Jedro

Zagotovljena pravica do akontacije tožeči stranki zagotavlja zgolj podlago, da od tožene stranke uveljavlja delna plačila še preden tožeča stranka lahko izdela končni obračun obratovalnih stroškov, ki gredo v breme tožene stranke. Ker je bil s pogodbo dogovorjen skrajni rok za obračun obratovalnih stroškov 30. junij za predhodno leto, se je tožeča stranka na pravico do zaračunavanja mesečnih akontacij lahko sklicevala samo do izteka navedenega roka za obračun obratovalnih stroškov. Po izteku tega roka bi tožeča stranka tožbeni zahtevek lahko utemeljevala le na izkazanem obračunu obratovalnih stroškov za vtoževano obdobje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del prvostopenjske sodbe (2. in 4. odstavek izreka) potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. 0001 Ig 2006/00650-2 z dne 22. 06. 2006 v 1. točki izreka glede glavnice 27.191,30 EUR in pripadajočih obresti in v 3. točki izreka glede 282,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. odstavek izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, sklep o izvršbi pa razveljavilo (2. odstavek izreka izpodbijane sodbe). Ugotovilo je, da v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke v višini 4.500.000,00 SIT (sedaj 18.778,17 EUR) ne obstoji (3. odstavek izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.479,58 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. odstavek izreka).

V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožeča stranka zoper tisti del sodbe, glede katere ni uspela s tožbenim zahtevkom, to je glede 2. odstavka in deloma 4. odstavka izreka sodbe. Uveljavljala je bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo obratovalnih stroškov, ki so se nanašali na najete prostore po najemni pogodbi med pravdnima strankama z dne 14. 07. 2003 (B2). Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbenem določilu, po katerem je upravičena toženi stranki kot najemniku mesečno zaračunavati primerno akontacijo za obratovalne stroške. Tako je v izstavljenih mesečnih obračunih za čas od januarja 2005 do marca 2006 zaračunavala mesečno akontacijo za obratovalne stroške in sicer od januarja do novembra 2005 v višini 469,54 EUR + DDV in v obdobju od decembra 2005 do marca 2006 v znesku 554,91 EUR + DDV. Kot je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, je tožena stranka izrecno ugovarjala višini obratovalnih stroškov, ki jih je zaračunavala tožeča stranka. V tej smeri tožeča stranka v pritožbi sklepanje prvostopenjskega sodišča o neizkazanosti primerne višine akontacije za obratovalne stroške napada z utemeljevanjem, da pogodbena določila dajejo tožeči stranki izrecno podlago za uveljavljanje plačila od tožene stranke v višini primerne akontacije, kar naj bi predstavljalo zahtevek na izpolnitev pogodbeno dogovorjene obveznosti, s čimer naj bi bila izključena potrebnost dokazovanja dejanskih stroškov, ki gredo v breme tožene stranke. Takšno sklepanje tožeče stranke je materialnopravno zmotno.

Tožeča stranka se pri utemeljevanju svojega zahtevka vseskozi sklicuje na določbo točke 9.6. najemne pogodbe med pravdnima strankama (B2), ki določa upravičenje tožeče stranke za zaračunavanje primerne mesečne akontacije za obratovalne stroške. Ta določba je umeščena v 9. točko pogodbe, ki ureja obveznosti tožene stranke do tožeče stranke iz naslova kritja obratovalnih stroškov, ki se nanašajo na predmet najemne pogodbe. Iz navedenih določil izhaja, da je tožena stranka prevzela breme kritja vseh obratovalnih stroškov, ki se nanašajo na predmet najema (točka 9.1.), pri čemer je v točki 9.2. določeno, da se primarno ti stroški zaračunavajo neposredno med najemnikom in izvajalci storitev. Poleg točke 9.6. pogodbe o zaračunavanju mesečne akontacije za obratovalne stroške pa določba točke 9.7. določa, da se obratovalni stroški obračunajo najkasneje do 30. junija vsakega leta za predhodno leto. Ti dve določbi se tako lahko nanašata le na obratovalne stroške, ki se ne obračunavajo neposredno najemniku v smislu točke 9.2., temveč gre za stroške, ki v prvi vrsti nastajajo tožeči stranki, katerih povrnitev pa je glede na sklenjeno pogodbo tožeča stranka upravičena terjati od tožene stranke. Gre torej za zahtevek za povračilo stroškov, ki ima podlago v sklenjeni pogodbi. V tem smislu je zmotno stališče tožeče stranke, da ima njeno upravičenje za zaračunavanje akontacije za obratovalne stroške samostojno pravno podlago. Zagotovljena pravica do akontacije tožeči stranki zagotavlja zgolj podlago, da od tožene stranke uveljavlja delna plačila še preden tožeča stranka lahko izdela končni obračun obratovalnih stroškov, ki gredo v breme tožene stranke. Ker je bil s pogodbo dogovorjen skrajni rok za obračun obratovalnih stroškov 30. junij za predhodno leto, se je tožeča stranka na pravico do zaračunavanja mesečnih akontacij lahko sklicevala samo do izteka navedenega roka za obračun obratovalnih stroškov. Po izteku tega roka bi tožeča stranka tožbeni zahtevek lahko utemeljevala le na izkazanem obračunu obratovalnih stroškov za vtoževano obdobje. Zaradi navedenega se pritožbeno utemeljevanje primernosti višine zaračunavane akontacije v vtoževanih računih izkaže za nerelevantno. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala konkretiziran ugovor glede neizkazanosti višine obratovalnih stroškov. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 11. 05. 2009, to je po izteku roka za obračun obratovalnih stroškov za vtoževano obdobje, zatrjevala, da bo v dokazne namene predložila popoln obračun spornih stroškov, vendar tovrstnih trditev in dokazov v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni ponudila, pri čemer se je sklicevala zgolj na zaplete pri pridobivanju celotne dokumentacije od prejšnjega upravnika. Tožeča stranka tako ni uspela dokazati višine obveznosti tožene stranke iz naslova obratovalnih stroškov za sporno obdobje na podlagi sklenjene pogodbe, zato se iz tega razloga izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka. Materialnopravno zmotno je namreč stališče, ki ga zatrjuje v pritožbi, da je podana samostojna pravna podlaga zgolj na pogodbenem določilu o pravici do zaračunavanja mesečne akontacije za obratovalne stroške. Glede na točko 9.7. najemne pogodbe je tožeča stranka najkasneje do 30. junija 2007 lahko ugotovila višino obratovalnih stroškov, ki glede na pogodbena določila bremenijo toženo stranko. Glede na nerelevantne pritožbene navedbe, ki se tičejo primernosti višine akontacije, ki jo je z vtoževanimi računi zaračunavala tožeča stranka, je zato neutemeljen pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP, v kolikor se nanaša na ugotovitev prvostopenjskega sodišča o nedokazanosti te višine.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče upoštevaje zgoraj navedene materialnopravne razloge, odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).