Jedro

Iz odločbe in upravnega spisa je razvidno, da je bilo dovoljenje za začasno prebivanje tožniku nazadnje podaljšano do 7. 4. 2010, kršitev pa je bila ugotovljena 1. 6. 2011. S tem v zvezi se postavlja vprašanje, kje se je tožnik nahajal ves čas od 7. 4. 2010 do 1. 6. 2011. Če bi se izkazalo, da je ves ta čas živel v Republiki Sloveniji brez dovoljenja, potem bi to pomenilo, da je teža kršitve, četudi enkratna, toliko večja in bi v tem primeru lahko bil podan zgoraj navedeni zadržek, da se dovoljenja ne izda. Če pa je v tem času tožnik prebival izven Slovenije in je le krajši čas prebival v Republiki Sloveniji brez dovoljenja, potem glede na načelo sorazmernosti teža prekrška ni taka, da bi lahko zaradi tega bil podan razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Vendar pa je iz zapisnika o zaslišanju tožnika na Veleposlaništvu Republike Slovenije razvidno, da se ta okoliščina prekrška ni posebej ugotavljala. Tožnik je tedaj povedal, da je plačal 450,00 EUR in da je montiral centralno kurjavo ter da je 29. 3. 2011 odprl svoje podjetje in da ima veljavno delovno dovoljenje. Menil je, da na podlagi tega dovoljenja lahko opravlja montažo centralne kurjave.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-6663/2011-8 (1312008) z dne 7. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik na Veleposlaništvu Republike Slovenije vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela v skladu z določbo 32. člena Zakona o tujcih. Tožena stranka je ugotovila, da je bil tožniku s strani Policijske postaje Škofija Loka izdan plačilni nalog zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 98. člena Zakona o tujcih (nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji). Iz plačilnega naloga je razvidno, da sta bila dne 1. 6. 2011 na delovišču novih stanovanjskih hiš v A. ugotovljena dva prekrška, in sicer eden na podlagi 3. točke prvega odstavka 98. člena Zakona o tujcih, drugi pa na podlagi 4. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o prijavi prebivališča. Iz uradne evidence, ki se vodi v skladu z določbo 85. člena Zakona o tujcih, je razvidno, da je bilo tožniku iz razloga zaposlitve ali dela izdano dovoljenje za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji dne 6. 3. 2008 z veljavnostjo do 14. 2. 2009, to dovoljenje pa mu je bilo podaljšano z veljavnostjo od 29. 4. 2009 do 7. 4. 2010. Od 7. 4. 2010 dalje pa tožnik nima več veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje, kar pomeni, da ga tudi 1. 6. 2011 ni imel. Tožena stranka se sklicuje na določbo 5. alineje prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih, po kateri se dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ker je bil tožnik kaznovan za prekršek nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, tožena stranka ugotavlja, da med svojim bivanjem v Republiki Sloveniji ni spoštoval zakonov Republike Slovenije, natančneje Zakona o tujcih, zato obstaja razlog za domnevo, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Na zaslišanju v upravnem postopku je tožnik povedal, da ga je Policijska postaja Škofja Loka dne 1. 6. 2011 dobila pri prekršku, da se je nahajal v Republiki Sloveniji brez dovoljenja za prebivanje in ga za to kaznovala na denarno kazen 450,00 EUR. Tedaj je v Sloveniji delal oziroma montiral centralno kurjavo. Dne 29. 3. 2011 je namreč odprl svoje podjetje B. d.o.o. in ima veljavno delovno dovoljenje. Mislil je, da lahko na podlagi delovnega dovoljenja in odprtja podjetja opravi montažo centralne kurjave v A. Po plačani denarni kazni in opozorilu policije je zapustil Republiko Slovenijo, se vrnil v Bosno in Hercegovino in dne 6. 6. 2011 v konzularni pisarni v Banja Luki vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve. Tožena stranka meni, da glede na to, da je tožnik že imel v preteklosti iz naslova zaposlitve ali dela izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in da je v času veljavnosti obeh dovoljenj imel tudi veljavno delovno dovoljenje, da zato pozna slovensko zakonodajo. Že v preteklosti je imel veljavno delovno dovoljenje in si je kljub temu uredil tudi dovoljenje za začasno prebivanje. Zaradi tega tožena stranka ne more slediti njegovi izjavi v upravnem postopku, da je mislil, da lahko na podlagi delovnega dovoljenja in odprtja podjetja opravlja delo. Tožena stranka meni, da se je jasno zavedal, da mora za prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela pridobiti tudi ustrezno dovoljenje. Kljub temu dovoljenja ni imel in je s tem izkazal, da se s tem ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je v Sloveniji odprl svoje podjetje B. d.o.o. in da ima veljavno delovno dovoljenje. Ni se zavedal oziroma zavestno naredil prekrška, ker je menil, da lahko z delovnim dovoljenjem dela oziroma izvaja dela s svojim podjetjem in je bil v postopku urejanja prebivanja v Republiki Sloveniji. V Sloveniji je živel od leta 2008, vendar ne razume natančno vseh predpisov. Če bi jih razumel, takega prekrška ne bi naredil. S plačilnim nalogom je plačal prekršek, se ga zaveda in bo v bodoče spoštoval slovenski pravni red oziroma ustavo in zakonodajo Republike Slovenije. Doma ima revno in številno šestčlansko družino, za katero skrbi. Oče je hud duševni bolnik in stoodstotni invalid in mora zanj skrbeti, ravno tako za mater, sestro, svojo ženo in svojega otroka. Edini, ki skrbi, je on in je to tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih ni pravočasno vložil in pridobil dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. Ima svoje podjetje in bo plačeval vse obveznosti, tako davčne kot tudi ostale ter spoštoval vse zakone v Sloveniji, tako Zakon o tujcih kot tudi druge zakone. Predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo ter ugodi njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje, oziroma naj naloži toženi stranki, da mu v ponovljenem postopku izda odločbo o dovoljenju za prvo prebivanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove navedbe. Navaja, da je tožniku dovoljenje poteklo dne 7. 4. 2010 in pred potekom ni zaprosil za njegovo podaljšanje. Netočna je tudi njegova trditev, da ni zavestno naredil prekrška. Kot je razvidno iz uradne evidence upravnega organa in plačilnega naloga, tožnik 1. 6. 2011 ni imel veljavnega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji niti vložene prošnje za izdajo le-tega. Glede na to, da pa je bilo tožniku že izdano dovoljenje za začasno prebivanje in tudi podaljšano in sta bili obe dovoljenji izdani iz razloga zaposlitve ali dela, tožena stranka zavrača tožnikove navedbe, da je vzrok storjenega prekrška nepoznavanje jezika in predpisov. Tožnik je vedel, da delovno dovoljenje ni dokument, s katerim si pridobi pravico do zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, pač pa je ta dokument dovoljenje za prebivanje. Po mnenju tožene stranke se je tožnik zavedal, da mu samo dovoljenje za delo še ne daje pravice do prebivanja v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. S tem zavestno ni spoštoval pravnega reda Republike Slovenije. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na 5. alinejo prvega odstavka 43. člena Zakona o tujcih, ki določa, da se tujcu dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil tožnik obravnavan zaradi prekrška in da mu je bil izdan plačilni nalog. Sporno pa je, ali je to razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. S tem v zvezi sodišče meni, da ni nujno, da bi lahko zaradi storjene kršitve obstajali razlogi za tako domnevo. Iz odločbe in upravnega spisa je razvidno, da je bilo dovoljenje za začasno prebivanje tožniku nazadnje podaljšano do 7. 4. 2010, kršitev pa je bila ugotovljena 1. 6. 2011. S tem v zvezi pa se postavlja vprašanje, kje se je tožnik nahajal ves čas od 7. 4. 2010 do 1. 6. 2011. Če bi se izkazalo, da je ves ta čas živel v Republiki Sloveniji brez dovoljenja, potem bi to pomenilo, da je teža kršitve, četudi enkratna, toliko večja in bi v tem primeru lahko bil podan zgoraj navedeni zadržek, da se dovoljenja ne izda. Če pa je v tem času tožnik prebival izven Slovenije in je le krajši čas prebival v Republiki Sloveniji brez dovoljenja, potem po mnenju sodišča glede na načelo sorazmernosti teža prekrška ni taka, da bi lahko zaradi tega bil podan razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Vendar pa je iz zapisnika o zaslišanju tožnika na Veleposlaništvu Republike Slovenije razvidno, da se ta okoliščina prekrška ni posebej ugotavljala. Tožnik je tedaj povedal, da je plačal 450,00 EUR in da je montiral centralno kurjavo ter da je 29. 3. 2011 odprl svoje podjetje B. d.o.o. in da ima veljavno delovno dovoljenje. Menil je, da na podlagi tega dovoljenja lahko opravlja montažo centralne kurjave v A. Povedal je, da je bil v Sloveniji pred tem dve leti in da ni bil v nobenem postopku ter da je spoštoval slovenski pravni red in da je zaradi nevednosti storil navedeni prekršek. Ni pa se pri tem zaslišanju ugotavljalo, kje je prebival od poteka zadnjega dovoljenja za prebivanje dalje in se tako ne da oceniti teže prekrška in zaradi tega se tudi ne da opraviti testa sorazmernosti. Iz navedenega razloga je po oceni sodišča dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno in bo v ponovljenem postopku potrebno ponovno zaslišati tožnika v zvezi s to okoliščino.

Glede na zgoraj navedeno je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Glede na to, da je bil razlog za ugoditev tožbi in za odpravo odločbe nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, se sodišče do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je predlagal tožnik, ker je skladno z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.