Jedro

Na zvišanje odstotka vojaške invalidnosti lahko vplivajo le tiste spremembe zdravstvenega stanja, ki so v vzročni zvezi z že priznano invalidnostjo in ne tudi druge zdravstvene težave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikov zahtevek na zvišanje odstotka vojaške invalidnosti. Svojo odločitev je oprla na mnenje posebne zdravniške komisije za oceno mnenja zdravnika specialista o spremembi pri vojaškem invalidu, ki vpliva na ugotovljeni odstotek invalidnosti, z dne 14.7.1993. Po navedenem mnenju te komisije ni verjetno, da bi pri tožniku nastala sprememba, ki bi vplivala na že ugotovljeni odstotek vojaške invalidnosti. Iz izvida zdravnikov specialistov (nevrologa, radiologa, ortopeda Splošne bolnice Novo mesto in internista UKC z dne 12.3., 18.3., 6.4. in 19.4.1993 izhaja, da se sedanje stanje tožnikovega organizma - priznanih poškodb ni poslabšalo; posttravmatska encefalopatija tožniku ni bila priznana; po izvidih pa gre za arteriosklerotične spremembe ožilja, kar pa ni v zvezi s priznanimi poškodbami.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil glede na ugotovljene dejanske okoliščine napravljen napačen sklep. Njegovo zdravstveno stanje se je v zadnjem času toliko poslabšalo, da te spremembe vplivajo na odstotek invalidnosti. Te spremembe izhajajo tako iz zdravstvene dokumentacije, kot tudi iz izvidov vrste specialističnih pregledov. Smiselno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožniku je priznan status vojaškega vojnega invalida za stanje po eksplozijski poškodbi obeh goleni s prelomom desne goleni, z omejeno gibljivostjo desnega skočnega sklepa ter brazgotino na desni golenici, prirasli na podlago po osteomelitisu, ki mu po zadnji oceni z dne 16.2.1988 povzroča 60 % invalidnost. Tožnik zatrjuje, da se mu je zdravstveno stanje poslabšalo in zato zahteva ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti. Posebna zdravniška komisija je podala strokovno mnenje z dne 14.7.1993, iz katerega je razvidno, da je pri oceni upoštevala predložene štiri izvide zdravnikov specialistov (nevrologa, radiologa, ortopeda Splošne bolnice Novo mesto in internista Univerzitetnega kliničnega centra z dne 12. in 18.3. ter 6. in 19.4.1993). Ugotovila je, da ob upoštevanju predloženih izvidov ni izkazana verjetnost poslabšanja stanja po eksplozijski poškodbi obeh goleni z ozirom na zadnjo oceno invalidnosti z dne 16.2.1988. Po njeni oceni iz navedenih izvidov zdravnikov - specialistov izhaja, da se sedanje stanje okvare tožnikovega organizma - priznanih poškodb ni poslabšalo; posttravmatska encefalopatija tožniku ni bila priznana; po izvidih gre za arteriosklerotične spremembe ožilja, kar pa niso v zvezi s priznanimi poškodbami. Pred izdajo izpodbijane odločbe je torej posebna zdravniška komisija podala mnenje, ki je po presoji sodišča popolno in dovolj obrazloženo tako, da ga je pristojna uradna oseba mogla presoditi. Na podlagi takega mnenja posebne zdravniške komisije je tožena stranka tudi sprejela dejansko ugotovitev, da ni verjetno izkazano, da bi pri tožniku nastala sprememba, ki bi vplivala na že ugotovljeni odstotek vojaške invalidnosti. V zvezi z navedenim dejanskim sklepom sodišču ne vzbujajo pomislekov tožbeni ugovori, v katerih tožnik predvsem poudarja poškodbo glave in njene posledice, saj tožniku ni bila priznana vojaška invalidnost za stanje po poškodbi glave. Zato te zdravstvene težave ne morejo vplivati na že priznane pravice. Na zvišanje odstotka vojaške invalidnosti namreč lahko vplivajo le tiste spremembe zdravstvenega stanja, ki so v vzročni zvezi z že priznano invalidnostjo, in ne tudi druge zdravstvene težave (109. člen prečiščenega besedila zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev - Uradni list SFRJ, št. 31/86 oziroma 107. člen citiranega zakona, Uradni list SFRJ, št. 68/81, 41/83, 75/85, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90). Postopek za ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti pa se po izrecni določbi 4. in 5. odstavka 107. člena citiranega zakona začne le, če vojaški invalid dokaže kot verjetno, da je nastala sprememba, ki vpliva na že ugotovljeni odstotek invalidnosti. Tega tožnik s predloženimi 4 izvidi zdravnikov - specialistov ni uspel dokazati. Zato je tožena stranka pravilno uporabila določbo 6. odstavka 107. člena citiranega zakona, po kateri se zahteva za novo ugotavljanje invalidnosti zavrže, če ni dokazano kot verjetno, da je pri invalidu nastala sprememba, ki vpliva na pravice, določene z dokončno odločbo.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

PRAVNI POUK: Zoper to sodbo je dopustna pritožba na poseben senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani v 15 dneh po njenem prejemu. Pritožbo je možno vložiti pri tem sodišču neposredno ali po pošti, da pa se lahko na zapisnik pri tem sodišču.