseg zapuščine po pokojnem, tako aktivo kot (do takrat znano) pasivo, vse popisalo v zapisih, na podlagi teh informacij pa sta se dediča k dedovanju priglasila in sprejela zapuščino z vsemi pravicami in obveznostmi. Pritožbene navedbe, da se pritožnik o dolgovih zapustnika ni mogel izjasniti, ker z njimi ni bil seznanjen, glede na navedeno niso utemeljene. Pritožnik je sam oziroma po pooblaščencih v zapuščinskem postopku sodeloval že od 24. 3. 2014, ter je imel možnost vpogleda v spis, zato mu sodišče s tem, ko mu ni vročalo posamičnih vlog upnikov, ni kršilo njegove pravice do izjave. Čeprav upniki v zapuščinskem postopku svoje terjatve lahko priglasijo, namreč niso stranke postopka, katerih vloge bi bilo treba vročati preostalim dedičem, to postanejo zgolj, če zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča na podlagi 143. člena ZD. Ker se je pritožnik po vsebini in vrsti v celoti seznanil s priglašenimi terjatvami upnikov najkasneje na naroku 14. 2. 2017, tudi iz tega razloga kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ni podana.

7. Pritožbene trditve, da priglašene terjatve T., S., U., d. o. o., V. in Z. zagotovo niso samo dolgovi zapustnika, temveč v deležu do 1/2 tudi dolgovi zapustnikove vdove, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZPP ni moglo upoštevati. Ob tem dodaja, da sklep o dedovanju, tudi če v ugotovitvenem delu vsebuje opis pasive zapuščine, še vedno obdrži značaj ugotovitvene odločbe, zato dejstvo, da je v zapuščinskem postopku upnikova terjatev ugotovljena v sklepu o dedovanju, ne pomeni, da tak samostojni sklep predstavlja izvršilni naslov. Upniki bodo v primeru, da dediča terjatve ne bosta prostovoljno poravnala, plačilo morali uveljavljati v pravdi, kjer bo imel pritožnik še vedno možnost, da obstoju in obsegu terjatve nasprotuje.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

9. Odločitev o stroških dedinje P. Š. v zvezi z odgovorom na pritožbo je sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 174. člena ZD.