Jedro

Obstoj odpovednega razloga (o razlogu za petdnevno odsotnost tožnik ni obvestil tožene stranke, čeprav bi po mnenju tožene stranke to moral in mogel storiti) in prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora. Tožnik razloga za odsotnost ni sporočil in tega dejstva res ne bi mogel spremeniti noben zagovor. Lahko pa bi se v zagovoru razjasnili razlogi za opustitev sporočila (dejanski stan odpovednega razloga vsebuje tudi ugotovitev, ali je delavec mogel sporočiti razlog za odsotnost), kot tudi okoliščine in interesi na tožnikovi strani v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja, ki bi jih bilo mogoče primerjati z okoliščinami in interesi tožene stranke (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Zagovor v tej smeri bi namreč objektivno prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja (prim. sklep in sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 7/2011).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki IV izreka spremeni tako, da se glasi: „IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v znesku 128,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2015 do plačila“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2015 nezakonita (točka I izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 22. 1. 2015, temveč je trajalo do 15. 5. 2015, in ga je za ta čas tožena stranka dolžna prijaviti v obvezna zavarovanja (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 22. 1. 2015 do 15. 5. 2015 obračuna bruto zneske plače (pravilno: nadomestila plače), odvede davke in prispevke ter mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače do plačila (točka III izreka), odpravnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi v višini 128,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19. 6. 2015 do plačila (točka IV izreka). Odločilo je, da tožena stranka povrne tožniku stroške postopka v znesku 386,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila) pa je zavrnilo (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnik v vlogah ni podal nobenih navedb niti predlagal dokazov glede neizvedbe zagovora. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v nasprotju z določili ZPP izvajalo dokaze brez ustrezne trditvene podlage. Tudi sicer so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Tožnik je imel vse možnosti, da toženi stranki sporoči razlog svoje odsotnosti z dela. Ker tega ni storil, bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Tožena stranka bi odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru, če bi zagovor izvedla, saj tožnik ni navedel opravičljivega razloga za svojo odsotnost. Morebitni zagovor ne bi ničesar spremenil. Tožnik po zaključenem bolniškem staležu ni prišel na delo, razlogov za svojo odsotnost pa ni sporočil, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. V vlogah je tožena stranka navedla, da se je tožnika bala in je zato najela storitev varovanja, t. i. „panik tipko“. Ker se je direktorica tožene stranke bala reakcije tožnika, ni bilo mogoče pričakovati, da omogoči tožniku zagovor. Glede na zakonito odpoved tožnik ni upravičen do preostanka plač niti do odpravnine. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Po tej določbi delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče prve stopnje je nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljevalo z opustitvijo vabila na zagovor.

6. Tožena stranka je že v obrazložitvi izredne odpovedi navedla, da tožniku ni omogočila zagovora, ker je imel tožnik vse možnosti, da toženi stranki sporoči razloge za svojo odsotnost, vendar tega ni storil. V tem primeru, po oceni tožene stranke, zagovora ne bi bilo smiselno opravljati, saj glede na okoliščine ni mogoče pričakovati drugačnega razpleta. Enako utemeljitev neizvedbe zagovora je tožena stranka podala tudi v odgovoru na tožbo in predlagala zaslišanje direktorice tožene stranke. Zato so neutemeljene navedbe tožene stranke v pritožbi, da je sodišče ugotavljalo dejstva v zvezi z zagovorom mimo trditvene podlage tožnika. Tožniku trditev tožene stranke o opustitvi zagovora ni bilo treba ponavljati v svojih vlogah, saj je tožena stranka to dejstvo s svojimi trditvami v odgovoru na tožbo vnaprej priznala. Kljub temu, da po določbi prvega odstavka 214. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala, je direktorica tožene stranke razloge za neizvedbo zagovora dodatno potrdila tudi v svoji izpovedi. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka glede na navedeno ni utemeljen.

7. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če obstaja eden od razlogov iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1). Izpolnjene pa morajo biti tudi nekatere druge zahteve, določene z zakonom, med katerimi je ena najpomembnejših zagotovitev pravice do zagovora. Pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči (drugi odstavek 85. člena ZDR-1).

8. Pravica do zagovora po navedeni določbi ni absolutna, vendar je potrebno izjeme razlagati ozko in ob upoštevanju okoliščin, ki morajo biti tehtne. Opustitev pravice do zagovora bi bila upravičena le, če bi šlo za hujše konfliktne situacije, ki nastajajo iz razlogov na strani delavca samega (npr. fizično nasilje, nedopustne grožnje in podobno). Teh tožena stranka ni dokazala, zgolj trditve, da se je direktorica tožene stranke bala, kakšna bo tožnikova morebitna reakcija ob seznanitvi z očitanimi kršitvami, pa objektivno ne upravičujejo uporabe izjeme. Obstoj odpovednega razloga (o razlogu za petdnevno odsotnost tožnik ni obvestil tožene stranke, čeprav bi po mnenju tožene stranke to moral in mogel storiti) in prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora. Tožnik razloga za odsotnost ni sporočil in tega dejstva res ne bi mogel spremeniti noben zagovor. Lahko pa bi se v zagovoru razjasnili razlogi za opustitev sporočila (dejanski stan odpovednega razloga vsebuje tudi ugotovitev, ali je delavec mogel sporočiti razlog za odsotnost), kot tudi okoliščine in interesi na tožnikovi strani v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja, ki bi jih bilo mogoče primerjati z okoliščinami in interesi tožene stranke (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Zagovor v tej smeri bi namreč objektivno prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja (prim. sklep in sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 7/2011 z dne 16. 4. 2012).

9. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 5. 2014. Delovno razmerje tožniku ni prenehalo z dnem 21. 1. 2015, temveč je na podlagi prvega odstavka 79. člena ZDR-1 trajalo do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tj. do 15. 5. 2015. Tožnik je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen do plače oziroma nadomestila plače skladno s prvim in drugim odstavkom 137. člena ZDR-1. Ker nadomestila plače, ki bremenijo toženo stranko, niso bila izplačana na plačilni dan (18. dan v mesecu), kot je določeno v 11. členu pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

10. V tem sporu je tožnik zahteval tudi plačilo odpravnine zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v znesku 128,69 EUR. Na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZDR-1 ima delavec, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas po prvem odstavku tega člena, pravico do odpravnine. Pravice do odpravnine iz prejšnjega stavka nima delavec v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot tri mesece v koledarskem letu, ter v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom.

11. Kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas sta stranki navedli delno financiranje Evropskega socialnega sklada v okviru operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, 2. razvojne prioritete „spodbujanje zaposljivosti iskalcev dela in neaktivnih“, 2.1. prednostne usmeritve „spodbujanje zaposljivosti iskalcev dela in neaktivnih“, programa „Zaposli me plus“. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila torej sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja (v nadaljevanju: APZ) v skladu z zakonom. Med ukrepe APZ po 29. členu Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl. - ZUTD) spadajo tudi spodbude za zaposlovanje, ki se po določbi 32. člena ZUTD izvajajo v obliki subvencij za zaposlitev. Zato tožnik ni upravičen do odpravnine.

12. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke ter izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 3. in 5. alinejo 358. člena ZPP). V preostalem nespremenjenem izpodbijanem delu pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. člen ZPP), ker v tem delu niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Čeprav je tožena stranka s pritožbo zoper ugodilni del sodbe delno uspela, pa je njen uspeh tako minimalen oziroma zanemarljiv, da ji ni mogoče prisoditi stroškov pritožbe. Tudi sicer gre v tej zadevi v pretežni meri za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.