Jedro

V skladu z določbo 110. člena OZ od pogodbe ni mogoče odstopiti le v primeru, ko gre za neizpolnitev neznatnega dela obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev posojilne pogodbe, sklenjene med tožnico in tožencem z dne 20. 5. 2011, na ugotovitev, da je vknjižba hipoteke na nepremičnini, posameznem delu št. 37 v stavbi št. 5455 k. o. X, v korist toženca, neveljavna, in na dovolitev vzpostavitve prejšnjega stanja pri tej nepremičnini tako, da se hipoteka, vknjižena v korist toženca, izbriše in navedena nepremičnina ni več obremenjena s to hipoteko; (II) zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je posojilna pogodba, sklenjena med tožnico in tožencem z dne 20. 5. 2011, razvezana, na ugotovitev, da je vknjižba hipoteke na nepremičnini, posameznem delu št. 37 v stavbi št. 5455 k. o. X, v korist toženca, neveljavna, in na dovolitev vzpostavitve prejšnjega stanja pri tej nepremičnini tako, da se hipoteka, vknjižena v korist toženca, izbriše in navedena nepremičnina ni več obremenjena s to hipoteko ter (III) tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 2.604,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S popravnim sklepom z dne 8. 11. 2013 je sodišče prve stopnje nadomestilo datum 4. 9. 2013, naveden v uvodu in na koncu sodbe, s pravilnim datumom 23. 10. 2013. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni obrazložilo svojega dokaznega sklepa in ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pri čemer ni navedlo razlogov za njihovo zavrnitev. Sodišče bi bilo dolžno izvesti dokaz z zaslišanjem notarke M. T. R., ki bi lahko povedala o okoliščinah ob sklepanju pogodbe in o obstoju kakšnih drugačnih oziroma dodatnih dogovorov. V sodbi so nejasnosti v navedbah, kdo je bil posojilojemalec in glede obrestne mere, sodišče pa je tudi napačno povzelo navedbe toženca glede tega, kdaj je bilo dogovorjeno, da se denar nakaže direktno N. d. o. o. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo govorila o popolnoma drugem znesku, kot izhaja iz posojilne pogodbe. Kljub temu, da je tožeča stranka na to opozorila, tožena stranka ni pojasnila razlike v številkah. S to razliko se ni ukvarjalo niti sodišče oziroma se je z njo ukvarjalo mimo trditvene podlage šele v ponovno začetem postopku, pri čemer je tožeča stranka že takoj uveljavljala prekluzijo. Sodišče je tudi mimo trditev zaključilo, da bo tožnica dala poroštvo za ta znesek. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, ker so si bistveni razlogi glede izročitve oziroma prejema denarja v nasprotju. Pristranskost sodišča se odraža pri selektivni izbiri izvedenih dokazov in navedb posameznih prič in strank. Sodišče je mimo trditev nekritično sledilo izpovedbi B. J. O tem, da je želela N. d. o. o. nastopiti na finančnih trgih in da si je D. lahko sposodil denar le, če je pritegnil subjekt, ki ima nepremičnino, ni bilo trditev, te ugotovitve pa so tudi življenjsko nelogične. Sodišče se tudi ni kritično opredelilo do nedoslednosti v in med izpovedbami prič toženca, čeprav te mrgolijo. Glede izpovedbe K. A. pa je povsem iz konteksta iztrgalo njene posamezne dele. Za predmetni postopek ni relevantno, kaj je tožeča stranka nameravala narediti s svojim denarjem, ampak je bistveno, da tega denarja ni nikoli prejela, hipoteko pa je dala. Posel je bil sklenjen zgolj zaradi napak volje. Toženec je z namenom, da si pridobi korist, pritožnico spravil v zmoto in jo v zmoti tudi držal. Šele po podpisu pogodbe je namreč spremenil dogovor, vmešali so se tretji ljudje, ki so vajeni goljufij in posle speljali po svoje tako, kot so se sami dogovorili, ne da bi v posel vključili tožnico, ki pogodbe ne bi podpisala, če bi ji bila predstavljena prava zgodba. S tem pa se sodišče ni ukvarjalo, čeprav je pritožnica seznanila sodišče tudi s kazenskim postopkom, ki teče zoper toženca in njegove priče. Sodišče bi moralo upoštevati tudi priložene listine iz kazenskega spisa. Prilaga zapisnik o zaslišanju A. K. v pravdni zadevi I P 595/2011, iz katerega je razviden namen pritožnice ter na drugi strani prevara s strani toženca in njegovih prič. Iz smiselno enakih razlogov se pritožuje zoper odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. Ob tem opozarja, da tožena stranka navedb tožeče stranke v zvezi s tem zahtevkom sploh ni prerekala. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka sicer utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni (posebej) obrazložilo dokaznega sklepa oziroma konkretno zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje notarke M. T. R. Vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe kot celote moč razbrati, da omenjene priče, ki jo je tožeča stranka predlagala zaradi dokazovanja svojih trditev, da toženec ni izročil denarja ob podpisu posojilne pogodbe, ni zaslišalo, ker je to dejstvo štelo za dokazano že na podlagi drugih dokazov, kar pa predstavlja upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Pritožbeno vztrajanje, da bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvesti dokaz z zaslišanjem omenjene priče, zato ni utemeljeno; prav tako niso v tej zvezi podane očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6. V zvezi z nejasnostmi v obrazložitvi sodbe, ki jih izpostavlja tožeča stranka v pritožbi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve sodbe sicer res napačno navedlo, da je bila posojilojemalka toženka namesto pravilno tožnica, vendar pa je glede na nadaljnjo obrazložitev, iz katere jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bila posojilojemalka tožeča stranka, očitno, da gre zgolj za pisno pomoto, zaradi katere je preizkus sodbe še vedno mogoč. Prav tako gre zgolj za pisno pomoto pri navedbi obrestne mere, ki je bila dogovorjena s posojilno pogodbo. V zvezi s sporno vsebino 8. točke obrazložitve sodbe, v kateri je omenjena oseba A. D., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu zgolj povzelo navedbe iz odgovora na tožbo, v katerem je tožena stranka navedla, da je ime D., ki je bil zaslišan v tej pravdi kot priča, A. namesto pravilno M. Drži, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da je tožena stranka trdila, da je A. K. ob podpisu posojilne pogodbe naročil, naj se nakaže posojeni znesek družbi N. d. o. o. Iz trditev tožene stranke namreč izhaja, da je K. šele po overitvi pogodbe naročil tožencu, naj se posojeni znesek v višini 50.000,00 EUR nakaže tej družbi. Vendar pa tudi zaradi tega ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj gre v tem delu zgolj za (napačno) povzemanje navedb, iz nadaljnje obrazložitve pa je razvidno, kaj je sodišče v tej zvezi štelo za dokazano.

7. Pritožbeno sodišče se nadalje ne strinja s pritožbenimi navedbami, da izpodbijane sodbe ni moč preveriti, ker v njej ni jasno navedeno, ali je bil posojeni denar izročen ali nakazan ter komu je bil nakazan oziroma kdo ga je prejel. Kljub nekoliko nedosledni, mestoma napačni uporabi izrazov v zvezi z izročitvijo in prejemom posojenega zneska v višini 50.000,00 EUR namreč iz sodbe izhaja jasen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni fizično prejela posojenega denarja, temveč, da je toženec oziroma zanj D. V. posojeni znesek v višini 50.000,00 EUR nakazal po naročilu A. K., ki je zastopal tožečo stranko pri sklepanju posojilne pogodbe z dne 20. 5. 2011, družbi N. d. o. o. Navedeni dejanski zaključek, ki ga tožeča stranka izpodbija, pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Sodišče prve stopnje je imelo podlago za zaključek, da je A. K. dal navodilo tožencu, da posojenega zneska ne nakaže tožeči stranki temveč družbi N. d. o. o., ne le v izpovedbah prič toženca (zlasti M. D.), temveč tudi v izpovedbi A. K. (priča tožeče stranke). Izpovedba te priče je bila (tudi v tem delu) povsem jasna in ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje povsem iz konteksta iztrgalo njene posamezne dele. Dejstvo, da je bil pred oziroma ob podpisu posojilne pogodbe dogovor, da se denar nakaže na tožečo stranko, o čemer je izpovedal tudi K., ni bistveno. Za presojo, ali je toženec z nakazilom zneska v višini 50.000,00 EUR (delno) izpolnil svojo obveznost iz posojilne pogodbe, je odločilno zgolj to, da je tožeča stranka oziroma zanjo A. K. naročil tožencu, da se obveznost po pogodbi izpolni tretji osebi (družbi N. d. o. o.), ne pa tudi, kdaj je do tega naročila oziroma dogovora med tožečo stranko in tožencem prišlo, kot zmotno meni tožeča stranka. Tožeča stranka nadalje ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da so izpovedbe toženca in njegovih prič različne glede tega, kdo je povedal na banki transakcijski račun, na katerega je bil nakazan znesek 50.000,00 EUR, ter kdo je bil prisoten ob tem nakazilu, saj je v tej zvezi bistveno le to, da je bil denar dejansko nakazan družbi N. d. o. o. s strani toženca (oziroma da je zanj navedeno nakazilo opravil D. V.), kar pa je tožena stranka dokazala med drugim s potrdilom z dne 20. 5. 2011. Prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o tem, kakšen je bil poslovni odnos med tožečo stranko in omenjeno družbo. Za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku na razveljavitev posojilne pogodbe, ki ga je tožeča stranka utemeljevala s trditvami, da je posojilno pogodbo sklenila v zmoti, ki jo je povzročila tožena stranka s tem, ko ji je pred in ob podpisu posojilne pogodbe obljubljala, da ji bo izročila dogovorjeni znesek, kasneje pa svoje obveznosti v celoti ni izpolnila, tožena stranka pa je trdila, da je svojo obveznost izpolnila, kar je tudi delno dokazala, namreč ni pomembno, zakaj je tožeča stranka sklenila posojilno pogodbo oziroma pristala na to, da se denar nakaže družbi N. d. o. o. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje tudi na podlagi izpovedb zakonite zastopnice tožeče stranke in A. K. pravilno ugotovilo, da je bil namen tožeče stranke investirati preko družbe N. d. o. o. v finančne trge, da pa so se njena pričakovanja izjalovila. Z ugotavljanjem, ali je imela tožeča stranka poslovni odnos z družbo N. d. o. o., sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo trditvene podlage pravdnih strank, saj so bile trditve o poslovnem odnosu del trditvene podlage tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je bila zoper toženca podana kazenska ovadba, nima nobenega vpliva na obravnavani postopek, saj vložena kazenska ovadba še ničesar ne dokazuje. V zvezi z zapisnikom z dne 6. 11. 2013, priloženem k pritožbi, iz katerega naj bi izhajala izpovedba A. K. v pravdni zadevi I P 595/2011 o tem, kakšen je bil namen tožeče stranke ob sklepanju pogodbe, in prevara s strani toženca in njegovih prič, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da slednji ne more predstavljati podlage za drugačne dejanske zaključke v tej pravdi, saj je bila omenjena priča tožeče stranke v zvezi z navedenimi okoliščinami neposredno zaslišana v tem postopku.

8. Kot že pojasnjeno, je tožeča stranka primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev posojilne pogodbe in izbris hipoteke, ki je bila vpisana na podlagi te pogodbe pri nepremičnini, posameznem delu št. 37 v stavbi št. 5455 k. o. X, last tožeče stranke, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, utemeljevala s trditvami, da je posojilno pogodbo sklenila v zmoti, ki jo je povzročila tožena stranka s tem, ko je pred in ob podpisu posojilne pogodbe tožeči stranki obljubljala, da ji bo izročila dogovorjeni znesek, kasneje pa svoje obveznosti v celoti ni izpolnila, dosegla pa je vknjižbo hipoteke na nepremičnini tožeče stranke za zavarovanje terjatve po posojilni pogodbi. Glede na takšno trditveno podlago in ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec (delno) izpolnil svojo pogodbeno obveznost, saj je tožeča stranka pristala na to, da se denar (50.000,00 EUR) nakaže N. d. o. o., je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila v zmoti pri sklenitvi pogodbe. Posledično je tudi pravilna prvostopna odločitev, s katero je bil zavrnjen primarni tožbeni zahtevek.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka je postavila tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je posojilna pogodba razvezana in na izbris hipoteke, ki je bila vpisana na podlagi te pogodbe pri nepremičnini, posameznem delu št. 37 v stavbi št. 5455 k. o. X, last tožeče stranke, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Ta zahtevek je utemeljevala z navedbami, da je tožeča stranka pozivala toženca na izpolnitev pogodbe, vendar pa toženec pogodbe ni izpolnil, zaradi česar je od pogodbe odstopila, o čemer je toženca tudi obvestila. Sodišče prve stopnje je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je toženec izpolnil svojo pogodbeno obveznost s tem, ko je družbi N. d. o. o. nakazal znesek 50.000,00 EUR. V zvezi z razliko med zneskom 66.550,00 EUR, ki izhaja iz posojilne pogodbe, in nakaznim zneskom v višini 50.000,00 EUR pa je pojasnilo, da je toženec povedal, da le-ta predstavlja nagrado, da pa za odločitev v tej pravdi ni bistveno, ali gre za nagrado ali ne. Z navedeno presojo se pritožbeno sodišče ne strinja. Ker v skladu z določbo 110. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) od pogodbe ni mogoče odstopiti le v primeru, ko gre za neizpolnitev neznatnega dela obveznosti, zneska 16.550,00 EUR pa glede na celotno obveznost toženca iz posojilne pogodbe ni moč šteti za neznatnega, je namreč za odločitev o podrednem tožbenem zahtevku bistveno, ali je bil toženec kot posojilojemalec dolžan izročiti tožeči stranki tudi ta znesek, ali pa je dejansko šlo za nagrado. Vendar pa tožeča stranka v zvezi s trditvami tožene stranke, da je šlo za nagrado tožencu, v pritožbi pravilno navaja, da niso bile podane pravočasno, na kar je sicer pravočasno opozorila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je šlo za nagrado, pa še to le pavšalno, šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo (dne 23. 10. 2013), čeprav bi bila to dolžna navesti že prej, in sicer v 15 dneh po prvem naroku za glavno obravnavo, opravljenem dne 16. 1. 2013,(1) saj je tožeča stranka že v pripravljalni vlogi z dne 9. 1. 2013 navedla, da tožena stranka v odgovoru na tožbo(2) ne govori o vtoževanem znesku (znesku iz posojilne pogodbe). To pa pomeni, da trditev tožene stranke o nagradi ni moč upoštevati in je treba šteti, da je bilo s posojilno pogodbo z dne 20. 5. 2011 dogovorjeno, da toženec posodi tožeči stranki 66.550,00 EUR, kar je trdila tožeča stranka. Ker sodišče prve stopnje tega zaradi zgoraj predstavljenega zmotnega stališča ni upoštevalo, tudi ni ugotavljalo, ali so bili v skladu z določbami OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve izpolnjeni (vsi) pogoji za odstop od posojilne pogodbe. Posledično je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odpraviti navedenih pomanjkljivosti, ne da bi poseglo v pravico do sojenja na dveh stopnjah oziroma v pravico do pritožbe, zagotovljeno z določbo 25. člena Ustave RS. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je tožeča stranka odstopila od posojilne pogodbe v skladu z določbami OZ, s tem da bo moralo tožečo stranko najprej v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da dopolni oziroma konkretizira trditve, s katerimi utemeljuje podredni tožbeni zahtevek. Iz njenih trditev namreč ne izhaja jasno, ali je odstopila od posojilne pogodbe na podlagi določbe 104. člena OZ, ki se uporablja za pogodbe, pri katerih je čas bistvena sestavina pogodbe, ali pa je odstopila od pogodbe na podlagi 105. člena OZ, ki ureja posledice neizpolnitve obveznosti, kjer čas ni bistveni element obveznosti. Tožeča stranka bo tako zlasti morala jasno navesti, ali je bila pravočasna izpolnitev obveznosti toženca bistvena ali nebistvena sestavina posojilne pogodbe. V primeru, da je bila bistvena sestavina pogodbe, bo morala tudi trditi in dokazati, da je ravnala v skladu z določbama drugega in tretjega odstavka 104. člena OZ. V primeru, da pravočasna izpolnitev ni bila bistvena sestavina pogodbe, pa bo morala trditi in dokazati, da je storila vse potrebne korake za prenehanje pogodbe po drugem odstavku 105. člena OZ.(3)

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Sodišče prve stopnje je toženi stranki na naroku določilo rok 15 dni, da odgovori na navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 9. 1. 2013. (2) Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bil družbi N. d. o. o. nakazan znesek 50.000,00 EUR.

(3) Predvsem bo morala navesti, ali in kakšen dodaten rok je pustila tožencu za izpolnitev.