Jedro

Ker je bil dolžnik v času, ko je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe zoper dolžnika in ko je bila zaznamovana izvršba v zemljiški knjigi, lastnik idealnega solastnega deleža na nepremičnini in je bila lastninska pravica na nepremičnini vknjižena na oba (dolžnika in tožnico), je izvršba na dolžnikov delež dopustna. Tožnica je postala izključna lastnica nepremičnine na podlagi zamudne sodbe šele po zaznambi izvršbe in vknjižbe hipoteke v korist toženca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ta poslej glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izvršba na nepremičnini parc. št. ... vpisani pri vl. št. ... k.o. P., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Velenju pod opr. št. In 79/2006 upnika – tožene stranke zoper dolžnika J. Č., P. ..., V., nedopustna, in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka 733,35 EUR v roku 15 dni.” Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 649,45 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo: da se ugotovi, da je izvršba na nepremičnine parc. št. ... vl. št. ... k.o. P., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Velenju pod opr. št. In 79/2006, upnika – tožene stranke zoper dolžnika J. Č., P. ..., V., nedopustna (1. tč. izreka) in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 839,29 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila (2. tč. izreka).

Toženec je v pritožbi uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku in predlagal, da ji pritožbeno sodišče ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa je predlagal razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteval je tudi povrnitev vseh stroškov postopka. Navajal je, da je sodišče v obravnavani pravdi zmotno uporabilo odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-128/2003 z dne 27.1.2005, ker ta po njegovem mnenju ne predstavlja materialnopravne podlage, saj ne gre za identično zadevo. Navajal je, da se je tožnica v tožbi na nedopustnost izvršbe sklicuje na zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe in sklepa o dovolitvi izvršbe na dolžnikove nepremičnine, zato upnik ne more biti omejen pri uveljavljanju svoje pravice na podlagi že izvršenega vpisa v zemljiško knjigo. Nesporna dejstva so, da je toženec kot upnik zoper dolžnika J. Č. (v nadaljevanju: dolžnik) 6.5.2002 vložil predlog za izvršbo, da je bila izvršba dovoljena s sklepom opr. št. Ig 341/2002 z dne 14.9.2004, ki je postal pravnomočen 4.10.2004, da je toženec zaradi neuspešne izterjave predlagal spremembo sredstev izvršbe in predlagal prodajo dolžnikovega deleža do ½ nepremičnine in predlagal zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, sodišče pa je dovolilo spremembo sredstev izvršbe s sklepom z dne 26.5.2006, da je bil dolžnik ob vpisu zaznambe sklepa o izvršbi in vknjižbi hipoteke v korist upnika vpisan kot lastnik v deležu ½ predmetne nepremičnine, da tožnica ni pridobila svoje lastninske pravice z zamudno sodbo opr. št. P 471/2006 z dne 25.8.2006 pred zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ta vpis je bil opravljen 31.5.2006, temveč je pridobila lastninsko pravico na celotni nepremičnini šele na podlagi navedene zamudne sodbe, ki je bila nesporno izdana po vpisu zaznambe izvršbe, zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku. Za presojo utemeljenosti zahtevka ne more biti odločilna okoliščina, da je tožnica s tožbo vloženo 15.5.2006, to je pred zaznambo sklepa o izvršbi, zahtevala ugotovitev, da je izključna lastnica nepremičnine, ki je predmet izvršbe. Tožnica ni pridobila lastninske pravice na nepremičnini pred zaznambo sklepa o izvršbi, temveč šele na podlagi zamudne sodbe, ki je bila izdana po vpisu zaznambe izvršbe, zaradi česar sodišče ne bi smelo ugoditi zahtevku. Če bi sodišče upoštevalo pravnorelevantna dejstva glede datuma nastanka pravic in izdaje zamudne sodbe, bi moralo zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine, ki izkazujejo potek dogodkov in je zmotno v obrazložitvi sodbe povzelo datume nastanka pravic, zato je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava. Podana pa je tudi bistvena kršitev, ker glede odločilnih dejstev izhaja nasprotje med razlogi sodbi in med listinami in navedbami strank, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in sodbe ni mogoče preizkusiti.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravno odločilnega dejstva o tem, ali je predmetna tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe vložena pravočasno glede na določen materialnopravni prekluzivni rok, ki ga opredeljuje I. odst. 59. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, to je, ali je bila vložena v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o toženkinem ugovoru kot ugovoru tretjega. To dejstvo bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, čeprav glede na navedbe pravdnih strank med njimi očitno ni bilo sporno, ker je pravočasnost pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja dejstva, ki so pravno odločilna in pritožbeno niso izpodbijana: da je Okrajno sodišče v Velenju (v nadaljevanju: izvršilno sodišče) na toženčev kot upnikov predlog dovolilo izvršbo zoper dolžnika J. Č. (v nadaljevanju: dolžnik) s sklepom Ig 341/2002 z dne 14.9.2004 (kakor izhaja iz priloženega spisa Ig 341/2002 izvršilnega sodišča in je letnica 2009 v obrazložitvi sodbe prve stopnje zapisana očitno po pomoti glede na zapisan datum o pravnomočnosti sklepa 4.10.2004), ki je postal pravnomočen 4.10.2004, da je tožnica 15.5.2006 pri Okrožnem sodišču v Celju vložila tožbo pod opr. št. P 471/2006 zoper dolžnika zaradi ugotovitve, da je izključna lastnica cele nepremičnine parc. št. ... vl. št. …. k.o. P., da je na upnikov predlog izvršilno sodišče s sklepom opr. št. In 79/2006 z dne 26.5.2006 dovolilo nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe, to je zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri nepremičnini parc. št. ...k.o. P. zoper dolžnika na njegovo do ½ solastni delež te nepremičnine z ugotovitvijo njene vrednosti, prodajo in s poplačilom upnika iz s prodajo pridobljenega zneska, da je bil v zemljiški knjigi zaznamovan sklep o izvršbi pri ½ dolžniku solastne nepremičnine v korist toženca – upnika dne 26.5.2006 oz. 31.5.2006 (sodišče prve stopnje je na strani 3 svoje sodbe v začetku I. odst. zapisalo datum 26.5.2006, na koncu drugega odstavka pa datum 31.5.2006), na podlagi zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 471/2006 z dne 25.6.2006, ki je postala pravnomočna 21.9.2006 (v nadaljevanju: zamudna sodba), je tožnica postala lastnica dolžnikovega deleža ½ nepremičnine in s tem izključna lastnica cele nepremičnine parc. št. ... k.o. P., da je tožnica v predmetni tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe zatrjevala, da je na podlagi zamudne sodbe izključna lastnica nepremičnine, ki je predmet izvršbe zoper dolžnika.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev pa je sodišče prve stopnje napačno materialnopravno presodilo, da je tožbeni zahtevek za nedopustnost izvršbe utemeljen in da je nedopustna izvršba na nepremičnino parc. št. … k.o. P., ki se vodi pri izvršilnem sodišču pod opr. št. In 79/2006 proti dolžniku.

Dejstvo je, da sta bila v času vpisa zaznambe izvršbe v zemljiško knjigo pri dolžniku do ½ solastni nepremičnini, v zemljiški knjigi kot solastnika vsak do ½ nepremičnine vpisana tožnica in dolžnik in da je tožnica postala izključna lastnica nepremičnine na podlagi zamudne sodbe šele po zaznambi sklepa o izvršbi ter vknjižbi hipoteke v korist toženca na dolžnikovi ½ nepremičnine. Bistveno je, da je bila lastninska pravica na nepremičnini vknjižena na oba in da je bil dolžnik v času, ko je bil izdan sklep o izvršbi zoper dolžnika in ko je bila zaznamovana izvršba v zemljiški knjigi, lastnik idealnega solastnega deleža na nepremičnini, zaradi česar je dopustna izvršba na tem deležu. Tožnica je namreč vložila tožbo na ugotovitev deležev šele po dovolitvi izvršbe zoper dolžnika (izvršba je bila dovoljena s sklepom o izvršbi, ki je postal pravnomočen že 4.10.2004). Torej je odločilno dejstvo, da je tožnica postala izključna lastnica nepremičnine na podlagi zamudne sodbe šele po zaznambi izvršbe in vknjižbi hipoteke v korist toženca.

Pritožba pravilno navaja, da odločba Ustavnega sodišča, opr. št. Up-128/2003 v predmetni zadevi ni upoštevna, sodišče prve stopnje se nanjo neutemeljeno sklicuje. V predmetni zadevi ne gre za situacijo, ko bi nepremičnina predstavljala skupno premoženje zakoncev z lastninsko pravico enega od zakoncev na neoddeljenem delu tega premoženja, saj sta tožnica in dolžnik (bivša zakonca) že imela na tem premoženju določen vsak svoj idealni delež. Z zamudno sodbo je tožnica dosegla le povečanje svojega že vpisanega deleža, kar pomeni novo delitev že prej razdeljenega skupnega premoženja.

S tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na dolžnikov solasten delež ½ bi tožnica uspela le, če bi vsaj verjetno izkazala, da ima (oz. da je v času dovoljene in zaznamovane izvršbe imela) lastninsko pravico na tem delu nepremičnine, česar pa po presoji pritožbenega sodišča ni verjetno izkazala. Glede na sicer pravilno ugotovljena odločilna dejstva, je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi določbe I. odst. 64. čl. ZIZ pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo celoten tožničin tožbeni zahtevek, ker ni utemeljen (5. alineja 358. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s smiselno uveljavljano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, niti s katero od drugih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo pravno relevantna dejstva in navedlo tudi razloge za svojo odločitev, ki pa so glede na vse zgoraj obrazloženo materialnopravno zmotni.

Pritožbeno smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. tč. II. odst. 339. čl. ZPP pa ni konkretizirana, saj pritožba ne pojasni, v čem naj bi bilo podano nasprotje med listinami in navedbami strank oz. med listinami in razlogi sodbe, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Toženec je s pritožbo uspel, zato mu je tožnica dolžna povrniti potrebne stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje in pred sodiščem druge stopnje, o vseh pa je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 154. in I. odst. 155. čl. ZPP.

Pred sodiščem prve stopnje je toženec priglasil 852,66 EUR stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so obsegali potrebni stroški glede na vrednost tožbenega zahtevka 500 točk nagrade po Odvetniški tarifi 19/1 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 67/2003) za sestavo odgovora na tožbo, 50 točk za poročilo po tar. št. 19/4 OT, 500 točk za glavno obravnavo po tar. št. 20/1 OT, 80 točk za odsotnost iz pisarne 2 uri po IV. odst. 7. čl. OT, 10 točk za materialne stroške po III. odst. 13. čl. OT, 46,20 EUR kilometrine, 20 % DDV ter 50,00 EUR za plačilo sodne takse za odgovor na tožbo. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znašajo celotni potrebni pravdni stroški toženca pred sodiščem prve stopnje 733,35 EUR. Pritožbeno sodišče mu upoštevaje tar. št. 18 OT ni priznalo nadaljnjih zahtevanih 100 točk za sestavo odgovora na tožbo in še nadaljnjih 100 točk za pristop na narok za glavno obravnavo.

Potrebni toženčevi stroški pritožbenega postopka so bili priglašeni v višini 649,45 EUR in pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so bili vsi tudi potrebni. Obsegajo pa 750 točk nagrade za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT, 50 točk za poročilo stranki po tar. št. 19/4, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in 200,00 EUR sodne takse za pritožbo, kar vse skupaj ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 649,45 EUR.

Stroške postopkov mora tožencu povrniti tožnica v 15 dneh od vročitve sodbe.