Jedro

Vročitev dopolnitve tožbe je bila pravilno opravljena s fikcijo.

Stranka mora izvedbo naroka zahtevati izrecno in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj niti ni nujno, da jim bo sodišče sploh ugodilo.

Če toženka zaradi trajno zaprtega ventila sploh nima možnosti uporabljati vodo iz javnega vodovoda, ni njegova uporabnica in ni dolžna plačevati fiksnih stroškov oziroma omrežnine oskrbe s pitno vodo. Ker pitne vode sploh nima, iz te pa nastaja komunalna odpadna voda, tudi ni dolžna plačevati omrežnine odvajanja komunalne odpadne vode ter omrežnine čiščenja komunalne vode.

Drugače pa velja za stroške čiščenja in odvajanja padavinske odpadne vode. Toženki je čiščenje in odvajanje padavinske odpadne vode omogočeno, saj je ta po ugotovitvah sodišča prve stopnje speljana v kanale za meteorno vodo oziroma kanalizacijo, a tega toženka po lastni odločitvi ne koristi. Zato je dolžna te storitve plačati.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati: 3,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2023 dalje do plačila, 3,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2022 dalje do plačila, 3,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2023 dalje do plačila, 3,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2023 dalje do plačila, 3,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2022 dalje do plačila, 3,67 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2023 dalje do plačila, 3,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2023 dalje do plačila, 3,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2023 dalje do plačila, 3,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2023 dalje do plačila, 3,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2023 dalje do plačila, 3,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2023 dalje do plačila in 3,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2023 dalje do plačila,

kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 17,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestni od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila."

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III.Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki plačati 104,04 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (toženki) naložilo, da v roku osem dni tožeči stranki (tožnici) plača 131,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje v plačilo ter stroške postopka v višini 54 EUR.

2.Zoper sodbo se pravočasno in v celoti pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov po 458. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v celoti razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter tožnici naloži v plačilo stroške postopka.

3.Kot bistveno obširno trdi, da ji dopolnitev tožbe ni bila pravilno vročena v odgovor. Zato je sodba nezakonita in preuranjena. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka. Nobenega razloga ni, da bi toženka tožnici plačevala mesečne račune za oskrbo s pitno vodo, če pa ji tožnica te oskrbe ne nudi. Materialnopravno zmotno je sodišče razsodilo, da je tožnica upravičena do plačila fiksnih stroškov (omrežnin) že zgolj s priključitvijo toženkine nepremičnine na javni vodovod in kanalizacijo. Tožnica nedopustno vtožuje fiksne stroške nudenja javnih storitev in dobrin, ki jih toženki že od leta 2018 ne nudi in ne zagotavlja, saj je takrat samoiniciativno in brez soglasja ter vedenja toženke ventil zalila z betonom. Padavinske vode s strehe pa po žlebu tečejo v dvestolitrski sod. Ker je tožnica kanalizacijski jašek pred leti namestila previsoko, ta ni v funkciji pravilnega izlivanja padavinskih vod vanj, saj je ostali teren na dvorišču raven in nasut z gramozom. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje tožnice, da je bila toženka kaznovana s strani Inšpektorata Mestne uprave mestne Občine Ljubljana, ker je bila odločba o prekršku spremenjena. Enako velja za sklicevanje tožnice na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 186/2022 z dne 28. 7. 2023, saj ta še ni pravnomočna.

3.Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je posledično vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP), vendar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Toženka uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbo, da ji dopolnitev tožbe ni bila pravilno vročena v odgovor, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita in preuranjena. Pritožbeno sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja, da je bila dopolnitev tožbe s strani sodišča prve stopnje toženi stranki vročena skladno z določbo 142. člena ZPP. Iz vročilnice, pripete k list. št. 51 izhaja, da je bilo dne 12. 4. 2024 v predalčniku tožene stranke puščeno obvestilo iz tretjega odstavka 142. člena ZPP. Ker tožena stranka pisanja v 15 dneh ni dvignila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka (fikcija vročitve) in sicer, da je bilo pisanje toženi stranki vročeno dne 27. 4. 2024 (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Po določbi četrtega odstavka 142. člena ZPP pusti vročevalec po preteku tega (petnajstdnevnega) roka pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika, če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, pa se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Iz vročilnice v konkretnem primeru izhaja, da vročevalec dne 29. 4. 2019 pisanja ni mogel pustiti v hišnem predalčniku tožene stranke, ker je bil predalčnik, kot je označeno na vročilnici, poln oziroma neuporaben. Neutemeljene so tako navedbe tožene stranke, da je bilo pisanje iz neznanega razloga vrnjeno sodišču, prav tako zatrjevanje, da bi ga moral poštar (vročevalec) petnajsti dan od prejema pustiti v njenem predalčniku (tako kot vse vloge doslej). Zmotno pa je tudi prizadevanje, da bi moralo sodišče pisanje pošiljati ponovno, dokler ne bi toženka le tega tudi dejansko prejela in se z njim seznanila. Glede na navedene in citirane zakonske določbe, zlasti določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP, se je pisanje z dne 30. 4. 2024 pravilno vrnilo nazaj sodišču. Ob takšnih ugotovitvah z vročitvijo po pravilih o fiktivni vročitvi v konkretnem primeru v toženkino pravico do izjave v postopku ni bilo poseženo.

7.Pritožbeni očitki, da so na vrnjenih pisanjih (vročilnicah) navedene neresnice glede hišnega predalčnika in sicer, da je bil ta poln oziroma, da je bilo pismo preveliko, niso utemeljeni. Vročilnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar pa tega dokaznega bremena toženka s pavšalnim zatrjevanjem v konkretnem primeru ni zmogla. Ker toženki ni uspelo vzbuditi dvoma v vročilnico, pritožbeno sodišče sledi zaključkom izpodbijane sodbe (5. točka), da je osemdnevni rok za vložitev vloge, ki je začel teči naslednji dan po vročitvi (28. 4. 2024), potekel dne 6. 5. 2024.

8.Toženka je po navedenem v konkretnem primeru imela možnost, da se seznani z vsebino sodne pošiljke, ki je vsebovala poziv k vložitvi pripravljalne vloge z navedbami odgovora na tožbo, vendar te možnosti ni izkoristila. Fikciji vročitve, ki jo za take primer predpisuje ZPP , se ne more upirati. Glede na navedeno, je ugotavljanje, ali je imela toženka tudi v splošnem težave z vročanjem pošiljk, odveč. Bistveno je, da je bila o prispelem pismu obveščena in opozorjena, da bo vrnjeno sodišču, če ga v določenem roku ne bo prevzela.

9.Za nastop fikcije vročitve ni bistveno, da je poštna pošiljka po preteku roka puščena v ustreznem hišnem predalčniku, saj nastopi fikcija vročitve že s potekom petnajstdnevnega roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, torej preden pusti vročevalec pisanje v naslovnikovem predalčniku (prim. III Ips 3/2013 z dne 20. 3. 2013). Tako je bila pošiljka dne 27. 4. 2024 toženki, ne glede na ustreznost njenega hišnega predalnika, s fikcijo vročena. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da je bil toženki poziv vročen šele z vpogledom v spis dne 2. 10. 2024. Namen določbe četrtega odstavka 142. člena ZPP je povečanje pravne varnosti in varstva zasebnosti, saj navedeni ukrep omogoča zaupnost in varstvo vsebine pošiljk, kadar vročitev v hišni predalčnik ni mogoča - in ne podaljševanje nastopa zakonske fikcije. Vročitev se, ne glede na to, ali je pisanje puščeno v predalčniku ali je vrnjeno sodišču, kot že pojasnjeno, šteje za opravljeno po poteku petnajstih dni.

10.Pritožba nadalje zatrjuje, da je nepravilna ugotovitev sodišča, da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka, saj jo je tožena stranka predlagala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, prav tako tudi svoje zaslišanje, zaradi česar bi moralo sodišče narok izvesti in toženo stranko zaslišati.

11.Toženka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi res predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje upnika ter pri njem zaposlenih, kar pa ne pomeni, da predlog toženke za svoje zaslišanje in zaslišanje prič vključuje tudi predlog za izvedbo naroka. Tako pravna teorija kot tudi sodna praksa sta zavzeli enotno stališče, da mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj niti ni nujno, da jim bo sodišče sploh ugodilo. Stališče toženke, da je zahtevala izvedbo naroka v ugovoru zoper sklep o izvršbi, je napačno. Toženka takšne izrecne zahteve nikoli ni podala, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala.

12.Pritožbeno sodišče je pri odločanju vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru je ugotovilo, da je toženka lastnica nepremičnine in s tem priključka na odjemnem mestu 00 na naslovu B., Ljubljana, da ima toženka na navedenem odjemnem mestu vodomer velikosti DN20 ter, da je toženka priključena tako na javni vodovod kot na javno kanalizacijo, da je tožnica leta 2018 izvedla zalitje notranjosti cestne kape na ventilu vodovodnega priključka, padavinska voda pa je speljana v kanale za meteorno vodo oziroma kanalizacijo, a jo toženka zbira v dvestolitrski sod.

13.Oskrba prebivalstva s pitno vodo ter odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode so obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja (prvi odstavek 233. člena ZVO-2 ). Občina predpiše ureditev občinskih javnih služb ter zagotovi njihovo izvajanje v skladu z določbami tega zakona, predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, in predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe (četrti odstavek 233. člena ZVO-2). S tem namenom sta bila sprejeta Odlok o oskrbi s pitno vodo v Mestni občini Ljubljana in Odlok o izvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Mestni občini Ljubljana.

14.V skladu s 3. členom Odloka o oskrbi s pitno vodo je v Mestni občini Ljubljana tožnica izvajalka javne službe in upravljavka javnih vodovodov na celotnem območju Mestne občine Ljubljana. Pogoji za zagotavljanje oskrbe s pitno vodo so: (1) javni vodovod in priključitev na javni vodovod, (2) izpolnjevanje obveznosti izvajalca javne službe, (3) javna pooblastila izvajalca javne službe (8. člen odloka o oskrbi s pitno vodo v Mestni občini Ljubljana).

15.Razloge za prekinitev dobave pitne vode ureja 20. člen Odloka o oskrbi s pitno vodo v Mestni občini Ljubljana. Navedeni odlok pa ne določa, ali je uporabnik kljub prekinitvi dobave pitne vode poleg stroškov prekinitve in ponovne priključitve vseeno dolžan plačati kakšne stroške v zvezi z oskrbo. Odlok sicer govori o pravicah in obveznostih uporabnika, a tega pojma ne opredeli. Prejšnji Odlok o oskrbi s pitno vodo je določal, da je uporabnik fizična ali pravna oseba, ki uporablja vodo iz javnega vodovoda na območju Mestne občine Ljubljana. Po stališču pritožbenega sodišča tudi po novem odloku ne more veljati drugače. Če toženka zaradi trajno zaprtega ventila sploh nima možnosti uporabljati vodo iz javnega vodovoda, ni njegova uporabnica in ni dolžna plačevati fiksnih stroškov oziroma omrežnine oskrbe s pitno vodo. Ker pitne vode sploh nima, iz te pa nastaja komunalna odpadna voda, tudi ni dolžna plačevati omrežnine odvajanja komunalne odpadne vode ter omrežnine čiščenja komunalne vode.

16.Drugače pa velja za stroške čiščenja in odvajanja padavinske odpadne vode. Toženkina trditev, da se padavinska voda zaradi neustrezne (previsoke) namestitve kanala (kanalnega jaška) ne izliva v javno kanalizacijo, je prepozna (451. člen ZPP) in posledično neupoštevna (453. člen ZPP). Toženki je čiščenje in odvajanje padavinske odpadne vode omogočeno, saj je ta po ugotovitvah sodišča prve stopnje speljana v kanale za meteorno vodo oziroma kanalizacijo, a tega toženka po lastni odločitvi ne koristi. Zato je dolžna te storitve plačati (skupaj s 9,5% DDVjem).

17.Glede na navedeno pritožba torej ni utemeljena v delu, ki se nanaša na odvajanje padavinske odpadne vode, na omrežnino odvajanja padavinske odpadne vode, na čiščenje padavinske odpadne vode ter na omrežnino čiščenja padavinske odpadne vode, v preostalem delu pa je pritožba utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (zavrnilo je zahtevek za vtoževana plačila omrežnine oskrbe s pitno vodo, omrežnine odvajanja komunalne odpadne vode in omrežnine čiščenja komunalne odpadne vode).

18.Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče glede na uspeh strank7 spremenilo tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

19.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji 165. členu ZPP. Glede na pritožbeni uspeh je toženka upravičena do 68 % pritožbenih stroškov, ki predstavljajo 250 točk za sestavo pritožbe ter 2 % za materialne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku.

2VSRS Sodba II Ips 75/2019 z dne 6. 2. 2020: Z vidika pravice do izjave zadošča, da je naslovnik na vrnitev konkretne pošiljke sodišču opozorjen s tipskim obvestilom za primer osebne vročitve v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, v katerem je navedeno tudi, da bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben.

3Četrti odstavek 142. člena ZPP.

4N. Betetto, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 722 ter odločbe VSL II Cpg 536/2021, VSL II Cpg 596/2020, VSL II Cpg 516/2015 in druge.

5Zakon o varstvu okolja.

621. člen Odloka o oskrbi s pitno vodo, Uradni list RS, številka 17/2006, 59/2007, 34/2012, 84/2012.

7Tožnica je z zahtevkom po odločitvi pritožbenega sodišča uspela v višini 32 %.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu okolja (2022) - ZVO-2 - člen 233, 233/1, 233/4

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 142, 142/3, 142/4, 224, 224/1, 224/4, 339, 339/2, 339/2-8, 451, 453, 454

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Odlok o oskrbi s pitno vodo v Mestni občini Ljubljana (2014) - člen 20

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.