Jedro

Nima prav pritožnik, da pravilo o solidarni odgovornosti velja samo v primeru, če sodišče ugotovi, da je škodo povzročilo več oseb skupaj in če ni mogoče določiti njihovega deleža pri povzročeni škodi. Kakor hitro sodišče ugotovi, da je škodo povzročilo več oseb skupaj, je odgovornost za škodo podana po 1. odst. 186. člena Obligacijskega zakonika in sodišče ni dolžno več ugotavljati, v kakšnem deležu je posamezni udeleženec k njenemu nastanku prispeval. Ker je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo tudi obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza in škoda) in to, da sta h pretrpljenemu strahu oškodovanca prispevala oba obtoženca, je tedaj na mestu zaključek, da obtoženca solidarno odgovarjata za celoten, po višini prisojeni obseg škode iz naslova pretrpljenega strahu.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obtoženega I.B. in S.V. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odst. 98. člena ZKP je dolžan obtoženi S.V. kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 80.000,00 SIT, medtem ko se obtoženi I.B.na podlagi 1. odst. 98. člena v zvezi s 4. odst. 95. člene ZKP oprosti stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtožena I.B. in S.V. spoznalo za kriva in sicer prvega, da je storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odst. 127. člena v zvezi z 22. členom KZ, obtoženega S.V. pa, da je storil kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ. Obtoženemu I.B. je sodišče na podlagi 1. odst. 127. člena v zvezi z 22. členom KZ izreklo kazen pet let in šestih mesecev zapora, v kar mu je vštelo čas, ki ga je prebil v pridržanju in priporu od 1.5.2005 od 21.20 ure dalje, medtem ko je obtoženemu S. V. na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi 1. odst. 136. člena KZ določilo kazen sedmih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 1. odst. 69. člena KZ je sodišče obtoženemu I. B. vzelo zaseženi nož. Prvoobtoženemu I. B. je sodišče tudi naložilo, da je dolžan plačati oškodovancu D.D. odškodnino v znesku 13.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2005 dalje do plačila v roku 15-ih dni, sklenilo pa je tudi, da sta oba obtoženca dolžna oškodovancu solidarno plačati še 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2005 dalje do plačila v roku 15-ih dni. Oškodovanca D. D. je sodišče z višjim premoženjskopravnim zahtevkom, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območno enoto K. pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po 4. odst. 95. člena ZKP je sodišče oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper to sodbo se najprej pritožujejo zagovorniki obtoženega I. B.. Menijo, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, podrejeno pa menijo, da je njihovemu varovancu bila izrečena prestroga kazenska sankcija. Zagovorniki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da obdolžencu določi kazen z uporabo omilitvenih določil. Zagovornik obtoženega S.V. uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, prvostopenjsko sodbo pa izpodbija samo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine obdolženega S.V. razveljavi in sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženca oprosti plačila te odškodnine oz., da se oškodovanca s svojim premoženjskopravnim zahtevkom zoper obdolženega S. V. v celoti napoti na pravdo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zagovornik obtoženega I.B. prvenstveno meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nerazumljiva v tistem delu, ko ni moč razbrati, ali sodišče meni, da je bil oškodovanec dejansko zaboden prvi v avtomobilu ali pa je obe vbodnini utrpel pred vozilom. Po presoji pritožbenega senata ta pritožbena navedba ne drži. Na strani 5 izpodbijane sodbe sodišče z gotovostjo ugotavlja, da je obtoženi I.B. oškodovanca D.dvakrat zabodel, prvič zagotovo še v avtomobilu, drugič pa bodisi v avtomobilu bodisi pred njim, potem, ko ga je iz avta potegnil. To, da je bil oškodovanec prvič zaboden že v avtomobilu sodišče pojasnjuje tudi na list. št. 11 sodba, ko pravi, da ni nikakršnega dvoma, da je obtoženi B. že v avtomobilu z nožem mahal proti oškodovancu, saj sta nož videla tako K. P. kot tudi oškodovanec sam, priča K. P. pa je iz avtomobila pobegnila tedaj, ko je njen prijatelj G. zastokal, torej v trenutku, ko je bil porezan, do poškodbe G. pa je prišlo takrat, ko so bili V., D. in B. na sovoznikovem sedežu. Sicer pa je okoliščina, ali je bil oškodovani D. D. zaboden v avtomobilu ali zunaj njega za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, vsaj upoštevaje opis v izpodbijani sodbi povsem brezpredmetna in tedaj ne gre za odločilno okoliščino oz. dejstvo, tako, kakor to zmotno meni pritožnik.

Ne bodo držale tudi nadaljnje pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika, češ da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni pojasnilo na kakšen način naj bi priča I. G. utrpel poškodbo. Kljub temu, da tudi glede te okoliščine ne gre za odločilno dejstvo pa velja vseeno povedati, da sodišče tudi to okoliščino v razlogih sodbe prepričljivo obrazloži na 8. strani, obrazložitev v tem delu pa opre na to, kar je povedala priča K. P. pa nenazadnje tudi obtoženi I. B. sam. Do poškodbe je prišlo takrat, ko je I. G. v avtomobilu se ruvajoče skušal spraviti narazen. Da je bilo temu res tako pritrdi tudi obtoženi I. B., ki je povedal, da je bil G. porezan takoj, ko je dal roke zraven, v posledici česar se je tudi umaknil, medtem ko I. G. sam pove, da je izstopil, da bi pomiril situacijo, ker so se D., V. in B. ruvali in pretepali, sam pa jih je poskušal zvleči narazen. Kolikor pa pritožnik namiguje na to, da naj bi bil I. G. tisti, ki naj bi oškodovancu D. zadal vsaj enega od vbodov pa tako namigovanje sodišče prve stopnje prepričljivo ovrže z razlogovanjem na 12. strani sodbe, ko pove, da ni nikakršnega dokaza, ki bi kazal na tak zaključek. I. B. je namreč sam povedal, da je nož ves čas imel pri sebi on, dokazni postopek pa je tudi potrdil, da se I. G. takoj, ko je bil porezan od dogajanja odmaknil k priči K. P..

Sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotavlja, da je bil oškodovanec D. zaboden dvakrat in sicer obakrat v predel prsnega koša, v posledici tega pa je imel poškodovano prsno arterijo, pljučno krilo in srčno mišico. Pritožnik v zvezi s tem meni, da je ostalo popolnoma nejasno, kako naj bi lahko B. s hrbtne strani zabodel oškodovanca v prsni del. V zvezi s tem je potrebno povedati, da je sodišče prepričljivo ugotovilo, da je najprej na sovoznikov sedež v avtomobil padel S.V.,nanj pa oškodovanec D. in to tako, da je v avtomobilu hrbtno ležal na Vrabcu, kar oškodovanec tudi sam potrdi s tem, ko navede, da se je skušal obtožencev otresti tako, da je mahal z okončinami. Glede na to, da je oškodovanec D. tedaj na hrbtu ležal na S. V., je na dlani, da za vbod oškodovanca v prsni del ni bilo nikakršne ovire, dokazni postopek pa tudi popolnoma ovrže obtoženčev zagovor v tistem delu, ko navaja, da naj bi se oškodovanec na nož nasadil kar sam, pri čemer sodišče pravilno opozarja na to, da je povsem neživljenjsko in nelogično, da bi se oškodovanec na nož nasadil kar dvakrat in enkrat celo tako, da mu je nož prebil peto rebro.

Zagovornik obtoženega I. B. nadalje graja ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja oz. obtoženčeve sposobnosti razumevanja svojega vedenja in obvladovanja svojega ravnanja v času storitve. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom lahko strinja le v toliko, da to, da obtožencu niso bile odvzete telesne tekočine za toksikološko analizo gotovo predstavlja pomanjkljivost predkazenskega postopka s tem, ker izvedenka dr. M. T. ni imela na razpolago objektivno verificiranih podatkov o stopnji alkoholiziranosti obtoženega B.. Kljub temu pa je tudi po presoji pritožbenega senata izvedensko mnenje s tem pa tudi razlogi prvostopenjskega sodišča, ki ga povzema, v tolikšni meri prepričljivi, da ne vzbujajo v ugotovitve glede obtoženčeve prištevnosti prav nikakršnega dvoma. Ponovno velja poudariti, da je izvedenka posebej opozorila na to, da je bil obtoženec pri opisovanju dogajanja točen in konsistenten, z detajli, ki jih je opisal pa je moč razložiti tudi njegovo takratno dobro prostorsko in časovno orientacijo pri čemer se tudi sosledja dogodkov in vedenja posameznih udeležencev dobro spominja. Nenazadnje ne gre prezreti, da je bil prav obtoženi B. tisti, ki je motorno vozilo s kraja odpeljal k prijatelju, kjer so se lotili pranja oblek. S strani obtoženega B. podan opis dogajanja, dejstvo, da je vozil osebni avtomobil in pa njegovo obnašanje neposredno po storitvi kaznivega dejanja so torej izvedenki in s tem tudi sodišču dali dovolj podlage za oceno, da je bilo zaradi alkoholiziranosti duševno stanje obtoženca v času obravnavanega kaznivega dejanja spremenjeno, vendar pa ne toliko, da bi lahko kakorkoli vplivalo na obtoženčevo sposobnost razumevanja dogajanja in obvladovanja svojega početja. Ni moč tedaj govoriti, da bi bila obtoženčeva prištevnost v času kaznivega dejanja kakorkoli zmanjšana, pri čemer pa pritožnik tudi ne ponudi alternative, kako bi se lahko sodišče o duševnem stanju obtoženca prepričalo drugače, kakor pa se dejansko je.

Ne držijo pritožbene navedbe tudi v tistem delu, kjer zagovornik obtoženega I. B. meni, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje napak uporabilo materialno pravo s tem, ko je obravnavano kaznivo dejanje kvalificiralo kot kaznivo dejanje poskusa umora ne pa kot kakšno drugo kaznivo dejanje iz določb 15. poglavja KZ. V zvezi s tem je potrebno povedati, da je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da kvalifikacija, ki jo je uporabila, drži. O tem sodišče prve stopnje razloguje na 22. strani sodbe, ko navaja, da na obdolženčev naklep oškodovancu vzeti življenje kaže dejstvo, da je obtoženec oškodovanca dvakrat zabodel v vitalni del telesa, pri čemer opozarja tudi na silovitost zamaha v primeru, ko je nož prebil peto rebro oškodovanca. Vsakomur je jasno, da se v prsnem košu nahajajo najvitalnejši deli človeškega telesa, silovitost vbodov pa nenazadnje tudi okoliščino, da je obtoženec oškodovanca dvakrat zabodel v prsni koš pa si ni mogoče razlagati drugače, kakor tako, da je hotel oškodovancu vzeti življenje. Pomisleki pritožnika glede zmotne uporabe materialnega prava tedaj niso na mestu. Kolikor pa zagovornik obtoženega I.B. graja njegovemu varovancu izrečeno kazensko sankcijo pa mu tudi ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so se vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije pravilno upoštevane in ovrednotene, tako, da pritožbeno sodišče meni, da v ta del sodbe posegati ni potrebno. Pa tudi sicer pritožnik v svoji pritožbi ne navede nikakršne nove okoliščine, ki bi jo sodišče prve stopnje pri izreku kazni ne upoštevalo, pri čemer tudi pravilno opozarja na to, da je kaznivo dejanje resda ostalo pri poskusu, vendar ne zato, ker bi obtoženec pri njegovem izvrševanju ne bil dovolj vztrajen, temveč zgolj po naključju, ki ga gre prepisati na kraj kaznivega dejanja prispelim ljudem. Vse okoliščine, vključno z opravičilom obdolženca oškodovancu za povzročeno škodo in obžalovanjem so tedaj v zadostni meri prišle do izraza, tako da se izkaže zaporna kazen v trajanju petih let in šestih mesecev zapora primerna kazenska sankcija družbeni nevarnosti, obtoženčevi osebnosti in načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja, s katerim je obtoženec ogrozil najpomembnejšo dobrino, to je človeško življenje, ki ga pa obtoženec samo zahvaljujoč pravočasni operacijski oskrbi poškodb v prsnem košu ni uničil. Podlage za uporabo omilitvenih določil in tedaj za izrek kazni pod zakonskim minimumom ni.

Zagovornik obtoženega S.V. izpodbija prvostopenjsko sodno odločbo v delu, ko je sodišče prve stopnje njegovemu varovancu naložilo, da je dolžan skupaj s prvoobtoženim I.B. oškodovancu D.D. solidarno plačati 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2005 dalje do plačila, v roku 15-ih dni. Pritožnik predvsem meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila 186. člena Obligacijskega zakonika glede solidarne odgovornosti. Pritožba je neutemeljena. V določbi 186. člena Obligacijskega zakonika je navedeno, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Že res, kar pravi pritožnik, da določila o solidarni odgovornosti ne obvezujejo sodišča, da mora ugotavljati, ali je škodo res povzročilo več oseb skupaj, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi to prepričljivo ugotovilo z navedbo, da sta k strahu, ki ga je oškodovanec doživljal v času, ko sta ga brcala, prispevala oba obtoženca, tako ugotovitev pa je sodišče glede primarnega in sekundarnega strahu oprla tako na izpovedbo oškodovanca samega, kakor tudi na izvedensko mnenje izvedenca D.P.. Nima prav pritožnik, da pravilo o solidarni odgovornosti velja samo v primeru, če sodišče ugotovi, da je škodo povzročilo več oseb skupaj in če ni mogoče določiti njihovega deleže pri povzročeni škodi. Kakor hitro sodišče ugotovi, da je škodo povzročilo več oseb skupaj, je odgovornost za škodo podana po 1. odst. 186. člena Obligacijskega zakonika in sodišče ni dolžno več ugotavljati, v kakšnem deležu je posamezni udeleženec k njenemu nastanku prispeval. Ker je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo tudi obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza in škoda) in to, da sta h pretrpljenemu strahu oškodovanca prispevala oba obtoženca, je tedaj na mestu zaključek, da obtoženca solidarno odgovarjata za celoten, po višini prisojeni obseg škode iz naslova pretrpljenega strahu. Kolikor pa se pritožnik v svoji pritožbi ukvarja z oškodovancu prisojeno odškodnino za telesne poškodbe, pa je potrebno povedati, da pravnega interesa v tem delu nima, saj je sodišče obtoženemu V., kakor je razvidno iz obrazložitve grajane sodbe, naložilo v solidarno plačilo znesek 1.000.000,00 SIT le iz naslova prestanega strahu.

Ker zagovornik obtoženega S.V. izpodbijane sodbe ne graja tudi v odločbi o kazenski sankciji, izrečeni njegovemu varovancu, je sodišče sodbo v tem delu na podlagi določbe 386. člena ZKP preizkusilo tudi po uradni dolžnosti. Ob tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmeri le te pravilno upoštevalo in ovrednotilo tako, da v ta del sodbe posegati ni potrebno.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP po uradni dolžnosti, nepravilnosti ni pokazal, je bilo tako na podlagi 391. člena ZKP pritožbi obeh zagovornikov kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Kljub temu, da zagovornik obtoženega I.B. s pritožbo ni uspel, je sodišče na podlagi 1. odst. 98. člena v zvezi s 4. odst. 95. člena ZKP sklenilo obtoženca dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka oprostiti. Ugotovilo je namreč, da gre za obtoženca, ki je izredni dijak srednje kovinarske šole, brez poklica in zaposlitve, tako, da ga preživlja mati, nima pa tudi nikakršnega premoženja. Upoštevaje povedano sodišče tako ugotavlja, da bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka utegnilo biti ogroženo vzdrževanje obtoženca samega, ki bo po vrhu vsega moral še na prestajanje relativno dolge zaporne kazni. Ni pa sodišče enako ravnalo tudi glede obtoženega S.V., čigar zagovornik s pritožbo tudi ni uspel. Po določbi 3. odst. 92. člena ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ 10-kratni znesek te plače, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obtoženega S.V., v zvezi s katerimi pa je potrebno povedati, da niso tako slabe kot pri obtoženemu I.B., saj je nenazadnje obtoženi S.V. tudi lastnik osebnega avtomobila znamke Volkswagen Polo, pri čemer pa je potrebno še povedati, da ima obtoženec končano tudi trgovsko šolo.