Jedro

V postopku denacionalizacije se ne presojata zakonitost in pravilnost aktov o podržavljenju, pač pa se prav na podlagi njihove vsebine vrača premoženje osebam, ki so v aktih o podržavljenju ali v uradnih evidencah (tedanjih) navedene kot prejšnji lastniki oziroma njihovim pravnim naslednikom, vrača pa se jim premoženje, ki jim je bilo z akti o podržavljenju podržavljeno. V postopku denacionalizacije tudi ni dopustno izpodbijati resničnosti vsebine javnih listin, ki so bile izdane po opravljenem drugem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.5.2006 (1. točka izreka), ter zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD) in odpravila delno odločbo Upravne enote Slovenj Gradec, št. 321-38/92-313 z dne 15.7.2005 (1. točka izreka), v nadaljevanju izreka (2. in 3. točka) v stvari sama odločila tako, da je upravičencu pokojnemu A.A. za podržavljen delež 1/2 v premoženju podjetja A.A., Lesna industrija, priznala odškodnino v obveznicah SOD v tolarski protivrednosti 114.634,46 USD za neto aktivo podjetja ter 87.353,06 DEM za nepremičnine. Določila je tudi zavezanca in rok za izpolnitev obveznosti ter da mora obveznost izpolniti skrbnici za posebni primer, to je tožnici.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke ter se je nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Presodilo je, da je tožena stranka glede na podatke spisa odločila pravilno in zakonito, da je bil upravičenec pok. A.A. v času podržavljanja lastnik podržavljene gospodarske družbe le do 1/2, in ne do celote, kot zatrjuje tožnica. Na drugačna odločitev v stvari pa ne morejo vplivati tožničine navedbe, da je prejšnji lastnik A.A. med vojno polovico svojega podjetja prepustil nemškemu družbeniku oziroma družbenikom le zato, da je lahko še naprej vodil svoje podjetje in da je preko novih solastnikov pri okupatorskih silah lahko reševal sorodnike in druge osebe iz zapora. Te okoliščine se namreč nanašajo na sklenitev pogodbe o ustanovitvi komanditne družbe, ki pa v tem primeru ni predmet spora. V tem primeru je predmet spora obseg lastništva v komanditni družbi, ta pa izhaja iz izpisa iz trgovinskega registra iz leta 1946, ki je javna listina. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožničini argumenti, da A.A. po vojni ni zahteval razveljavitev takšne pogodbe in spremembe v trgovinskem registru zaradi zgodovinskih okoliščin.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov tega postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi, enako kot prej tožena stranka, izhajalo iz izpiska iz registra Okrožnega sodišča v Mariboru. Ta izpisek je štelo kot javno listino, za katero se domneva resničnost njene vsebine. Pri tem pa je zavestno spregledalo, da je vselej mogoče dokazovati nasprotno. Prav to pa je tožnica želela doseči, saj je predlagala zaslišanje prič. S tem, ko je prvostopno sodišče odreklo zaslišanje prič, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba namreč ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Dogodki v zvezi z ustanovitvijo komanditne družbe so bistveni za presojo veljavnosti pravnih aktov. Pogodba o ustanovitvi komanditne družbe je nična, na ničnost pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Prvostopno sodišče tudi napačno pojasnjuje, da predmet spora ni sama sklenitev pogodbe, ampak vpis v trgovinski register. Zaradi neupoštevanja dokazov pa je prvostopno sodišče kršilo tudi načelo kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker meni, da je zavrnitev tožbe neutemeljena, meni tudi, da je enako neutemeljena zavrnitev povrnitev stroškov postopka. Predlaga, da naslovno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Če pa bi vrhovno sodišče presodilo, da dejansko stanje ni bilo popolno raziskano, pa naj zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena in prizadeta stranka - SOD na revizijo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožnica sicer dne 3.1.2007 priporočeno po pošti vložila pritožbo. Ker za to pritožbo ne veljajo določbe 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), temveč sistemske določbe tega zakona, je bilo treba presoditi, ali gre za pritožbo v smislu 73. člena ZUS-1. Po tej določbi je dovoljena pritožba zoper prvostopno sodbo le, če je sodišče samo ugotovilo, da je dejansko stanje drugačno, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, kar pa ni slučaj v tem primeru. Zato je vrhovno sodišče vloženo pravno sredstvo obravnavalo kot revizijo v smislu 83. člena ZUS-1, saj vrednost obravnavanega spora presega 20.000 EUR (1. točka 2. odstavka 83. člena ZUS-1). Pri tem sodišče še pripominja, da je prvostopna sodba s 1.1.2007 postala pravnomočna.

Po 85. členu ZUS-1 pa se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. in 2. točka 1. odstavka 85. člena). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Revizijsko sodišče meni, da v obravnavanem primeru niso podane v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Denacionalizacija je namreč poseben postopek, v katerem se prejšnjim lastnikom, če so izpolnjeni pogoji, predpisani z ZDen, praviloma v naravi vrača podržavljeno premoženje, če pa to ni mogoče, pa se vrača v obliki odškodnine (2. člen ZDen). Pri tem v postopku denacionalizacije ni mogoče presojati zakonitosti aktov o podržavljanju, temveč se prav na podlagi opredelitve upravičencev in premoženja iz teh aktov podržavljeno premoženje vrača. Glede vprašanj postopka se v denacionalizacijskem postopku uporabljajo določbe ZUP 1986, kolikor z ZDen ni določeno drugače (2. odstavek 6. člena ZDen). V ZUP 1986 pa so eno izmed dokaznih sredstev tudi listine, še zlasti javne listine (164. člen ZUP 1986). To so tiste, ki same po sebi dokazujejo tisto, ker se v njih potrjuje ali določa. Res je, da je dopustno dokazovati, da so v taki listini dejstva neresnično potrjena ali da je sam listina napačno sestavljena, vendar ne v kateremkoli postopku, temveč v postopku, ki velja za izdajo take listine.

V obravnavanem primeru je sporen izpisek iz trgovinskega registra iz leta 1946. Vpis v trgovinski register je opravilo registrsko sodišče po tedaj veljavnih predpisih o gospodarskih družbah, in o vpisu izdalo izpisek (potrdilo), ki je javna listina. Na vsebino tega izpisa so državni organi vezani, vse dokler se njegova vsebina ne bi razveljavila, odpravila ali spremenila v postopku, ki je (bil) za take vpise predpisan. To pa zagotovo ni postopek denacionalizacije.

Na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati pritožbene navedbe o vprašljivosti možnosti izpodbijanja tega izpisa iz trgovinskega registra oziroma družbene pogodbe, na kateri temelji, v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti. Kot že navedeno namreč to ni in ne more biti predmet denacionalizacije. Glede na navedeno torej materialno pravo - ZDen v tem primeru ni bilo zmotno uporabljeno.

Kontradiktornost postopka je bila zagotovljena že v upravnem postopku, saj je bila tožnici dana možnost sodelovanja v postopku pred izdajo odločbe prvostopenjskega upravnega organa. Izvedeni so bili tudi dokazi in na podlagi pravno pomembnih dokazov za denacionalizacijski postopek je bilo v zadevi denacionalizacije pravilno in zakonito odločeno.

Po presoji revizijskega sodišča je izpodbijana sodba tudi ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh za odločitev pomembnih dejstvih. Glede odločilnih razlogov pa se opira tudi na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, po kateri prvostopnemu sodišču v sodbi ni treba posebej ponavljati razlogov iz obrazložitve odločbe tožene stranke, temveč se nanjo lahko izrecno sklicuje. Prav to pa je storilo tudi prvostopno sodišče v obravnavanem primeru. Glede ključnega spornega vprašanja v tej zadevi, to je obsega lastninske pravice prejšnjega lastnika v obravnavani družbi, pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo svoje razloge, ki jih pritožbeno sodišče šteje za pravilne in zakonite.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.