Jedro

Sodišče krši določbo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP med drugim takrat, ko sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil M. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi istega zakonitega določila mu je bila izrečena kazen 2 (dve) leti in 2 (dva) meseca zapora, v katero mu je sodišče po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas prebit v priporu od dne 15. 10. 2014 od 10.20 ure dalje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovani D., d. d., znesek 5.345,00 EUR, plačila stroškov pa ga je po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo, medtem ko je z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, obremenilo proračun. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navajajo uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

3. V odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, vrhovni državni tožilec meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitek vložnikov, da iz obrazložitve prvostopenjske odločbe ne izhaja, katere olajševalne okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo in da ni razvidno, kako jih je vrednotilo in zakaj šteje, da je izrečena kazen primerna vsem okoliščinam, namreč ni utemeljen. Sodišči sta navedli razloge o odločilnih dejstvih glede okoliščin, ki so vplivale na višino kazni, kolikor pa se vložnik s tem ne strinja, pa uveljavlja razloge, ki ne morejo biti podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vložniki vztrajajo na navedbah iz zahteve in navajajo, da se obsojenec s priznanjem v obravnavani zadevi ni odpovedal poštenemu sojenju in upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin, če seveda te obstajajo.

B.

5. Vložniki sodišču očitajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešilo drugostopenjsko sodišče, ker se ni opredelilo do tega, kakšne sankcije se izrekajo v podobnih primerih, istočasno pa je kot premalo substancirane grajalo navedbe zagovornika, ki je opozoril, da je sodišče v neki drugi zadevi prisodilo nižjo sankcijo, čeprav je šlo za hujšo obliko ropa kot v obravnavani zadevi. Obramba je že v pritožbi navajala, da je sodišče pri odmeri kazni izhajalo iz napačnega izhodišča, ker ni upoštevalo, da je obsojenca nekdo izsiljeval. Če bi se dejansko upoštevale vse olajševalne okoliščine, bi po mnenju obrambe bila obsojencu izrečena bistveno nižja kazen. Tako ni upoštevalo dejstva, da je bil obsojenec izsiljevan, da je dejanje storil zato, da bi povrnil dolg, če pa je že to upoštevalo, pa je napačno presodilo, da ne gre za takšno intenziteto izsiljevanja, da bi moral obsojenec zaradi tega storiti kaznivo dejanje v stiski ali iz obupa.

6. Sodišče krši določbo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP med drugim takrat, ko sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom sodbe. V konkretni kazenski zadevi so v obrazložitvi sodbe navedene obteževalne in olajševalne okoliščine, v posledici katerih je sodišče obsojencu določilo višino kazni. Tako je v prvostopenjski sodbi navedeno, da je sodišče upoštevalo kot obteževalne okoliščine sam način storitve kaznivega dejanja (uporaba pištole, predrznost in odločnost), kot olajševalne okoliščine pa obsojenčevo dosedanjo nekaznovanost ter priznanje krivde in tudi obžalovanje. Mladosti in neizkušenosti, ki jih je kot olajševalni okoliščini na naroku za izrek kazenske sankcije predlagala obramba, sodišče ni ocenilo kot olajševalni, kar je pojasnilo z dejstvom, da mu je v času do prijetja uspelo skriti tako denar kot pištolo ter da bi moral na posledice svojega ravnanja misliti prej. Tem okoliščinam pa je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Obe sodišči pa sta se tudi izrekli o navedbah obrambe glede zatrjevanega dejstva, da se je obtožencu grozilo in izsiljevalo za denar ter ocenili, da kot navaja že vložnik v zahtevi, te grožnje niso bile take intenzitete, da bi obsojenec kaznivo dejanje, katerega je bil spoznan za krivega ali katero koli drugo premoženjsko kaznivo dejanje, moral storiti. S temi dejanskimi zaključki pa se vložniki v zahtevi ne strinjajo, saj poudarjajo, da je olajševalne okoliščine sodišče premalo upoštevalo, glede izsiljevanja pa zavzelo napačno stališče. S tem pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ne morejo uspeti, saj izpodbijanje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni razlog za izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnik prav tako ne more biti uspešen z uveljavljanjem kršitve načela enakosti v postopku, češ da naj bi sodišče v drugih kazenskih zadevah, kjer storilci niso bili izsiljevani, izrekalo nižje kazni. Kazenske sankcije se namreč ne izrekajo po tarifi, temveč sodišče izbere kazensko sankcijo in odmeri kazen v mejah predpisane, upoštevaje težo samega dejanja, način storitve in vse druge objektivne in subjektivne okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Ravno temu pa služi obrazložitev, iz katere mora jasno izhajati, zakaj je bila obsojencu izrečena kazen v določeni višini. To pa je v konkretnem primeru, kot je bilo že pojasnjeno, sodišče storilo.

7. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Odločitev o stroških temelji na določilu členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.