Jedro

Zaradi gradnje novega objekta, kot je to v obravnavanem primeru, je mogoče odmeriti komunalni prispevek, če občina ni zagotovila gradnje kompletne komunalne opreme, s katero bi bila po mnenju investitorja šele zagotovljena opremljenost stavbnega zemljišča. V tem primeru mora namreč investitor, ki kljub temu želi graditi, na drug način zagotoviti minimalno komunalno oskrbo objekta v skladu z določbami prostorskega izvedbenega akta. Če to ni mogoče in zaradi tega gradbeno dovoljenje ni izdano, pa je upravičen do vračila morebiti že plačanega denarnega prispevka.

Občina ni upravičena do komunalnega prispevka za električno omrežje, saj ne gre za omrežje, katerega gradnjo bi zagotavljala sama.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek v višini 232.572,75 EUR v zvezi z gradnjo skladiščno poslovnega objekta na zemljiščih s parc. št. 737/329 in 737/133 k.o. ... (1. točka izreka). Komunalni prispevek, zmanjšan za že plačani komunalni prispevek in pobot, v višini 39.241,61 EUR je tožnica dolžna plačati v 30-ih dneh od prejema odločbe (2. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila izdana v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča U 1607/2008 z dne 22. 4. 2010, s katero je bila odpravljena prejšnja odločba toženke. Odmera temelji na Odloku o Programu opremljanja stavbnih zemljišč za gradnjo v območju urejanja VP 9/1 in VO 9/2 Škofljica (Uradni list RS, št. 53/10, v nadaljevanju Odlok). Komunalni prispevek se zaračunava za ceste, most, javno razsvetljavo, meteorno kanalizacijo, vodovodno in plinovodno omrežje ter za skupno opremo. Ker je tožnica komunalni prispevek že plačevala na podlagi izdanih delnih odločb, v njeno korist pa je upoštevana tudi odškodnina za zemljišča v višini 7.176,60 EUR, je dolžna plačati še 39.241,61 EUR. Vsa komunalna infrastruktura, za katero je odmerjen komunalni prispevek, je že zgrajena. Upravni organ še pojasnjuje, da je osnova za izračun komunalnega prispevka v skladu s 6. členom Odloka zmanjšana na račun sredstev, pridobljenih iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da pogoji za izdajo izpodbijane odločbe niso bili izpolnjeni, saj njeno zemljišče ni opremljeno stavbno zemljišče. Še vedno namreč nista zgrajena niti elektro niti kanalizacijsko omrežje, v proračunu za prihodnje leto pa tudi ni predvidena gradnja manjkajoče komunalne infrastrukture. Odlok je nezakonit, saj v njem v nasprotju s 75. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) ni naveden rok za gradnjo kanalizacije, od investitorjev pa celo zahteva, da do izgradnje primarnega kanalizacijskega zbirnika na lasten strošek zgradijo začasne čistilne naprave oziroma greznice. Teh stroškov investitorji nato ne morejo uveljaviti v postopku odmere komunalnega prispevka. Meni, da želi toženka s tem obiti zakonsko zahtevo, da je mogoče zgraditi objekt le na komunalno opremljenem zemljišču. Ker je zakonska dolžnost, da občina zagotovi gradnjo komunalne opreme, za investitorja ni pomembno, ali gre za komunalno opremo državnega pomena.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek na prvo stopnjo, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Občina zagotavlja gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt), ki se financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zaradi tega je občina upravičena do povrnitve dela stroškov gradnje komunalne opreme v obliki komunalnega prispevka, ki ga je dolžan plačati zavezanec (prvi odstavek 79. člena). Občina lahko zato odmeri komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme, pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena). Obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme je območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). Obračunska območja se določijo tako za obstoječo komunalno opremo kot za vso predvideno novo komunalno opremo iz občinskega načrta razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto (drugi odstavek). Obračunska območja in ostale podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (stroški komunalne opreme, preračun stroškov na enoto mere in podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka) se določijo s programom opremljanja (tretji odstavek 75. člena).

Iz navedenih določb izhaja, da se komunalni prispevek lahko odmeri tudi za posamezno vrsto komunalne opreme, pogoj pa je, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Za odmero komunalnega prispevka torej ni zahtevano, da mora biti stavbno zemljišče opremljeno v celoti z vsemi vrstami komunalne opreme, to je v obsegu, na podlagi katerega je mogoče šteti stavbno zemljišče za opremljeno v smislu prvega odstavka 72. člena ZPNačrt. Okoliščina, v kakšni meri je stavbno zemljišče opremljeno, je namreč relevantna le v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, v katerem upravni organ presoja, ali bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, s tem pa izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 7. točke prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

To pomeni, da je mogoče odmeriti komunalni prispevek zaradi gradnje novega objekta, kot je to tudi v obravnavanem primeru, tudi tedaj, če občina ni zagotovila gradnje kompletne komunalne opreme, s katero bi bila po mnenju investitorja šele zagotovljena opremljenost stavbnega zemljišča. V tem primeru mora namreč investitor, ki kljub temu želi graditi, na drug način zagotoviti minimalno komunalno oskrbo objekta v skladu z določbami prostorskega izvedbenega akta. Če to ni mogoče in zaradi tega gradbeno dovoljenje ni izdano, pa je upravičen do vračila morebiti že plačanega denarnega prispevka (deseti odstavek 79. člena ZPNačrt). Tožbeni ugovor, da je bila odločba izdana preuranjeno, ker še ni zgrajena odpadna kanalizacija, je zato neutemeljen. Poleg tega tožnici z izpodbijano odločbo komunalni prispevek za to komunalno opremo ni bil obračunan, kar je v skladu z 11. členom Odloka, v katerem je določeno, da se do izgradnje primarnega kanalizacijskega zbirnika komunalni prispevek za odpadno kanalizacijo ne zaračunava in se bo ta zaračunal takrat, ko bo priklop na kanal mogoč.

Na dopustnost izdaje izpodbijane odločbe ne vpliva okoliščina, ki med strankama ni sporna, da na tem območju ni zgrajeno niti elektro omrežje. Občina namreč ni upravičena do komunalnega prispevka za električno omrežje, saj ne gre za omrežje, katerega gradnjo bi zagotavljala občina, zato zanj ne more odmeriti komunalnega prispevka (tako sodišče npr. tudi v sodbah I U 1315/2009 in I U 1507/2010). Občina namreč zagotavlja gradnjo komunalne opreme (prvi odstavek 77. člena ZPNačrt), kamor v skladu s prvim odstavkom 71. člena štejejo objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje obveznih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, nadalje objekti in omrežja infrastrukture za izvajanje izbirnih lokalnih gospodarskih javnih služb po predpisih, ki urejajo energetiko, na območjih, kjer je priključitev obvezna, in objekti grajanega javnega dobra. Dejstvo je, da tožnici z izpodbijano odločbo komunalni prispevek za elektro omrežje ni bil odmerjen, morebitna škoda, ki nastaja zaradi nezgrajenega omrežja, pa ni predmet postopka za odmero komunalnega prispevka.

Ker je bil v zadevi komunalni prispevek odmerjen za že zgrajeno komunalno opremo, so za ta postopek brezpredmetne tožbene navedbe o Odloku, ki da ne določa rokov za izgradnjo manjkajoče komunalne infrastrukture. Določitev roka izgradnje je namreč pomembna zaradi določbe četrtega odstavka 79. člena ZPNačrt, po kateri je zavezancu s plačilom komunalnega prispevka zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.