Jedro

Ko sodišče v izreku sodbe odloči o zakonskih zamudnih obrestih, te od 1.1.2007 vselej prizna od glavnice izražene v eurih – ne glede na to, da so obresti začele teči že pred 1.1.2007.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 318. člena ZPP (1) izdalo zamudno sodbo. Z njo je tožencu naložilo naj tožeči stranki plača terjatev v višini 5.388,72 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor so od posameznih zneskov in datumov opredeljene v 1. točki izreka. Z 2. točko izreka je odločilo o stroških postopka.

Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer z opozorilom, naj sodišče opravi postopek po 108. členu ZPP. Pritožba vsebinsko napada obrestni del odločitve. Meni da je ta napačen, nejasen, kajti ne upošteva dejstva, da je bila do 31.12.2006 v Republiki Sloveniji domača valuta tolar. Do tega dne tožniku od eurskih zneskov sodišče ne bi smelo priznati zakonskih zamudnih obresti. Pritožnik v nadaljevanju pravilno povzema zakonsko ureditev, ki je veljala do uvedbe eura. Ta je bila takšna, da je zakonska mera zamudnih obresti veljala le za tolarje, medtem, ko za obveznosti v tuji valuti ni bilo posebnega zakona. Meni, da je zgolj preračun glavnice v eure, ne da bi se prilagodil obrestni del izreka, materialnopravno napačen in tudi v nasprotju s 13. členom ZUE (2). Posledica tega je po stališču pritožnika ta, da izrek izpodbijane sodbe dopušča izbiro različnih obrestnih mer. Izrek je tako nejasen. Iz tega pritožba izpeljuje nadaljnji sklep, da je bila tožba formalno pomanjkljiva. To pa pomeni, da bi sodišče z njo moralo ravnati kot z nepopolno vlogo in tožečo stranko opozoriti oziroma pozvati, naj tožbo v skladu s 108. členom ZPP ustrezno popravi. Ker tega ni storilo, je po prepričanju pritožnika zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Izrek izpodbijane sodbe je jasen. Tožena stranka je dolžna plačati glavnico z obrestmi. Te se obračunavajo po obrestni meri, ki jo za zamudne obresti določa zakon. Nobenega dvoma tudi ni, da gre že izvorno za terjatev v domači valuti. To navsezadnje izhaja iz trditvene podlage tožbe, ki je zaradi pasivnosti toženca postala tudi dejanska podlaga sodbe.

V skladu s 1. odstavkom 13. člena ZUE se je domača valuta, ki je bila dotlej tolar, z dnem 1.1.2007 uradno pretvorila v eure po zakonsko določenem menjalnem tečaju. To velja za vse akte, tudi za pogodbe.

V resnici gre le za matematično operacijo, kar se odraža tudi pri obračunu zakonskih zamudnih obresti. Vrednost glavnice ostaja enaka, le izražena je v drugi enoti. Od te vrednosti pa tečejo zakonske zamudne obresti in te so po vrednosti popolnoma enake ne glede na to, ali se obračunavajo od tolarske vrednosti ter se šele nato preračunajo v eure ali pa se že v izhodišču obračunajo od eurske vrednosti. Gre namreč za komutativno računsko operacijo.

Zaradi opisanega napačnega materialnopravnega izhodišča pritožbe, je tudi ves nadaljnji logični sklep, ki nazadnje privede do očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačen. Pritožba torej ni utemeljena. Ker ob tem niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je to v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).

Zakon o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006).